Jedro

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita bistveno postopkovno kršitev, ker sodišče ni upoštevalo, da je bilo glede istega objekta v identičnem spornem razmerju glede izročitve lokala v roku, pravnomočno odločeno, da prvotožena stranka ni odgovorna za zamudo pri izročitvi lokala. Vendar ima taka ugotovitev po izrecni določbi 2. odstavka 13. člena ZPP pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje (odgovornosti tožene stranke za zamudo) rešeno. Prvostopenjsko sodišče zato v tem sporu ni vezano na ugotovitve in zaključke sodišča v drugem sporu.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama nosita vsak svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki Stanovanjsko in komunalno gospodarstvo d.d., Steletova 8, Kamnik, naložilo, da mora tožeči stranki plačati 2.302.526,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.5.1996 dalje do plačila (1. točka izreka) in povrniti pravdne stroške tožeče stranke v znesku

512.448,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.6.2003 dalje do plačila (2. točka izreka), vse v 15. dneh. Tožeči stranki pa je naložilo povračilo pravdnih stroškov podrejeno toženi stranki Republiki Sloveniji v znesku 170.330,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.6.2003 dalje do plačila v 15. dneh (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka je izpodbijala 1. in 2. točko izreka sodbe in uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP ter predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Tožeča stranka pa je s pritožbo izpodbijala

3. točko izreka sodbe in predlagala razveljavitev sodbe v navedenem delu.

Pritožba tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

O pritožbi tožene stranke: Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke, ki je kot mandatar tožeče stranke dne 12.11.1992 sklenila v imenu in za račun tožeče stranke prodajno pogodbo s kupcem J.K. in v njej določila rok izročitve prodanega lokala 30.8.1992 ter s kupcem dogovorila pogodbeno kazen za zamudo, ko je z izročitvijo lokala že bila v zamudi. Zaradi zamude pri izročitvi lokala K. je bila tožeča stranka po sodbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Kamniku, opr. št. P 208/93 dolžna plačati sedaj vtoževani znesek, ki mu ga je plačala 29.5.1996. Zaradi opisanega ravnanja tožene stranke je torej tožeči stranki nastala škoda, za katero je odgovorna tožena stranka.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita bistveno postopkovno kršitev, ker sodišče ni upoštevalo, da je bilo glede istega objekta v identičnem spornem razmerju glede izročitve lokala v roku, pravnomočno odločeno, da prvotožena stranka ni odgovorna za zamudo pri izročitvi lokala. Vendar ima taka ugotovitev po izrecni določbi 2. odstavka 13. člena ZPP pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje (odgovornosti tožene stranke za zamudo) rešeno. Prvostopenjsko sodišče zato v tem sporu ni vezano na ugotovitve in zaključke sodišča v drugem sporu.

V nasprotju s trditvami pritožnice same v prvostopenjskem postopku je pritožbena trditev, da bi pritožnica v pravdi, ki je tekla pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enoti v Kamniku, med tožečo stranko in kupcem lokala pod opr. št. P 208/93 uspela dokazati, da je bil za zamudo pri izročitvi lokala kriv kupec, ki je spreminjal projekt, pa se tožeči stranki ni zdelo potrebno, da bi jo v pravdo pritegnila.

Toda pritožnica je v svoji pripravljalni vlogi z dne 6.11.2001 (list. št. 24) sama navajala, da je bila v pravdni zadevi P 208/93 tudi sama ena od toženih strank, pa je tožeča stranka (kupec K.) tožbo zoper njo umaknil. Iz navedenega pa izhaja, da je pritožnica vedela za uveljavljanje tožbenega zahtevka kupca K. zoper sedaj tožečo stranko in bi se torej prav lahko sama vključila v pravdo kot stranski intervient na strani tožene stranke Občine Kamnik. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek tožeči stranki, da se v pravdi pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enoti v Kamniku, ni ustrezno in z zadostno skrbnostjo pravdala in da bi ob sodelovanju pritožnice v navedeni pravdi prišlo do drugačnega izida postopka. Sicer pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da pritožnica niti v tem sporu ni uspela dokazati, da je do zamude pri izročitvi lokala kupcu K. prišlo bodisi po njegovi krivdi ali po krivdi tožeče stranke same.

Pritožnica neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede ugotovitve, da je vedala, da kupcu K. ne bo mogla pravočasno izročiti lokala. Njene trditve, da je imela z S.G. kot izvajalcem dogovorjen rok zaključka del 31.7.1992, so nedopustne pritožbene novote, ki jih skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP pritožbeno sodišče ni smelo presojati, saj pritožnica ni navedla, zakaj navedenega dejstva brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti že v postopku na prvi stopnji. Sicer pa je glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je pritožnica kot mandatar tožeče stranke dne 12.11.1992 podpisala s kupcem K. prodajano pogodbo za lokal, s pogodbo pa dogovorila izročitveni rok 30.8.1992 in pogodbeno kazen zaradi zamude, tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je pritožnica že ob podpisu pogodbe s K. vedela, da kupcu ne bo mogla pravočasno izročiti lokala. Glede na časovno soslednje dogovorjenega izročitvenega roka

30.8.1992 in sklenitve pogodbe dne 12.11.1992 pa je bilo torej že ob sklenitvi pogodbe jasno, da je izročitveni rok, dogovorjen v pogodbi, že potekel, pri tem pa dogovorila še pogodbeno kazen za primer zamude. Tako določilo, ki je imelo za posledico tožničino obveznost plačila pogodbene kazni in izgubljene najemnine kupcu K., pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo kot ravnanje pritožnice ob sklenitvi pogodbe z dne 12.11.1992 v nasprotju z mandantovimi (tožničinimi) interesi in v nasprotju s potrebno skrbnostjo dobrega gospodarstvenika (1. odstavek v zvezi s 3. odstavkom 751. člena ZOR), kar je imelo za posledico povzročitev škode tožeči stranki v vtoževani višini.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za nautemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno ob reševanju pritožbe paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo v izpodbijani 1. in 2. točki izreka sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke: Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka zmotno meni, da bi bila podrejeno tožena stranka upravičena do povračila pravdnih stroškov le v primeru, če bi bil tožbeni zahtevek zavrnjen tako zoper primarno toženo stranko, kot tudi zoper eventualno toženo stranko. Ker je bilo ugodeno že primarnemu zahtevku, pa o podrednem prvostopenjsko sodišče sploh ni odločalo.

Res je tožeča stranka primarno uveljavlja tožbeni zahtevek zoper S. d.d. Kamnik in z njim uspela. Vendar je podrejeno uveljavljala tožbeni zahtevek zoper Republiko Slovenijo, če zoper primarno toženo stranko ne bi uspela. Tako uveljavljani eventualni zahtevek zoper Republiko Slovenijo pa je takoj in brezpogojno predmet obravnave in glede njega nastopi litispendenca. Pritožba je bila namreč podredno toženi stranki vročena v odgovor (kar izhaja iz povratnice, pripete pri list. št. 10). Tudi eventualni toženec pa ima možnost obravnavanja, še preden je odločeno o tožbenem zahtevku zoper primarnega toženca (tako dr. Juhart - Civilno procesno pravo FLRJ, str. 209 in 309, kot tudi Triva, Belajec, Dika - Gra|ansko parnično procesno pravo, str. 364), torej mu je dana možnost obrambe. To je podrejeno tožena stranka izkoristila z vložitvijo odgovora na tožbo in udeležbami na narokih za glavno obravnavo. Res sicer prvostopenjsko sodišče v podrednem (eventualnem) tožbenem zahtevku zoper Republiko Slovenijo ni odločalo. Ker pa je ugodilo že primarno postavljenemu tožbenemu zahtevku zoper toženo stranko, odločanje o podrednem zahtevku ni bilo potrebno. Šteti je zato, da tožeča stranka z eventualnim zahtevkom zoper Republiko Slovenijo ni uspela. Glede na povedano je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 154. člena ZPP, ko je tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov podredno toženi stranki. Neutemeljeno tožnikovo pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijani 3. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), potem ko je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo uradoma ob reševanju pritožbe upoštevnih kršitev.

Izrek o pritožbenih stroških obeh pritožnikov temelji na 1. odstavku

165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker pritožnika s pritožbama nista uspela, morata nositi vsak svoje pritožbene stroške.