Jedro

Predlog za obnovo postopka, ki ga ne vloži stranka po odvetniku, ob tem pa ne zatrjuje in ne dokaže, da je opravila pravniški državni izpit, se zavrže in se stranke ne poziva k dopolnitvi oziroma popravi predloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Vrhniki je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za obnovo postopka, ki ga je toženec vložil dne 27. 9. 2012, saj ob vložitvi ni predložil potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, niti ni zatrjeval, da bi bil pravnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom.

2. Toženec zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. V bistvenem navaja, da odločitev, ki je bila sprejeta v zaključenem sodnem postopku, predstavlja sodno zmoto. Ob vložitvi predloga za obnovo, saj je pravni laik, ni bil seznanjen s tem, da gre za izredno pravno sredstvo, ki ga lahko vloži le odvetnik. Sodišče ga na to ni opozorilo, čeprav je bil ob vložitvi dvakrat tam. Zaradi težkega finančnega stanja si ne more zagotoviti zastopanja z odvetnikom. Onemogočeno mu je sodno varstvo in kršene temeljne človekove pravice. Obširno navaja razloge, zakaj je že sprejeta odločitev nepravilna in nezakonita, pojasnjuje potek postopka in opozarja na svoje sume, da je prišlo do diskriminacije, zlorabe in kuruptivnih dejanj. Novi dokazi dokazujejo, da je odločitev krivična.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tretji odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (kamor sodi tudi obnova postopka) opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Izjema velja zgolj v primeru, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (4. odstavek 86. člena ZPP). Iz podatkov spisa je razvidno, da je predlog za obnovo postopka vložil pritožnik sam, ob tem pa ni zatrjeval, niti dokazal, da bi imel opravljen pravniški državni izpit. Tega pritožnik s pritožbo niti ne izpodbija.

5. Predpisano obvezno zastopanje po odvetniku je dopustno tudi z vidika ustavnih določb, to je tako 14. (enakost pred zakonom), 22. (enako varstvo pravic) kot tudi 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva), saj sistem brezplačne pravne pomoči po Zakonu o brezplačni pravni pomoči ustrezno ureja problematiko oseb, ki nimajo finančnih možnosti za samostojno zagotovitev odvetniškega zastopanja. Potrebno pa je seveda za takšno pomoč zaprositi. V prid dopustnosti obveznega odvetniškega zastopanja se je že izreklo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice(1), pa tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije (2). Navedeno določilo je tako skladno z Ustavo in ne posega v temeljne človekove pravice, ki jih omenja pritožnik v pritožbi.

6. Pravilo o obveznem odvetniškem zastopanju je bilo v postopke z izrednimi pravnimi sredstvi uvedeno v letu 1999. Ustaljena sodna praksa je, da sodišče izredno pravno sredstvo zavrže, če ga je vložila stranka sama, če najpozneje v njem ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit. Pri tem ni odločilno, ali je stranka za omejitev vedela, niti ni odločilno dejstvo, da stranka, upoštevajoč ZPP, na to ni posebej opozorjena s pravnim poukom ali na drug način. To stališče je bilo potrjeno tudi na občni seji Vrhovnega sodišča RS (3). Ta sodna praksa se kljub drugačnemu stališču, ki je bilo izraženo v ustavni odločbi štev. Up - 736/04 in Up - 719/06, ni spremenila, razlogi za to pa so obširno navedeni v sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 576/2007 in se pritožbeno sodišče z njimi povsem strinja. Tako je VS RS v njej pojasnilo, da določb 12. člena ZPP in tretjega odstavka 86. člena ZPP ni mogoče razlagati in uporabljati na način, da bi morala biti stranka opozorjena na omejitev postulacijske sposobnosti. Morebiten pravni pouk v odločbi Višjega sodišča bi bil v nasprotju s sistemom ZPP, ki je naravnan na ustavno zagotovljeno dvostopenjsko odločanje v pravdnem postopku. V kolikor bi sodišče v nasprotju z ZPP zavzelo drugačno stališče, bi moralo v pravni pouk vključiti opozorila o vseh možnih izrednih pravnih sredstvih, ne le obnovi in stranko poučiti tudi o vseh predpostavkah za to, kar pa kaže na neprimernost takšnega načina poučevanja strank.

7. Druga možnost, ki je pritožnik sicer ne omenja, pa bi bil poziv na odpravo pomanjkljivosti. Tudi ta možnost po stališču VS ni primerna. Pomanjkanja t.i. postulacijske sposobnosti namreč ni mogoče odpraviti, saj predlog za obnovo postopka, ki ga je pritožnik vložil sam, v tej smeri ni nepopoln, niti nerazumljiv, le dovoljen ni. Iz tega razloga v določbah ZPP tudi ni nobene podlage, da bi ga sodišče pozivalo k dopolnitvi oziroma popravi predloga. ZPP tudi ne vsebuje nobene posebne podlage za odpravo te pomanjkljivosti, kot je to določeno glede nekaterih drugih istovrstnih procesnih predpostavk, na primer glede sposobnosti biti stranka, procesne sposobnosti, ali omejitve pri izbiri pooblaščenca, kar še dodatno kaže, da te pomanjkljivosti ni mogoče naknadno odpraviti. V zgoraj citirani odločbi Vrhovnega sodišča RS (enako stališče pa tudi zavzema tudi teorija (4)) pa Vrhovno sodišče opozarja tudi na to, da je odprava takšne pomanjkljivosti tudi pojmovno nemogoča. Če bi odvetnik izredno pravno sredstvo naknadno opremil s svojim žigom in podpisom, bi bilo to na prvem mestu etično vprašljivo, saj bi odvetnik potrdil, da je pravno sredstvo sestavil, čeprav ga ni. Poleg tega pa bi bilo to v nasprotju z namenom, ki ga je zakonodajalec z določitvijo obveznega zastopanja zasledoval. Izredno pravno sredstvo bi bilo vsebinsko gledano še naprej laično in formalna odprava pomanjkljivosti ne bi pripomogla k večji strokovnosti vloženega sredstva in postopka. Druga možnost za „popravo“ bi bila, da bi stranka po prejemu opozorila vložila novo izredno pravno sredstvo, tokrat po odvetniku, kar pa je nesprejemljivo, saj bi s tem neopravičeno podaljševali zakonski rok za vložitev izrednega pravnega sredstva. Zakonskih rokov pa sodišče ne more podaljševati. Situacije, ko stranka sama vloži izredno pravno sredstvo, zato pojmovno naknadno ni mogoče popraviti.

8. Upoštevajoč vse zgoraj navedene razloge, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je predlog za obnovo, ki ga je vložila tožeča stranka, zaradi pomanjkanja procesne predpostavke obveznega odvetniškega zastopanja, kot nedovoljen zavrglo (91. člen ZPP).

9. Do ostalih pritožbenih izvajanj, ki se nanašajo na pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta v pravnomočno zaključenem postopku, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker to na odločitev ne more vplivati.

10. Ker torej pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

(1) na primer v sodbi ES v zadevi Gilow proti Združenemu kraljestvu, A 109, stran 27. (2) primerjaj sklepe Ustavnega sodišča št.U-I-137/2000 z dne 10.7.2003, sklep U-I-216/04, sklep U-I-334/04. (3) Pravna mnenja štev. 1/02, stran 21. (4) A.Galič, Pravdni postopek s komentarjem, prva knjiga, stran 382.