Jedro

Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil podpisnik tudi po letu 2006 dejansko poslovodja toženke, je lahko s tožnico sklenil sporazum o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako da je tožnici po tem sporazumu prenehalo delovno razmerje z dnem 10. 6. 2016. Ker dne 11. 5. 2016 pogodba o zaposlitvi s tožnico ni več obstajala, je toženka ni mogla odpovedati, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nična (35. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 7. 2016 nična (točka I izreka), da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem 10. 6. 2016 na podlagi sporazumne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (točka II izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe povrniti 807,10 EUR stroškov postopka, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Materialno pravno napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženko lahko v imenu delodajalca nastopal A.A. mlajši, saj mu je mandat potekel s 13. 12. 2006, pri tem pa do 6. 6. 2016 ni bilo izvedene nobene skupščine. A.A. mlajši je še naprej opravljal delo, ni pa več štel kot poslovodja ali zakoniti zastopnik, saj je za tovrstno funkcijo manjkal bistven element, tj. sklep skupščine. Tožnica je bila kot vodja finančno računovodske službe in komerciale seznanjena z individualno pogodbo o zaposlitvi A.A. mlajšega, ki je prenehala veljati s potekom mandata. Sodišče nekritično sledi tožnici, da z vsebino elektronskega sporočila z dne 11. 5. 2016 ni bila seznanjena. Ker je v spis vložila elektronsko sporočilo A.A. mlajšega, naslovljeno na A.A. starejšega, je sama dokazala, da je bila ves čas seznanjena tudi s tem, da se je pojavilo vprašanje upravičenosti A.A. mlajšega za zastopanje toženke. Napačen je zaključek sodišča, da je tožnica ravnala z zadostno skrbnostjo, saj je sledila le A.A. mlajšemu. Tudi po prevzemu poziva za vračilo izplačanih sredstev z dne 6. 6. 2016 ni kontaktirala A.A. starejšega pa tudi novega zakonitega zastopnika B.B. ne, čeprav bi tako lahko ugotovila dejansko stanje. Ker se sodišče do teh očitkov ni opredelilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V zvezi s sklepanjem pogodb o zaposlitvi s tožnico, pritožba navaja, da v kolikor bi tožnica kot veljavno štela zadnjo pogodbo o zaposlitvi (z dne 22. 9. 2015) bi odpovedala le to, ne pa tudi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2014. Glede na navedeno je po pritožbenem stališču moč ugotoviti, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo na podlagi odpovedi z dne 11. 5. 2016. Bistveno, kar izhaja iz izpovedi C.C., je, da o odjavi tožnice iz zavarovanj ni nikogar obvestila. Prvič je za prenehanje delovnega razmerja tožnice izvedela 6. 6. 2016 zvečer, ko jo je po zaključeni skupščini poklicala tožnica in ji naročila, da naj jo odjavi iz zavarovanj. To dokazuje dogovarjanje med A.A. mlajšim in tožnico. Tožnica iz zavarovanj ne bi bila odjavljena, če bi bil na skupščini kot poslovodja imenovan A.A. mlajši. To je potrdila tudi priča D.D., ki je izpovedala, da je nakazilo dne 6. 6. 2016 izvedla po predhodnem zagotovilu tožnice, da bodo vsi prejemniki denar vrnili, če bo A.A. mlajši imenovan za direktorja. Tudi o tem sodba nima razlogov. Opisano ravnanje tožnice jasno izkazuje njeno nedobrovernost. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe v celoti prereka kot neutemeljene, saj se z njimi ne strinja. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolno ugotovilo dejansko stanje, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ni kršilo določb ZPP. Opozarja na določbo 1. odstavka 8. člena Zakona o sodnem registru po katerem ima vpis posameznega podatka v sodni register nasproti tretjim pravni učinek od dneva objave vpisa tega podatka v sodni register. Tožnica je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala A.A. mlajšemu, ki je posle vodil do 6. 6. 2016, ko je bil razrešen na skupščini, torej še deset let po tem, ko naj bi mu potekel mandat, dne 11. 5. 2016. Navaja, da se dopisovanje med A.A. mlajšim in A.A. starejšim ni nanašalo na tožničino delovno obveznost, zato mu ni posvečala pozornosti. Predsednik skupščine toženke je bil toženkin pooblaščenec odvetnik E.E., ki je imel od leta 2001 z njo sklenjeno svetovalno pogodbo o pravnem svetovanju, in tudi on ni obvestil toženke oziroma A.A. mlajšega, da naj bi direktorju potekel mandat. Pritožbene navedbe, da naj bi A.A. starejši tožnico seznanil s tem, da je A.A. mlajšemu potekel mandat, so neutemeljene, saj sta to zanikala tako tožnica kot tudi A.A. starejši. V zvezi s pritožbenimi navedbami o izplačilu z dne 6. 6. 2016, pa tožnica pojasnjuje, da je tega dne prejela izplačano plačo in odpravnino. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz navedene določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi v pritožbi zatrjevane kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo očitane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in si med seboj niso v nasprotju. Dejstvo je, da se tožena stranka ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica pri podaji predloga za sporazumno odpoved ravnala z zadostno skrbnostjo, vendar pa zaradi tega ni storilo očitane kršitve.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano določitev.

