Jedro

Stroške, ki so potrebni za opravo izvršbe, mora predhodno založiti upnik, ki predlaga izvršbo. Če upnik v roku, ki ga določi sodišče, ne položi predujma za izvršilne stroške, sodišče ustavi izvršbo, in sicer ne glede na to, da je upnik predujem za izvršilne stroške založil po preteku sodno določenega roka, vendar pred izdajo sklepa o ustavitvi izvršbe.

Izrek

Pritožba se (kot neutemeljena) zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo izvršbo, saj upnik v določenem 8 - dnevnem roku ni založil predujma za izvršbo z rubežem, cenitvijo in prodajo dolžničinih premičnih stvari.

Zoper ta sklep se je pritožil upnik. Navedel je, da je predujem za stroške izvršilnega postopka založil dne 5.1.1994. O tem je kot dokaz predložil tudi fotokopijo sporočila o obremenitvi, vendar sodišče tega dokaza ni upoštevalo, saj je bil predložen po preteku pritožbenega roka. Sicer pa upnik ni priglasil pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Stroške, ki so potrebni za opravo izvršbe (tim. izvršilne stroške) mora predhodno založiti upnik, ki predlaga izvršbo (2. odstavek 32. člena Zakona o izvršilnem postopku). Zato je sodišče dne 15.12.1993 pozvalo upnika (ki je poziv prejel 22.12.1993), da v roku 8 dni založi predjem v znesku 2.000,00 SIT. Ker upnik v roku, ki ga je določilo sodišče (ta rok je potekel dne 30.12.1993), ni položil predujma za izvršilne stroške, je sodišče na podlagi 3. odstavka 32. člena ZIP izvršbo ustavilo.

Takšna odločitev prvostopnega sodišča je pravilna, ker je posledica nezaložitve predujma ta, da sodišče po uradni dolžnosti ustavi izvršbo. Dejstvo, da je rok (8 dni) za založitev predujma določilo sodišče, bi kazalo na to, da gre pri tem roku za sodni rok, ki ga je mogoče podaljšati. Vendar pa upnik pred iztekom 8-dnevnega roka ni predlagal njegovega podaljšanja. Ker je torej dani rok potekel brezuspešno, mora upnik nositi posledice prekoračitve roka. Dejstvo, da mora upnik dati predujem za izvršilne stroške v sodno določenem roku, in dejstvo, da je posledica nezaložitve predujma v danem roku ustavitev izvršbe, pa kaže na to, da gre pravzaprav za zakonski rok, kar pomeni, da po preteku tega roka ni mogoče opraviti zamujenega pravnega dejanja. V konkretnem primeru to pomeni, da se založitev predujma z dne 5.1.1994 ne upošteva.

S tem v zvezi glej S. Triva - V. Belajec - M. Dika: Sudsko izvršbo pravo (Opći dio), Informator Zagreb, 1980, str. 222, 19. Tako je drugostopno sodišče na podlagi 2. točke 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v zvezi s 14. členom ZIP) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani prvostopni sklep.