Jedro

Čeprav predlagatelj zastavlja pravno vprašanje, o katerem naj odloči Vrhovno sodišče, pa ne navede niti pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno, niti nobenih okoliščin, ki bi kazale na pomembnost vprašanja, ne zatrjuje odstopa od sodne prakse ali njene neenotnosti, skratka ne pojasni nobenega od nadaljnjih pogojev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženec vlaga predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je le delno ugodilo njegovi pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi v obsegu, s katerim je bilo tožencu naloženo, da tožeči stranki plača 25.276,41 EUR (prej 340.000,00 ATS) z 12,5% letnimi obrestmi od 27. 6. 2001 in izvršilne stroške v znesku 302,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2001. Navaja, da se je ob prejšnjem odločanju Vrhovnega sodišča kot odločilno izkazalo vprašanje, kdaj je tožeča stranka odstopila od kreditne pogodbe in ali je o tem koga na predpisan način obvestila. V ponovljenem postopku niti prvostopenjsko niti drugostopenjsko sodišče tega ni rešilo, višje sodišče pa se je celo postavilo na stališče, da je toženec prepozno (prekluzija) ugovarjal dejstvu, da tožeča stranka ni pravilno odstopila od pogodbe in ga pozvala k plačilu. Ni res, da je bil ugovor vročitve odstopa od pogodbe in poziv k plačilu podan prepozno, saj je toženec to navedel že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in tudi v kasnejših, pravočasnih vlogah. Toženec izpostavlja vprašanje: ali lahko prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče ignorirata napotek Vrhovnega sodišča, ki je določno vprašanje izpostavilo kot bistveno in tega vprašanja v ponovnem sojenju ne rešita in ga niti ne obravnavata. Drugo za toženca sporno vprašanje pa je zastaranje. Po 372. členu Zakona o obligacijskih razmerjih anuitete zastarajo v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve. Vsaka posamezna anuiteta ima svoje zastaranje in plačilo nekega zneska v nekem kasnejšem obdobju ne pretrga zastaranja za vse do takrat neplačane in zapadle anuitete. Glede tega vprašanja že obstoji praksa Vrhovnega sodišča, od katere konkretna odločitev odstopa.

2. Predlog ni popoln.

3. Po četrtem odstavku 367.b člena ZPP mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; natančno in konkretno mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala. Po petem odstavku istega zakonskega določila mora predlagatelj, če se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, navesti opravilne številke zadev, če se sklicuje na sodne odločbe druge stopnje, pa mora predložiti njihove kopije.

4. Zakon torej postavlja stroge zahteve o obveznih sestavinah predloga za dopustitev revizije.

5. Predlagatelj v vlogi sicer navaja, da zastavlja vprašanje glede vezanosti sodišč prve in druge stopnje na vprašanja, ki jih v razveljavitvenem sklepu izpostavi Vrhovno sodišče kot bistvena, vendar pa ne navede niti pravnega pravila, ki naj bi bilo prekršeno, niti nobenih okoliščin, ki bi kazale na pomembnost vprašanja, ne zatrjuje odstopa od sodne prakse ali njene neenotnosti, skratka ne pojasni nobenega od nadaljnjih pogojev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP. Glede zastaranja pa predlagatelj niti ne zastavi materialnopravnega vprašanja, pač pa se le na splošno sklicuje na odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ne da bi to svoje stališče konkretiziral z navedbo opravilnih številk zadev, kot to zahteva peti odstavek 367.b člena ZPP. Zgolj v obliki revizijskih navedb zatrjevane kršitve pa ne predstavljajo razloga za dopustitev revizije.

6. Ker predlog ne izpolnjuje pogojev po četrtem in petem odstavku 367.b člena ZPP, ga je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP zavrglo.