8. Tožnica je dne 11. 5. 2016 toženki dala predlog za sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi z 10. 6. 2016, ko se ji izteče 30 dnevni odpovedni rok, hkrati pa jo je prosila, da ji od 6. 6. 2016 do 10. 6. 2016 omogoči izrabo letnega dopusta. Toženka je istega dne potrdila, da sprejema njeno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da ji dovoljuje predlagano izrabo letnega dopusta. Hkrati jo je obvestila, da ji bo delovno razmerje prenehalo 10. 6. 2016 in da ji bo odpravnina izplačana najkasneje ob izplačilu zadnje plače. Podpisnik teh dokumentov je bil A.A. mlajši. Toženka je zakonitosti te redne odpovedi ugovarjala. Predlog za sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil veljavno sprejet. A.A. mlajši ni bil pristojen za tako odločitev, saj se je neupravičeno predstavljal za zakonitega zastopnika toženke. Ta je tožnici dne 5. 7. 2016 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. in 4. alineji 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženki prenehalo na podlagi njenega predloga za sporazumno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je bil A.A. mlajši vse do 6. 6. 2016 v sodni register vpisan kot direktor in zakoniti zastopnik toženke, da je dejansko opravljal naloge direktorja, čeprav naj bi mu mandat prenehal že v letu 2006. Da je delo direktorja dejansko opravljal in da so ga šteli za direktorja, izhaja iz izvedenega dokaznega postopka z zaslišanjem prič (A.A. mlajšega, knjigovodkinje D.D., referentke nabave pri toženki C.C.), pa tudi iz izpovedi tožnice in delno tudi zakonitega zastopnika toženke B.B.. Iz predloženih listin je razvidno, da je tudi A.A. starejši sina štel za direktorja, saj ga je v dopisih naslavljal z direktorjem. Zaposlene je pozival, naj se z njim usklajujejo in ga obveščajo o pomembnih dejstvih. A.A. mlajši je s tožnico tudi sklenil pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 3. 2004 in 22. 9. 2015. Da je toženka tudi sama štela, da jo je A.A. mlajši zastopal upravičeno, izhaja tudi iz tega, ker je tožnici dne 5. 7. 2016 odpovedala pogodbi o zaposlitvi, ki ju je v njenem imenu s tožnico podpisal A.A. mlajši. 10. Ob tem se je sodišče prve stopnje tudi pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 8. člena Zakona o sodnem registru (ZSReg, Ur. l. RS, št. 13/1994 in naslednji), po katerem ima vpis posameznega podatka v sodni register nasproti tretjim pravni učinek od dneva objave vpisa, če zakon ne določa drugače. Tudi po določbi 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in naslednji) je zakoniti zastopnik družbe z omejeno odgovornostjo direktor, ki opravlja vsa pravna dejanja. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil A.A. mlajši tudi po letu 2006 dejansko poslovodja toženke, je lahko s tožnico sklenil sporazum o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako da je tožnici po tem sporazumu prenehalo delovno razmerje z 10. 6. 2016. 11. Posledično, ker dne 11. 5. 2016 pogodba o zaposlitvi s tožnico ni več obstajala, je toženka ni mogla odpovedati, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je ta odpoved nična (35. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji).

12. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je A.A. mlajši vse do izbrisa iz sodnega registra dne 6. 6. 2016 zastopal toženko, kar je obširno obrazložilo v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, torej je lahko pristal na tožničin predlog za sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnici ni mogoče očitati, da ni ravnala z zadostno skrbnostjo, ko je predlog za sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala njemu. Kot izhaja iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, je tudi A.A. starejši štel, da je sin direktor in zastopnik toženke.

13. Dejstvo, ki ga navaja toženka, da od poteka mandata A.A. mlajšemu dne 13. 12. 2006 do 6. 6. 2016 ni bilo nobene skupščine, pa za odločitev v tej zadevi ni bistveno, saj je bil A.A. mlajši vpisan kot direktor v sodni register, to funkcijo je dejansko izvajal skoraj deset let, za sklic skupščine pa bi morali, v primeru, če se z obstoječimi razmerami ne bi strinjali, poskrbeti pristojni.

14. Prav tako za obravnavano zadevo ni bistveno, ali je tožnica po prevzemu poziva za vračilo izplačanih sredstev koga kontaktirala ali ne, in tudi ne, da ni odpovedala le zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi predzadnjo. Dejstvo je, da je tožnica dne 11. 5. 2016 podala predlog za sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi, da je toženka odpoved sprejela in da je tožnici dne 10. 6. 2016 pri toženki prenehalo delovno razmerje, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem, kaj bi bilo, če bi bil na skupščini kot poslovodja imenovan A.A. mlajši, in kaj ne bi bilo.

15. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa je presodilo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

16. Izrek o pritožbenih stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške, tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP)