Jedro

Pri tožniku ob vložitvi zahteve leta 2012 pri tujem nosilcu zavarovanja, niti do izdaje drugostopenjske upravne odločbe dne 11. 3. 2014, zdravljenje ni bilo zaključeno in zato ocena invalidnosti ni mogoča. Za ocenjevanje invalidnosti mora biti stanje dokončno in stabilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb št. ... z dne 11. 11. 2013 in št. ... z dne 11. 3. 2014, razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti od 3. 5. 2012 dalje, da je tožena stranka v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe dolžna odmeriti invalidsko pokojnino ter povrniti stroške sodnega postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščenem odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom ter povračilo stroškov sodnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Podana je kršitev iz 1. odst. 339. člena ZPP, ker je odločeno izven tožbenega zahtevka, ki je strukturiran v treh točkah. Sodišče je vse tri točke združilo, se izognilo odločanju o vsaki točki posebej in ga s tem prikrajšalo za sojenje o 1. točki zahtevka na odpravo toženčevih odločb po 1. odstavku 82. člena ZDSS-1. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je jasno zapisala, da z relevantnimi podatki o zdravljenju po letu 2012 ni razpolagala, izvedenec A.A. pa izpovedal, da do 11. 3. 2014 ni mogoče podati ocene o preostanku ali izgubi delazmožnosti. Tožena stranka tako ni razpolagala z zadostnimi podatki, na podlagi katerih bi lahko pravilno in popolno ugotovila zdravstveno stanje. Takšna situacija ji ne omogoča ugoditve niti zavrnitve zahteve in je že zato izpodbijana odločba nezakonita. Ni ga pozvala k dopolnitvi vloge, niti izvidov ni pridobila sama pri nemškem nosilcu zavarovanja. Sodišče je nasedlo toženi stranki, ki ni imela dejanske, ne materialne podlage za izdajo izpodbijanih odločb. Zaradi napačne uporabe (verjetno mišljeno neuporabe) 1. odst. 82. člena ZDSS-1 ter samovoljne pretvorbe tožbenega zahtevka ni odločalo o vseh zahtevkih. Navedba da je dokazno breme na strani tožnika, bi držala, če bi dokončna odločba vsebovala razloge, ki bi omogočali preizkus ocene. Če invalidska komisija ni razpolagala z neobhodno zdravstveno dokumentacijo, da bi lahko podala mnenje, potem ni mogla podati mnenja o obstoju niti neobstoju invalidnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo zadevo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP). Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju postopalo v skladu s 362. členom ZPP. Opravilo je pravdna dejanja in razčistilo sporna vprašanja v skladu z napotili pritožbenega sodišča ter ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju tožbeni zahtevek ponovno utemeljeno zavrnilo.

5. V pisnem odpravku izpodbijane sodbe ni bistvene kršitve iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, na katero je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izrek je jasen, razumljiv in ne nasprotuje razlogom sodbe. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je zavrnilna sodba izdana ob pravilni uporabi 1. odst. 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih2 (ZDSS-1) saj sta tudi po presoji pritožbenega sodišča zavrnilni upravni odločbi pravilni in zakoniti.

Ni podana niti zatrjevana kršitev iz 1. odst. 339. člena ZPP, ker izrek sodbe ni strukturiran enako, kot tožbeni zahtevek, kaj šele, da bi se sodišče prve stopnje izognilo odločanju o tožbenih zahtevkih in tožnika o čemerkoli prikrajšalo. Tudi če izrek sodbe ni tri členski, ni razsojeno "izven tožbenega zahtevka" kot nelogično zatrjuje pritožba. S končno sodbo je razsojeno o vseh zahtevkih, saj je zavrnjena odprava izpodbijanih upravnih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti vključno z zahtevkom, da tožena stranka odmeri invalidsko pokojnino ter povrne stroške sodnega postopka.

6. V socialnih sporih gre namreč za sodno kontrolo posamičnih upravnih aktov, saj so izpodbojne tožbe dopustne zoper drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne odločbe. Sodišče tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb zavrne, ko presodi, da sta posamična upravna akta pravilna in zakonita. To velja tudi za obravnavano zadevo. Pritožnikovo stališče, da o tožbenem zahtevku na odpravo upravnih odločb v predmetni zadevi sploh ni razsojeno, je zmotno. Tudi sicer sodišče v izreku sodbe ni dolžno dobesedno slediti tožbenim zahtevkom. Izrekov npr. ne sme obremenjevati z vsebino, ki vanje ne sodi, kaj šele slediti strukturiranosti tožbenega zahtevka po točkah, če je sodba zavrnilna in je odločeno o vseh zahtevah, kot z izpodbijano sodbo.

7. Predmet sodne presoje sta upravni odločbi o zavrnitvi zahteve za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker pri tožniku zdravljenje še ni bilo zaključeno in zato invalidnosti ni bilo mogoče niti ugotavljati. Prav takšno dejansko stanje je v ponovljenem sojenju prepričljivo ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

8. V okoliščinah konkretnega primera je pravna podlaga za rešitev zadeve podana v 1. odst. 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-1), ki ga je glede na datum vložitve zahteve, še potrebno uporabiti. Po splošnem delu definicije invalidnosti, ki ni zgolj medicinske temveč tudi socialno pravne narave je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev ali ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Invalidnost je v skladu z navedeno definicijo torej mogoče ugotavljati šele, ko je zdravljenje zaključeno oz. končano v smislu, da sprememb več ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi do izdaje izpodbijane dokončne upravne odločbe zagotovo ni dokazano.

9. V sodno izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti B. Univerze C. (list. št. 48 - 52) ter izpovedi dr. A.A. (list. št. 70 - 71) je tudi po presoji pritožbenega sodišča dovolj strokovne podlage za zaključek, da pri tožniku ob vložitvi zahteve leta 2012 pri tujem nosilcu zavarovanja, niti do izdaje drugostopenjske upravne odločbe dne 11. 3. 2014, zdravljenje ni bilo zaključeno in zato ocena invalidnosti ni mogoča. S sodno izvedenskim mnenjem sta namreč le še dodatno potrjeni mnenji IK I in IK 2 z dne 25. 10. 2013 in 24. 2. 2014 (prilogi A/4 in A/5), da je ob izkazani ponavljajoči se depresivni motnji, posttravmatski stresni motnji, cervikobrahialnem sindromu ter naglušnosti, potrebno nadaljnje zdravljenje in ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju. Za ocenjevanje invalidnosti mora biti stanje dokončno in stabilno. Medicinskih razlogov za enako oceno Fakultetne komisije, ki so podrobno povzeti v izpodbijani sodbi, in jih tožnik vsebinsko niti ne prereka, pritožbeno sodišče ne navaja znova.

Dodaja le, da v konkretnem primeru ni objektivizirane medicinske podlage za oceno invalidnosti, saj tuja medicinska dokumentacija, s katero sta razpolagali IK I in IK II ter Fakultetna komisija ne izkazuje, da gre pri tožniku za dokončne psihosomatske spremembe ter s tem za takšen zdravstveni funkcijski status, ki ga z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije ne bi bilo mogoče odvrniti ali izboljšati.

10. Že sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da potrebna dodatna diagnostika in zdravljenje nista predmet sodnega niti predsodnega upravnega postopka o uveljavljanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Ni naloga tožene stranke, niti sodišča, da stranko poziva na predložitev medicinske dokumentacije, saj to praviloma stori stranka sama, če z njo sploh razpolaga. Nedokončana diagnostika in zdravljenje seveda ne pomeni, da organ tožene stranke o zadevi ne bi mogel odločiti, kot zmotno meni pritožba. Ob ugotovitvi, da zdravljenje v smislu predpisov o invalidskem zavarovanju ni zaključeno, in da zato ocena invalidnosti še ni mogoča, lahko zahtevo le zavrne in začeti upravni postopek na ta način zaključi. Novejša listinska medicinska dokumentacija, izdana po dokončni upravni odločbi je lahko le predmet novega predsodnega upravnega postopka na podlagi nove zahteve, ki jo vloži zavarovanec ali njegov osebni zdravnik.

11. Ker je sodišče prve stopnje ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih zavrnilnih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in odmero invalidske pokojnine, stroškovno utemeljeno zavrnilo, je morala pritožba ostati neuspešna.

12. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004. 3 Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami.