Jedro

Sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ne opravlja preizkusa po uradni dolžnosti, saj se omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega F.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti povrnitve stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 15.12.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 20.4.2000 je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivih dejanj ropa po 1. odstavku 213. člena KZ in posebno hude telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 135. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen deset let in šest mesecev zapora.

Zoper uvodoma navedeni sodbi je obsojenec vložil izredno pravno sredstvo, ki ga imenuje "dopolnilo k zahtevi za varstvo zakonitosti." Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec pred to vlogo zoper pravnomočni sodni odločbi sodišč prve in druge stopnje ni vložil drugega izrednega pravnega sredstva, zato to vlogo, naslovljeno na Vrhovno sodišče in vloženo v roku za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, šteje za to izredno pravno sredstvo. Obsojenec v njej navaja, da je bil obsojen po nedolžnem, saj kaznivega dejanja ni storil. Storilca naj bi bila S.K. in K.W. Zaradi nezakonite kompromitacije, nezakonitega napada na njegovo človeško integriteto, na njegovo duševno in telesno nedotakljivost, sramotenja, črnenja in blatenja njegovega dobrega imena ter druge moralne in materialne škode vlaga proti Republiki Sloveniji odškodninski zahtevek. Dne 28.6.2000 je vložil ponovno dopolnitev zahteve, v kateri je ponovil že navedeno, s to razliko, da je kot storilca kaznivega dejanja tokrat navedel osebo po imenu R. Vrhovna državna tožilka K.U.-K. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala skladno z 2. odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navedla, da obsojenec v svoji zahtevi opozarja na kršitve zakonov, katerih ni konkretiziral in ni mogoče določno ugotoviti, katere kršitve naj bi bile podane, ter da v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati odškodninskega zahtevka, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, mogoče vložiti v naslednjih primerih: 1) zaradi kršitve kazenskega zakona; 2) zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP; 3) zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.

Obsojenec ni v svoji vlogi navedel nobene od opisanih kršitev, saj zgolj pavšalno zatrjuje, da so mu bile v kazenskem postopku kršene različne človekove pravice in mu je nastala moralna in materialna škoda. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se omeji sodišče na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP), torej ne opravlja preizkusa po uradni dolžnosti. Vložnikovih neobrazloženih navedb zato Vrhovno sodišče ni preizkušalo, navedbe o pravem storilcu kaznivih dejanj pa so del dejanskega stanja, ugotovljenega v kazenskem postopku, ki ga Vrhovno sodišče v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom prav tako ne preizkuša (2. odstavek 420. člena ZKP). Prav tako v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče zahtevati odškodnine zaradi nezakonitega ravnanja države.

Kršitve, na katere se sklicuje obsojenec, niso podane, zahteva pa je delno vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zato skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčevo premoženjsko stanje je slabo, poleg tega pa prestaja dolgotrajno zaporno kazen, zato ga je Vrhovno sodišče skladno s 4. odstavkom 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.