Jedro

Obsojenec kršitve zakona, to je nepravilne uporabe civilnega materialnega prava v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, ne more uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, ker mu to onemogočata določbi prvega odstavka 108. člena in prvega odstavka 420. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6.3.2007 obsojenega J.K. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po drugem in prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu na podlagi istega zakonskega določila ob uporabi omilitvenih določil izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Oškodovanki je dosodilo njen premoženjskopravni zahtevek v višini 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.2005 dalje do plačila, s preostalim delom premoženjskopravnega zahtevka pa jo je napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 5.2.2008 zavrnilo pritožbi zagovornikov obsojenca in državne tožilke kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zagovorniki so zoper pravnomočno sodbo vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona in predlagali, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa predlagajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona niso podane, zahteva uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru državnega tožilca so zagovorniki podali pisno izjavo.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovorniki v obširnih navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da je višje sodišče storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka (zagovorniki sicer konkretno ne navedejo katero izmed kršitev je storilo sodišče druge stopnje; z navedbami pa nakazujejo na kršitev iz kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP). Navajajo, da je sodišče kršilo načeli enakega varstva pravic ter pravice do sodnega varstva (22. in 27. člen Ustave RS) z izrečeno zaporno kaznijo ter očitajo višjemu sodišču, da "ni sankcioniralo neutemeljenemu premoženjskopravnemu zahtevku" v zvezi z dosojenimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Iz navedb v zahtevi izhaja, da uveljavljajo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP. Navajajo še, da je s pravnomočno sodbo kršen pravni standard gotovosti, ki se zahteva za izrek obsodilne obsodbe, ter zatrjujejo, da obsojencu dejanje, za katerega je bil spoznan za krivega, ni dokazano, zato bo Vrhovno sodišče, če bo pazljivo analiziralo vsa dejstva, zaznalo kršitve kazenskega zakonika in temeljnih načel kazenskega prava ter popolno znižanje pravnih standardov, zaradi česar se bo v smislu 427. člena ZKP pojavil precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev.

8. Čeprav vložniki zahteve zatrjujejo, da so bile storjene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev niso uspeli utemeljiti. Poudarjajo, da je oškodovanka tekom kazenskega postopka v svojih izpovedbah izjave spreminjala in citirajo ter analizirajo oškodovankine izjave, citirajo izvedensko mnenje in izpovedbo izvedenke T. ter njene ugotovitve, ki po oceni vložnikov napotujejo na zaključek, da obsojencu dejanje ni dokazano; polemizirajo z nekaterimi navedbami iz sodbe sodišča druge stopnje, ocenjujejo, da je sodišče druge stopnje ali dopustilo možnost da ne obstaja gotovost, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, za katero je bil spoznan za krivega, ali da je napačno presodilo pritožbene navedbe v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenke T. Ne strinjajo se z zaključki drugostopenjskega sodišča, da je presoja sodišča prve stopnje, da je oškodovanka o bistvenih okoliščinah dejanj med postopkom izpovedovala enako, pravilna. Menijo, da je sodišče druge stopnje s trditvijo, da ne gre za bistvene spremembe v oškodovankini izpovedbi ob obstoju neskladij in spremljajočih se izjav pri oškodovanki in ob obstoju izvedenskega mnenja izvedenke T. s svojo argumentacijo storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Zagovorniki ne uveljavljajo bistvene kršitve, ki jo nakazujejo, saj kršitve ne konkretizirajo, ampak ostajajo na ravni zatrjevanj, da odločilna dejstva v izpodbijani sodbi niso pravilno ugotovljena ter se ne strinjajo s presojo izvedenih dokazov, sprejeto v pravnomočni sodbi. Tako uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je z zahtevo za varstvo zakonitosti izrecno izključen. Enako velja za nadaljnje trditve vložnikov zahteve, da je popolnoma protispisen zaključek sodišča druge stopnje, da je oškodovanka pisala zapiske in dnevnik neposredno po obravnavanih dogodkih. Citirajo izpovedbo oškodovanke in zatrjujejo, da je oškodovanka tudi o tem dejstvu izpovedovala različno. Protispisnost je podana le takrat, kadar se nanaša na odločilna dejstva in protispisnost mora biti precejšnja. Ko zagovorniki zatrjujejo, da je oškodovanka izpovedovala različno o vrstnem redu zapisov v zapiske in dnevnik, ne uveljavljajo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak ostajajo na ravni nestrinjanja z dokazno oceno v pravnomočni sodbi.

9. Tudi z ostalimi navedbami v zahtevi (povzeta vsebina pritožbe) zagovorniki obširno polemizirajo z razlikami v oškodovankini izpovedbi, poudarjajo navedbe iz izvedenskega mnenja izvedenke T. in njene izpovedbe ter iz izvedenskega mnenja izvedenca P., se ukvarjajo z analizo izpovedb oškodovanke ter izpovedbami oškodovankinih staršev, sestre, prijateljice ter s sprejemom sporočil po telefonu oziroma SMS sporočil. Zagovorniki ne uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak izražajo pomisleke, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba materialnega zakona, niso pravilno ugotovljena. Da zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vložiti, je bilo vložnikom zahteve v tej odločbi že pojasnjeno.

10. Z uveljavljanjem, da je kršen standard gotovosti, ki se zahteva za kazensko obsodilno sodbo, vložniki zahteve tudi ostajajo na ravni nestrinjanja z dokazno oceno, sprejeto v prvostopenjski sodbi, saj z navedbami, da v pravnomočni sodbi ni z gotovostjo ugotovljeno, da je obsojenec storilec kaznivega dejanja, za katerega je bil spoznan za krivega, in da je o gotovosti mogoče govoriti le takrat, ko ni mogoče zaslediti razumnega dvoma v zaključek, da je nekdo izpolnil objektivne in subjektivne znake očitanega kaznivega dejanja, uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vložniki zahteve tudi ne morejo uveljavljati razloga iz 427. člena ZKP, saj se v zahtevi za varstvo zakonitosti ne morejo sklicevati, da v pravnomočni odločbi obstaja precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev. S takšno zahtevo bi namreč vložnik zahteve nedovoljeno razširil razloge, ki jih sme v zahtevi uveljavljati po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 923).

11. Neutemeljeni so tudi očitki višjemu sodišču, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Zagovorniki navajajo, da je obsojenec, ker višje sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, povzel vsebino pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, in da primerjava vsebine pritožbe ter obrazložitve sodbe višjega sodišča pokaže, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno na hitro odpravilo obsežne pritožbene navedbe ter da o večini pritožbenih navedb ni zavzelo stališča. Vložniki zahteve s citiranimi navedbami ostajajo le na ravni zatrjevanj, saj kršitve, ki jo uveljavljajo in jo prikazujejo kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ne konkretizirajo. Ne navajajo določno, na katere navedbe v pritožbi višje sodišče ni odgovorilo in jih ni presodilo. Kot je bilo že pojasnjeno, mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kršitve mora vložnik zahteve določno konkretizirati, saj jih drugače Vrhovno sodišče ne more preizkusiti. S povzemanjem pritožbe in zatrjevanjem, da višje sodišče ni odgovorilo na večino pritožbenih navedb, kar pokaže primerjava sodbe sodišča druge stopnje in pritožbe, pa vložniki zahteve niso določno obrazložili kršitve določbe prvega odstavka 395. člena ZKP in njenega vpliva na to, da je odločba nezakonita.

12. Neutemeljeno zagovorniki zatrjujejo, da je s pravnomočno sodbo kršeno načelo iz 22. in 27. člena Ustave Republike Slovenije, ker so znani številni primeri, pri katerih so bili storilci tovrstnih kaznivih dejanj, kjer je prišlo do spolnih aktov, obsojeni le s pogojno obsodbo in je tako obsojenec postavljen z izrekom kazni enega leta in treh mesecev zapora v neenakopraven položaj v odnosu do drugih dejanskih storilcev teh kaznivih dejanj. Obsojenec je bil spoznan za krivega za kaznivo dejanje po drugem odstavku 183. člena KZ, za katero je predpisana kazen zapora najmanj treh let. Po določbi drugega odstavka 51. člena KZ pa se pogojna obsodba ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana navedena kazen. Vložniki zahteve z nestrinjanjem z izrečeno kazensko sankcijo tako ne uveljavljajo, da je prišlo do kršitve enakega varstva pravic in tudi ne uveljavljajo, da je z zakonito sankcijo, ki temelji na pravilni uporabi zakona, prišlo do kršitve kazenskega zakona, ampak ostajajo le na ravni nestrinjanja s presojo okoliščin, ki so narekovale izrek kazni enega leta in treh mesecev zapora in tako uveljavljajo razloge, ki pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Neutemeljen je tudi očitek višjemu sodišču v zvezi z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. S pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje odločba o premoženjskopravnem zahtevku ni bila izpodbijana. Pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe glede na okvir tega preizkusa v določbi prvega odstavka 383. člena ZKP, odločbe o premoženjskopravnem zahtevku ne preizkuša po uradni dolžnosti. Vložnik zahteve ocenjujejo, da so bile z dosojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi pred pravnomočnostjo sodbe kršene določbe civilnega materialnega prava. Po določbi prvega odstavka 108. člena ZKP se sme pravnomočno sodbo, s katero je odločeno o premoženjskopravnem zahtevku, spremeniti v kazenskem postopku, če se kazenski postopek obnovi, ali če se vloži zahteva za varstvo zakonitosti. Do spremembe odločbe o premoženjskopravnem zahtevku v pravnomočni obsodilni sodbi pa lahko pride, če se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi glede odločbe o krivdi (če se pravnomočna obsodilna sodba v postopku o izrednem pravnem sredstvu spremeni ali razveljavi in se tako ponovno odloča o tem zahtevku). Obsojenec kršitve zakona, to je nepravilne uporabe civilnega materialnega prava, ne more uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, ker mu to onemogočata določbi prvega odstavka 108. člena in prvega odstavka 420. člena ZKP (mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, str. 244).

14. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da je kršen kazenski zakon v škodo obsojenca o pravni opredelitvi dejanja, ker sodišče v zvezi z dogodkom iz januarja 2002 v izreku in v obrazložitvi ni opredelilo, kakšno silo naj bi obsojenec uporabil zoper oškodovanko, pa ga je kljub temu obsodilo na kvalificirano obliko kaznivega dejanja po 183. členu KZ. Obsojenec je bil spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja, sestavljenega iz temeljne oblike in kvalificirane oblike kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje se v skladu s sodno prakso pravno opredeli po hujši obliki kaznivega dejanja po drugem odstavku 183. člena KZ (do uveljavitve KZ-1 institut nadaljevanega kaznivega dejanja v zakonu ni bil urejen). V kazensko pravni praksi se je institut nadaljevanega kaznivega dejanja uveljavil kot posebna oblika navideznega realnega steka, ki se uporabi takrat, kadar storilec hkrati ali zaporedoma stori dvoje ali več istih ali istovrstnih kaznivih dejanj, ki iz življenjskega in pravnega stališča pomenijo celoto, posamezno dejanje pa je sestavni del te celote. Ko je sodišče pravno opredelilo dejanje kot eno kaznivo dejanje po drugem odstavku 183. člena KZ, ni kršilo kazenskega zakona v zvezi z dogodkom iz januarja 2002, o vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne sme uporabiti, kar smiselno z navedbami v zahtevi neutemeljeno uveljavljajo zagovorniki.

15. Po navedenem je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje, skladno z določbami Zakona o sodnih taksah.