Jedro

Vračanje daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža ni možno dokler se ne ugotovi, ali in za kolikšno prikrajšanje gre, saj se darila vračajo le v tolikšnem obsegu, kot je potrebno, da se prikrajšanje nujnega deleža odpravi. Preden lahko sodišče odloči o vrnitvi daril mora najprej izračunati nujni delež. Pravila za to so določena v 28. čl. Zakona o dedovanju.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, zato se izpodbijana sodba v tretjem odstavku s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke napram zapuščini v višini 1.347.975,00 SIT in je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki polovico tega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve te sodbe dalje" z a v r n e. V ostalem, ugodilnem delu in v izreku o stroških se pritožbam ugodi, zato se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sodi v zapuščinsko maso po pokojni Š.M., roj. B., po kateri se vodi zapuščinski postopek pred Okrajnim sodiščem v N., ena polovica pritličja stanovanjske hište s kletjo, salonom in drvarnico, vse soječe na prac.št. 15/1 k.o. R. ter solastninski delež zapustnice na zemljišču te parcele, parc.št. 15/10 in 14/1, vse k.o. R., premičnine v pritljičju stanovanjske hiše v R., sicer rustično pohištvo mizarstvo B. - omara in predalčnik, leseni kuhinjski elementi, smrekova masivna klop, smrekova masivna miza, dve enodelni masivni češnjevi omari, stenska ura, macola, kramp ter v predalčniku - osebni predmeti in osebni dokumenti zapustnice, računi, fotografije, dokumentacija o italijanski pokojnini in zlati uhani. Nepremičnine in premičnine, ki so našteti se vrnejo v zapuščino po pokojni M.Š. do višine vrednosti nujnega deleža tožnice po pokojni materi M.Š.. V preostanku se nepremičnine in premičnine štejejo kot darilo, dano toženi stranki s strani zapustnice M.Š. in se darilo všteva v toženkin dedni delež. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke napram zapuščini v višini 1.347.975,00 SIT in je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki polovico tega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Toženo stranko pa je obvezalo, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 146.046,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila.

Tožeča stranka se je pritožila le zoper sklep o stroških postopka, tožena stranka pa se je pritožila po svoji pooblaščenki in osebno zoper sodbo. V pritožbi tožeča stranka navaja, da je bilo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, kolikor se je ta nanašal na nepremičnine. V delu, ki se nanaša na obstoj terjatve pa je tožeča stranka uspela z več kot polovičnim deležem. Izhajajoč iz tega in glede na vrednost spornega predmeta je tožeča stranka uspela s tožbo približno s 75 % svojega zahtevka, zato je potrebno tudi stroške porazdeliti v tem razmerju. Upoštevajoč to pravilo bi tožena stranka morala povrniti tožeči stranki 518.056,00 SIT. Razlika od dosojenih stroškov do izračunanega zneska pa znaša 372.010,00 SIT. Sodišče prve stopnje je torej nepravilno uporabilo določbe 154. čl. ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa o stroških.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila po svoji pooblaščenki in osebno. V pritožbi, ki jo je vložila po pooblaščenki navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zmotno ugotovilo dejansko stanje ter zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopno sodišče bi namreč moralo najprej ugotoviti vrednost nujnega deleža v zapuščinskem postopku po pokojni Š.M. in šele nato ugotoviti, ali je nujni delež prikrajšan in če je prikrajšan odločati o vrnitvi darila. To bi moralo sodišče ugotoviti kot predhodno vprašanje, če je bil nujni delež sploh prikrajšan, v kakšnem obsegu je bil prikrajšan in če je bil prikrajšan, bi bil tožbeni zahtevek utemeljen le v obsegu prikrajšanja. Ker sodišče višine nujnega deleža sploh ni ugotavljalo prvostopne sodbe, sploh ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje bi moralo postopati po določbah 28. čl. Zakona o dedovanju. Ta pravila so prisilne narave in ne se more izbirati, katero premoženje naj sodišče upošteva in katerega ne. Zaradi navedenega sodišče tudi ne more odločati o vrnitvi daril dokler ne ugotovi višine nujnega deleža. Pri tem se sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr.št. II Ips 494/92. Iz sporazuma o razveljavitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in prodajne pogodbe v notarskem zapisu, ki ga je dne 7.4.1997 sestavila notarka v E.L., pod opr.št. Sv izhaja, da sta pogodbeni stranki pokojna M.Š. in tožena stranka pri določitvi kupnine upoštevali uradno ocenjeno vrednost nepremičnin, ki je znašala 9.829.052,00 SIT. Hkrati pa sta upoštevali tudi stroške, ki jih je imela toženka z desetletnim izvrševanjem obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Pogodbeni stranki sta vrednost toženkinega desetletnega dela v smislu izvrševanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju ocenili na 4.649.052,00 SIT, zaradi česar sta kupnino za preostalo vrednost pokojničinega premoženja ocenili na 5.160.000,00 SIT.(pravilno ravno obratno). Pogodbeni stranki sta torej izvršili pobot med ocenjeno vrednostjo nepremičnin in vrednostjo toženkinega dela po izvrševanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju. V preostanku do uradno ocenjene vrednosti nepremičnin pa določili kupnino v višini 5.160.000,00 SIT(?). Sodišče prve stopnje je prodajno pogodbo ocenilo kot navidezno, z utemeljitvijo, da je bila dejansko sklenjena darilna pogodba. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni niti z enim stavkom obrazložilo zakaj naj bi vrednost toženkinega desetletnega dela predstavljala darilo. Jasno je, da za takšno utemeljitev ni imelo podlage, saj se je pogodba o dosmrtnem preživljanju nesporno izvrševala več kot 10 let. Toženka jo je v celoti izvrševala in hkrati tudi prevzemala vsa tveganja, ki jih takšna pogodba prinaša. Zaradi tega opravljenega dela ji je pripadlo tudi plačilo, ki sta ga stranki sporazumno priznali in določili ter tudi pobotali. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo več kot je bila upravičena terjati iz naslova darila, kajti če bi sodišče ugotovilo, da ne gre za darilno pogodbo, temveč za kupno, je tožeča stranka že sama predlagala, da se ugotovi, da obstoji terjatev iz naslova kupne pogodbe v višini 4.500.000,00 SIT. Tožeča stranka se je torej dobro zavedala predimenzionirane višine postavljenega zahtevka, zaradi česar je v podrejenem zahtevku uveljavljala le vračilo 4.500.000,00 SIT, ne pa vračilo celotnega stvarnega premoženja. V postopku odločanja pa sodišče prve stopnje tudi ni odločalo o statusu prodajne pogodbe na podlagi katere se je toženka vknjižila kot zemljiškoknjižna lastnica. Prodajna pogodba je torej kot taka še vedno veljavna, čeprav 66. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) določa, da navidezna pogodba nima učinkov med pogodbenima strankama. Tožeča stranka ni postavila zahteve po ugotovitvi v tem smislu. Prvostopno sodišče pa v tem smislu ni odločalo, zaradi česar posledično po mnenju tožene stranke je odločitev sodišča prve stopnje zmotna.

Pri odločanju o tem, ali je bila sklenjena prodajna pogodba res navidezna pa je sodišče po mnenju tožene stranke poleg zmotne uporabe materialnega prava tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je zaključilo, da toženka materi ni izročila kupnine, kot je določeno in potrjeno v prodajni pogodbi. Pri tej odločitvi je sodišče zaobšlo dejstvo, da je bila prodajna pogodba predmet notarskega zapisa, ki ima status veljavne javne listine, dokler ni o tem nasprotnega dokaza. Da je kupnino pokojna Š.M. prejela, izhaja iz notarske listine. Špekulacije o tem, da pokojna Š.M. kupnine ni prejela, so zgolj konstrukt brez dejanske podlage. Manjša odstopanja v izpovedi tožene stranke in njenega moža o tem, na kakšen način in iz kakšnih virov je bila kupnina pokojni M.Š. izročena, ne morejo zaobiti notarskega zapisa, iz katerega izhaja, da je pokojna M.Š kupnino prejela, kot tudi ne izpovedi notarke, ko je povedala, da je to dejstvo M.Š. potrdila na dan sklepanja pogodbe. Če bi toženka in njen mož hotela zavestno predočiti kriva dejstva o izročitvi kupnine, sta zagotovo imela dovolj časa, da bi lahko sodišču predložila dobesedno naučeno enako izpoved, saj je bilo jasno, da bosta o tem dejstvu zaslišana toženka in njen mož. Sami teži izpovedi obeh strank, da je bila kupnina plačana z denarjem za odškodnino, ki jo je dobil mož toženke, pa sodišče ni dalo nikakršne teže. Izpodbijano odločitev je obrazložilo zgolj z razlogi, ki lahko predstavljajo določene pomisleke. Premalo pa je upoštevalo vse tiste dokaze, ki govorijo v prid zatrjevani izplačani in izročeni kupnini pokojni M.Š.. V nadaljevanju pritožbe pa analizira izpoved toženke in njenega moža glede plačila kupnine. Tožena stranka tudi meni, da je zmotna odločitev sodišča, ko je sledilo zahtevku tožeče stranke, da v zapuščinsko maso po pokojni M.Š. sodijo tudi računi, fotografije in dokumentacija o italijanski pokojnini. Po mnenju pritožbe je tudi napačna odločitev sodišča prve stopnje, da obstoji terjatev tožeče stranke napram zapuščini. Tožeča stranka ni navedla podlage, na podlagi katere uveljavla plačilo vtoževanega zneska in naslova pomoči pokojni materi. Drugostopno sodišče in Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa sta se že večkrat opredelili do tega, kaj pomeni pomoč bližnjih sorodnikov. Gre le za medsebojno družinsko pomoč, ne pa prispevek k povečanju zapustničinega premoženja. Tožnica je hči pokojne Š.M.. Sam Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) nalaga otrokom, da so dolžni skrbeti za starše, po drugi strani pa so tudi običaji v našem okolju takšni, da otroci skrbijo in pomagajo staršem. Ta običaj je tako močan in v življenju tudi tako prisoten, da dejanj tožnice res ni mogoče opredeliti drugače kot običajne družinske pomoči. Prvostopno sodišče je z odločitvijo povzročilo krivico napram toženi stranki, ki je pomoč materi štela kot njeno obvezo, pri čemer je bila njena pomoč dosti večja od pomoči tožeče stranke.

Tožena stranka v svoji osebni pritožbi poudarja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in sicer zato, ker je v zadevi odločala ista sodnica, ki vodi zapuščinski postopek po M.Š. pri Okrajnem sodišču v N.. Po mnenju pritožbe ta sodnica v pravdnem postopku ne bi smela odločati. Nadalje meni, da sodišče prve stopnje za odločanje ni bilo stvarno pristojno, ampak bi o zadevi moralo odločati okrajno sodišče. Četudi bi bilo naslovno sodišče pristojno, pa je sporen obseg darila. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka analizira sodbo sodišča prve stopnje, analizira posamezne izpovedi prič in pravdnih strank, kar pritožbeno sodišče ne bo posebej povzemalo, saj se tudi ta pritožba v celoti navezuje na trditve kot jih je že predstavila v pritožbi pooblaščenka tožene stranke.

Pritožbe so utemeljene v navedenem obsegu.

Napačno je sicer stališče pritožbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, kajti v predmetni zadevi je sodila ista sodnica, ki je odločala v zapuščinskem postopku. Gre za dva različna postopka, zato ni ovire, da sodnik, ki odloča v zapuščinskem postopku tudi ne sodi v pravdnem postopku. V 5.tč. 70. čl. ZPP je namreč določeno, da sodnik ne sme opravljati sodniške funkcije, če je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim organom. Imenovana sodnica je sodelovala v dveh različnih postopkih. Prav tako je nepravilno stališče tožene stranke, da je Okrožno sodišče v pravdnem postopku odločalo o zapuščini, za kar je pristojno okrajno sodišče. Okrajno sodišče je pristojno sodišče za odločanje v zapuščinskem postopku, vendar predmetni postopek pa ni zapuščinski postopek, ampak pravdni postopek in glede na vrednost spornega predmeta, ki je višja od 2.000.000,00 SIT je pristojno za sojenje okrožno sodišče. Pritrditi pa je potrebno pritožbi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato tudi ni ugotovilo vseh pravno pomembnih dejanskih okoliščin v predmetni zadevi. Pravilno pritožba opozarja, da bi prvostopno sodišče moralo najprej ugotoviti vrednost nujnega deleža, ki pripada tožnici po pokojni M.Š. in šele nato ugotoviti, ali je nujni delež prikrajšan in če je prikrajšan odločiti o vrnitvi darila. Zakon o dedovanju ima posebne določbe o nujnem deležu, načinu njegovega izračuna in pravicah nujnega dediča, katerega pravica do nujnega deleža je prizadeta. Določen je tudi vrstni red, kajti po 35. čl. Zakona o dedovanju se najprej zmanjšajo oporočna razpolaganja in šele če s tem nujni delež ni pokrit, se vračajo tudi darila. Vračanje daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža pa ni možno dokler se ne ugotovi, ali in za kolikšno prikrajšanje gre, saj se darila vračajo le v tolikšnem obsegu, kot je potrebno, da se prikrajšanje nujnega deleža odpravi. Kolikšno je to prikrajšanje pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, saj je odločalo o vrnitvi vsega premoženja. Preden lahko sodišče odloči o vrnitvi daril mora najprej izračunati nujni delež. Pravila za to so določena v 28. čl. Zakona o dedovanju. Po popisu in ocenitvi zapustnikovega premoženje se pasiva odbije od aktive, razlika pa predstavlja čisto zapuščino. Tej vrednosti je potrebno prišteti vrednost daril in tako dobljena obračunska vrednost zapuščine je osnova za izračun zakonitega in nato nujnega deleža posameznega nujnega dediča. Glede na povedano torej sodišče ne more odločiti o vrnitvi darila, dokler ne ugotovi višine nujnega deleža, kar pa sodišče prve stopnje ni storilo.

Sicer pa je v tem postopku še vedno sporno, ali je bila s pokojno M.Š. in toženo stranko sklenjena darilna pogodba oz. kupoprodajna pogodba. Tožnica je namreč v tej pravdi dokazovala, da dne 7.4.1997 med njeno pokojno materjo in toženko ni bila sklenjena kupoprodajna pogodba za nepremičnine vpisane pri vl.št. 538 in 390 k.o. R., ker kupnina ni bila plačana. Po mnenju tožnice gre za fiktivno pogodbo, kajti sklenjena je bila darilna pogodba, ki je neodplačna. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja (teh ugotovitev pritožba ne izpodbija), da je toženka s pokojno materjo najprej sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju 20.3.1985, s katero ji je mati prepustila solastninski delež do 1/4 na nepremičninah vpisanih v vl.št. 390 k.o. R. to je hiše štev. 17, v R., stoječe na parc.št. 15/1 s trajno pravico uporabe predmetne parcele in dovolila, da se pogodba zaznamuje v zemljiški knjigi, po njeni smrti pa vknjiži pri njenem deležu lastninska pravico na ime toženke. 3.4.1991 pa sta sklenili aneks k tej pogodbi in se izrecno dogovorili, da je pokojna M.Š. toženki prepustila solastninski delež do 1/2 na celotnem pritličju stanovanjske hiše stoječe na parc.št. 15/1 k.o. R. ter vse premične stvari, ki se nahajajo v pritličju te stanovanjske hiše. Dne 7.4.1997 pa sta toženka in pokojna M.Š. sklenili sporazum o razveljavitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in sklenili prodajno pogodbo, s katero se je pokojna M.Š. nepremičnine vpisane v vl.št. 538 in 390 k.o. R. prodala toženki. V 3. čl. kupoprodajne pogodbe sta določili kupnino in sicer tako, da sta upoštevali ocenjeno vrednost nepremičnin 9.829.052,00 SIT ter ocenili stroške, ki jih je imela toženka z desetletnim izvrševanjem pogodbe o dosmrtnem preživljanju na znesek 5.160.000,00 SIT. Ta znesek sta odšteli od vrednosti nepremičnin in določili preostanek kupnine na 4.500.000,00 SIT. V 4. tč. pogodbe pa sta ugotovili, da je pokojna M.Š. kupnino že prejela. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je kupoprodajna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, notarski zapis pa je javna listina (3. čl. Zakona o notarjatu). Javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej določa (1. odst. 224. čl. ZPP), dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena (3. odst. 224. čl. ZPP). Tožnica, na kateri je dokazno breme, bi torej morala dokazati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena. V predmetnem postopku je dokazovala, da kupnina v znesku 4.500.000,00 SIT ni bila plačana. Sodišče prve stopnje je tožnici verjelo, ugotovilo je, da kupnina v znesku 4.500.000,00 SIT ni bila plačana, zato je menilo, da je kupoprodajna pogodba fiktivna in da je bila sklenjena darilna pogodba kot neodplačna pogodba. Takšno stališče sodišča prve stopnje pa po oceni pritožbenega sodišča ni pravilno, kajti opozoriti je potrebno na dejstvo, na kar se izrecno sklicuje tudi pritožba tožene stranke, da kupnina za navedene nepremičnine ni bila določena le v znesku 4.500.000,00 SIT, ampak sta stranki določili vrednost nepremičnin v znesku 9.829.052,00 SIT. Pogodbeni stranki sta ugotovili, da v kupnino, ki sta jo označili v vrednosti 9.829.052,00 SIT, spadajo tudi stroški, ki jih je tožena stranka imela v zvezi s pogodbo o dosmrtnem preživljanju in te stroške sta pogodbeni stranki ocenili na znesek 5.160.000,00 SIT. Tega dejstva tožnica ni izpodbijala, zato je to dejstvo navedeno v kupoprodajni pogodbi, ki je javna listina, resnično. To pa jasno pomeni, da ni šlo za neodplačno pogodbo zato ne more vzdržati zaključek sodišča prve stopnje, da je pokojna M.Š. nepremično in premično premoženje toženi stranki podarila. Vprašanje, ki se v tem postopku pojavlja je samo, ali je preostanek kupnine poravnan ali ne, ne pa vprašanje, da je kupoprodajna pogodba fiktivna. Sicer pa pritožba pravilno opozarja, da je prodajna pogodba še vedno veljavna, kajti zahtevka, da gre za navidezno pogodbo, ki nima učinka, tožeča stranka ni postavila. Na podlagi te kupoprodajne pogodbe pa je tožeča stranka še vedno vknjižena kot lastnica navedenih nepremičnin v zemljiški knjigi. Pritožbeno sodišče pa mora poudariti, da se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ko je to ugotovilo, da preostanek kupnine v znesku 4.500.000,00 SIT toženka svoji materi ni izročila. Pritožbene trditve, ki le polemizirajo z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je analitična in prepričljiva pa tek zaključkov ne morejo omajati. Povsem nekritično pa je res sodišče prve stopnje sledilo zahtevku tožeče stranke, da v zapuščinsko maso po pokojni M.Š. sodijo tudi računi, fotografije, dokumentacija o italijanski pokojnini. Ti predmeti ne predstavljajo premoženja zapustnice, zato tudi niso podlaga tožbenemu zahtevku.

Sodišče prve stopnje je tudi deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, ko je ta uveljavljala terjatev napram zapuščini in ji priznalo znesek 1.347.975,00 SIT, katerega ji 1/2 mora plačati tožena stranka. Gre za sredstva in delo, s katerimi je tožnica prispevala k oskrbi in preživljanju matere, kar je sodišče prve stopnje nesporno ugotovilo. Po oceni pritožbenega sodišča gre za dolžnost dolžnice kot hčere, katera je prispevala k preživljanju svojega roditelja, zato po mnenju pritožbenega sodišča ta znesek ne predstavlja tožničine terjatve napram zapuščini. Tožnica je namreč s svojimi sredstvi in delom, s katerim je v času bolezni prispevala k preživljanju matere le izpolnjevala svojo zakonsko dolžnost preživljanja svoje matere, ki je nesposobna za delo in nima dovolj sredstev za življenje, izhajajoč iz 124. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, ni pa sredstev in dela vlagala v zapustničino premoženje. Stroški preživljanja in oskrbe so vezani izključno na osebo, to je zapustnico, ne pa na njegovo premoženje, zato tožnica teh sredstev ne more uspešno uveljavljati kot terjatev proti zapuščini. Gre za napačno uporabo materialnega prava, zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu ob ugoditvi pritožbe tožene stranke tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pri ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva napotke, ki so že obseženi v obrazložitvi tega sklepa in v primeru, da ugotovi, da primarni tožbeni zahtevek ni utemeljen, bo potrebno odločati še o podrejenem zahtevku. Ker pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v pretežnem delu razveljavilo, je moralo razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka in s tem v zvezi je zato tudi pritožba tožeče stranke, ki se nanaša le na odločitev o stroških postopka utemeljena.

Stroški pritožbenega postopka pa so del nadaljnjih pravdnih stroškov (3. odst. 165. čl. ZPP).