Up-166/03 - 6

22. 10. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 5. oktobra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 227/2000 z dne 13. 2. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 36/2000 z dne 17. 5. 2000 in s sodbo Okrajnega sodišča v Tolminu št. K 57/98 z dne 15. 10. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je sodišče v okviru preizkusne dobe dveh let določilo kazen enega meseca zapora. Zahteva za varstvo zakonitosti pritožnikovega zagovornika je bila zavrnjena kot neutemeljena.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo zatrjuje nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Z izpodbijanimi sodbami naj bi mu bile kršene pravice iz 23., 27. in tretje alineje 29. člena Ustave. Po mnenju pritožnika je bil dokazni postopek nepopoln, saj ni dokazov, da naj bi storil kaznivo dejanje.

Pritožnik navaja, da je bil obsojen izključno na podlagi izpovedi oškodovanke, ki je skozi kazenski postopek različno izpovedovala. Po mnenju pritožnika morajo biti dokazi tako prepričljivi, da se z vso zanesljivostjo sodišče lahko odloči, ali je nekdo storil kaznivo dejanje. Ker je po njegovem mnenju nastopil dvom, bi ga moralo sodišče oprostiti. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

B.

3.Ustavni pritožnik v ustavni pritožbi ponavlja zgolj navedbe, s katerimi je že v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti oporekal le napačno uporabo prava in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, kar samo po sebi ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijane odločbe le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi s postopkom ugotavljanja dejanskega stanja in z dokazno oceno sodišča Ustavno sodišče presoja le, ali so bila v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave oziroma ali sodna odločba temelji na kakšnem, z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno.

4.Tega pa izpodbijanim sodnim odločbam v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja in dokazno oceno ni mogoče očitati. Iz sodbe prvostopenjskega sodišča je razvidno, na podlagi katerih odločilnih dejstev in dokazov je štelo, da je pritožnik storilec kaznivega dejanja. Prav tako je izčrpno obrazložilo, zakaj je verjelo oškodovanki, kljub temu, da se je zmotila pri prepoznavanju. Po presoji drugostopenjskega sodišča je prvostopenjsko sodišče vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih sklepov pa navedlo prepričljive razloge. Takšna presoja in razlogovanje sodišč po mnenju Ustavnega sodišča zadostijo kriterijem v zvezi z ugotavljanjem morebitnih kršitev ustavnih pravic.

5.Očitkov kršitve 23., 27. in tretje alineje 29. člena Ustave Ustavno sodišče ni moglo presojati, saj pritožnik domnevne kršitve utemeljuje le s pavšalnimi navedbami. To, s čimer pritožnik utemeljuje navedene kršitve ustavnih pravic, je le nestrinjanje z dokazno oceno sodišč, kar pa kot že rečeno, ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Zgolj to, da je bil izid kazenskega postopka zanj neugoden ter da mu je bila izrečena obsodilna sodba, za ugotovitev kršitve človekovih pravic še ne zadošča.

6.Ker z izpodbijanimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer