Jedro

Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je podan, ker je tožena stranka v postopku reorganizacije ukinila tožnikovo delovno mesto, njegove naloge pa je v zvezi z večjimi investicijami prevzel delavec ustanovitelja tožene stranke, nekaj investicij in investicijskega vzdrževanja pa je ostalo v okviru tožene stranke in jih sedaj opravlja direktor tožene stranke. Poleg tega je direktor del nalog razporedil med druge delavce.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki II.2. izreka tako, da se točka II. 2. izreka v celoti na novo glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati nadomestilo za 25 dni neizrabljenega dopusta, v višini 2.499,88 EUR bruto, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek (nadomestilo še za 1 dan neizrabljenega letnega dopusta v višini 99,92 EUR bruto), se zavrne.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se je glasil: „1. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 28. 12. 2009 nezakonita ter delovno razmerje tožeče stranke pri tožbeni stranki ni prenehalo in še traja.

Tožena stranka je dolžna tožnika takoj pozvati nazaj na delo, na isto delovno mesto in pod enakimi pogoji kot doslej na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2000 in aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 7. 2008. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, za čas od 18. 3. 2010 do vrnitve na delo priznati neprekinjene pravice iz delovnega razmerja ter ji pri izplačilu zaostalih plač plačati tudi zakonske obresti od 18. dne v mesecu za izplačano plačo preteklega meseca.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. (vse I. izreka)“.

Nadalje je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odpravnino za 13 let dela, to je v višini 3,25 povprečnih mesečnih bruto plač, prejetih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (točka II. 1. izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino oz. nadomestilo za 24 dni neizrabljenega dopusta, kar znese 2.399,88 EUR bruto v roku 15 dni pod izvršbo (prvi odstavek točke II. 2. izreka). Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke (še za 2 dni neizrabljenega letnega dopusta, kar znaša 199,99 EUR bruto) je zavrnilo (drugi odstavek točke II. 2. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči izplačati 2/12 regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 115,33 EUR bruto, v roku 15 dni pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek iz tega naslova (do 8/39 regresa), je zavrnilo (točka II. 3. izreka).

Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 516,00 EUR, v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo (točka III. izreka).

Zoper navedeno sodbo in sicer zoper zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka (odpoved pogodbe, reintegracija in reparacija) ter zoper zavrnitev odškodnine za en dan neizrabljenega letnega dopusta v podrednem tožbenem zahtevku se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku oz. podredno, da ugodi pritožbi glede izplačila odškodnine oz. nadomestila za neizrabljen dopust tako, da spremeni točko II. 2. izreka tako, da se ta glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati odškodnino oz. nadomestilo za 25 dni neizrabljenega dopusta kar znaša 2.499,88 EUR bruto v roku 15 dni pod izvršbo.“ Navaja, da sodba sodišča prve stopnje temelji na napačni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje zapisalo, da je iz priloženih dokazov in izpovedi strank razvidno, da del, ki jih je doslej opravljal tožnik, sedaj ne opravlja nihče oz. so porazdeljena tako, da jih je v pretežni meri direktor tožene stranke prevzel v izvajanje sam, del teh pa opravljajo drugi zaposleni. Sodišče pri tem ni vrednotilo nedvoumnih ugotovitev, ki izhajajo iz predložene dokumentacije, da je tožnik, preden mu je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, dejansko vodil organizacijsko enoto s približno 12 zaposlenimi. Ukinitev takšnega delovnega mesta ne more prispevati k racionalnejšemu izvajanju nalog, četudi jih je za krajše časovno obdobje dejansko mogoče razporediti drugim zaposlenim. Strinja se s trditvijo direktorja in ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je dobršen del nalog tožnikov neposredno izvajanje prevzel direktor. Prav tako iz obrazložitve izhaja, da direktor (pa tudi drugi zaposleni) ni zmožen stalnega povečanja obsega dela in stalne obremenitve z dodatnim delom, saj je tožena stranka kot delodajalec hkrati z ukinitvijo delovnega mesta tudi predvidela novo delovno mesto vodje športne infrastrukture 1 in 2. Iz izpovedbe direktorja, da naj bi to delovno mesto zagotavljajo prav izvajanje organizacijskih nalog, oseba pa, ki naj bi to mesto zasedala, naj bi v bistvu bila v pomoč direktorju pri njegovem delu. Iz njegovega pričanja je tudi možno razbrati, da potrebo po zasedbi tega delovnega mesta v tem trenutku zagotovo obstoji. Razlogi, zaradi katerih tožena stranka tega dela ne zaseda, pa niso organizacijski in delovne narave, temveč v večji meri povsem politične narave. Ne gre spregledati hkratnega zatrjevanja direktorja po nujnosti zasedbe tega delovnega mesta in njegovega utemeljevanja z dejstvom, da bi oseba, ki bi to delovno mesto zasedla, morala zagotavljati strokovno kontinuiteto dela tožene stranke in povezovanja zasedbe tega mesta s potekom njegovega mandata oziroma z imenovanjem novega direktorja. Te trditve direktorja, kot samo dejstvo, da je novo delovno mesto bilo sistemizirano, kaže na to, da potreba po dodatni novi zaposlitvi obstaja, hkrati pa je tudi za potrebo odpustitve tožnika tožena stranka začasno provizorično prerazporedila njegovo delo. To pomeni, da tožena stranka ni imela pravega poslovnega razloga, da je tožnika odpustila, kar tudi daje tožnikovemu zatrjevanju, da je bil predmet šikaniranja, večjo težo in smisel. Če bi držala zatrjevanja direktorja v smeri opravičevanja predhodnega postopnega odvzemanja pooblastil tožniku, kar je direktor utemeljeval s tožnikovo premajhno zavzetostjo za delo, malomarnostjo in neodgovornostjo, to nikakor ne bi smelo biti razlog za protipravno jemanje pooblastil in izvajanje tožnikovih nalog, ne da bi bil sploh o tem obveščen. Ob dejstvu, da je bil tožnik izredno skrben delavec, to kaže na to šikanozni odnos delodajalca do njega in upravičuje njegovo trditev, da je bila odpoved vodena z drugimi in neposlovnimi motivi. Pritožbeno sodišče bi moralo po njegovem mnenju to dejstvo upoštevati ter odločiti na način, da tožnikovemu primarnemu zahtevku ugodi. Predlaga tudi, da bi v kolikor ne bi odločilo na ta način, bi moralo izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik v pritožbi izpodbija tudi II. 2. točko izreka sodbe, saj je prepričan, da je pri odločitvi o izplačilu odškodnine oz. nadomestila plače sodišča kršilo predpis, ki se nanj sklicuje. Ugotovilo je namreč, da je upravičen do 39 dni letnega dopusta, ker je bil zaposlen do 1. 7. 2010. Ugotovilo je tudi, da je bil zaposlen do 17. 3. kar pomeni, da ima pravico do sorazmernega dela dopusta, kar posledično tudi pomeni, da je upravičen do 2/12 letnega dopusta. Izračun pokaže, da 2/12 ob dejstvu, da bi mu pripadalo 39 dni letnega dopusta, pomeni 1/6, to je 6,5 dni letnega dopusta. ZDR v 3. odstavku 162. člena določa, da se pri izračunavanju sorazmernega dela letnega dopusta najmanj polovico dneva dopusta zaokroži na cel dan, kar pomeni, da mu za ta čas pripada 7 dni letnega dopusta in ne 6, kot je izračunalo sodišče prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zgoraj navedenih bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le delno, glede dela odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2009 je zmotno uporabilo materialno pravo, sicer je odločitev materialnopravno pravilna..

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR) v 1. alineji 1. odstavka 88. člena določa kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (v nadaljnjem besedilu: poslovni razlog).

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga. Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je podan, ker je tožena stranka v postopku reorganizacije ukinila tožnikovo delovno mesto „vodje športne infrastrukture I“, njegove naloge pa je v zvezi z večjimi investicijami prevzel delavec ustanovitelja tožene stranke, Mestne Občine ..., M.L., nekaj investicij in investicijskega vzdrževanja pa je ostalo v okviru tožene stranke, in jih sedaj opravlja direktor tožene stranke. Poleg tega je direktor del nalog razporedil med druge delavce, kot na primer delo v zvezi s kontrolo in potrditvijo računov. Podan je torej organizacijski razlog na strani delodajalca v smislu določbe 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR, ki utemeljuje obstoj poslovnega razloga. S tem v zvezi je bistvena tudi izpoved tožnika, da njegovih nalog ni v nobenem od novo sistemiziranih delovnih mest, ki so ki so bila sistemizirana z zadnjo spremembo sistemizacije. Ker je del nalog prevzel ustanovitelj tožene stranke, ni utemeljeno zatrjevanje pritožbe, da je šlo za „provizorično“ prerazporeditev del tožnika, hkrati pa naj bi se s spremembo sistemizacije predvidevala nova zaposlitev.

Sodišče prve stopnje je prav z navedeno spremembo sistemizacije (veljavne od novembra 2009 dalje) tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni bila dolžna tožniku ponuditi nobenega izmed novo sistemiziranih delovnih mest v smislu 3. odstavka 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. P o pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik ni dokazal, da bi izpolnjeval pogoje za zasedbo delovnega mesta „vodja oddelka I športne infrastrukture“. Enako je ugotovilo tudi glede delovnega mesta „strokovni delavec III/dela organiziranja športnih programov v OE vodenje športnih programov“, medtem ko je glede delovnega mesta „strokovni sodelavec za trženje/strokovna dela“ ugotovilo, da za zasedbo tega delovnega mesta (še) ni pogojev, ker morajo najprej ustvariti produkte oziroma stvari za trženje. Zato niso relevantne pritožbene navedbe, da je novo delovno mesto vodje športne infrastrukture v pomoč direktorju in bi zagotavljalo strokovno kontinuiteto dela. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da ni šlo za šikaniranje tožnika, temveč da je odvzem posameznih nalog temeljil na ugotovitvi direktorja, da dela, za katera je bil zadolžen tožnik, niso potekala po pričakovanjih direktorja, ki je zaslišan tudi konkretno pojasnil, kdaj je za naloge angažiral drugega delavca.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo (353. člen ZPP).

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je tožniku delovno razmerje prenehalo dne 18. 3. 2010 ter da je imel 39 dni letnega dopusta, ostalo še neizkoriščenih 6,5 dni letnega dopusta za leto 2010. Ker je v skladu z 3. odstavkom 162. člena ZDR potrebno pri izračunavanju sorazmernega dela letnega dopusta najmanj polovica dneva zaokroži na cel dan letnega dopusta, je tožnik torej upravičen do 7 dni letnega dopusta. Posledično je sodišče druge stopnje tožniku prisodilo dodatno nadomestilo za en dan dopusta, kot to izhaja iz izreka te sodbe, v skladu s 5. točko 358. člena ZDR.

Tožnik je s pritožbo delno uspel, vendar to le neznatno vpliva na njegov uspeh v pravdi. Zato sodišče prve stopnje ni spreminjalo odločitve v točki III. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Posledično, ker je tožnik s pritožbo uspel v majhnem obsegu, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP.