Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker tožnik od leta 1975 do 1996 ni imel prekinite v delovni knjižici (prekinitev je imel le v obdobju med 26. 10. 1977 in 18. 1. 1979), je podana kontinuiteta delovnega razmerja pri toženi stranki od leta 1975 do 1996 ter nato od 1998 do 2010, ko mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tudi v vmesnem obdobju od uvedbe stečaja nad toženo stranko v letu 1996 do ponovne zaposlitve pri toženi stranki v letu 1998, ko je bila v stečajnem postopku izglasovana prisilna poravnava, je podana kontinuiteta delovnega razmerja tudi za obdobje po ponovni zaposlitvi tožnika pri toženi stranki. Čeprav je bil tožnik v vmesnem obdobju prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba, je bistveno, da je šlo za zaposlitev pri isti družbi. To pa opravičuje sklepanje, da je šlo za nadaljevanje zaposlitve, kot da ne bi bilo prekinitve.
Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v 3.b) točki izreka v povezavi s 3.a) točko izreka tako da se: - v 3.a) točki izreka znesek 6.060,27 EUR zviša na znesek 7.159,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2010 dalje do plačila, - v 3.b) točki izreka znesek 1.720,69 EUR zniža znesek 802,00 EUR.
V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 120,00 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka te sodbe, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila, pod izvršbo.
Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi z dne 3. 5. 2007 oziroma delovno razmerje med pravdnima strankama ni prenehalo veljati dne 13. 5. 2010, ampak traja do vključno 27. 7. 2010. Tožena stranka je dolžna tožnika prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 14. 5. 2010 do vključno dne 27. 7. 2010 v roku 15 dni in pod izvršbo (1.a) točka izreka). V presežku, kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (1.b) točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači za mesec maj v obdobju od 14. 5. 2010 do 31. 5. 2010 v bruto znesku 488,64 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati razliko v plači za mesec maj 2010 v neto znesku 357,12 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2010 dalje do plačila, obračunati plačo za mesec junij 2010 v bruto znesku 844,27 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati plačo za mesec junij 2010 v neto znesku 595,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2010 dalje do plačila ter obračunati plačo za mesec julij 2010 v bruto znesku 729,14 EUR, odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati plačo za mesec julij 2010 v neto znesku 520,17 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2010 dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo (2.a) točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek iz naslova vtoževanih plač zavrnilo (2.b) točka izreka). V točki 3.a) izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati razliko odpravnine v višini 6.060,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2010 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo. V presežku, to je za znesek 1.720,69 EUR, z na ta znesek z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (3.b) točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške v znesku 1.165,56 EUR, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, za primer zamude pa po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, pod izvršbo (4. točka izreka).
Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki.
Tožeča stranka se je pritožila zoper zavrnilni del 3. točke izreka (3.b) izreka) in zoper odločitev o stroških postopka v 4. točki izreka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1, torej zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe v 3. in 4. točki izreka spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine in toženi stranki naloži v plačilo vse priglašene stroške postopka, skupaj s pritožbenimi stroški. Navaja, da je sodišče v točki 3.a) izreka sodbe odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati razliko odpravnine v višini 6.060,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2010 dalje do plačila. V točki 3.b) pa je zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku za znesek 1.720,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je pri višini odpravnine potrebno upoštevati omejitev iz 4. odstavka 109. člena ZDR, ki določa, da višina odpravnine ne sme presegati 10-kratnika osnove iz 1. odstavka tega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo namreč v 1. odstavku 56. člena določa, da višina odpravnine, ki pripada delavcu po ZDR v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi, lahko presega 10-kratnik osnove ZDR. Sodišče bi moralo torej upoštevati navedeno določilo kolektivne pogodbe ter odločiti tako, da bi prisodilo vtoževani znesek. Pri odmeri je sodišče pravilno upoštevalo osnovo v znesku 924,47 EUR, torej takšno osnovo, ki jo je pri delnem izplačilu odpravnine upoštevala tudi tožena stranka. Vendar pa je nepravilno omejilo odpravnino le do višine 10-kratnika osnove, poleg tega pa tudi ni upoštevalo, da je tožnik pri toženi stranki izpolnil 35 let delovne dobe, in ne 33 let delovne dobe, kot je sodišče zmotno zaključilo. Tožnik nadalje tudi meni, da sodišče ni imelo pravne podlage za znižanje odpravnine za znesek takratnih 43.112,00 SIT oziroma 179,90 EUR, ki je bil plačan s strani Jamstvenega sklada Republike Slovenije. Izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov. Sodišče prve stopnje bi moralo potem, ko je pravilno zaključilo, da je podan temelj za izplačilo odpravnine za celotno delovno dobo tožnika, v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku, ker tožena stranka tega tožbenega zahtevka sploh ni prerekala. Tožnik in priča A.A. sta izpovedala, da delavci terjatev iz naslova odpravnine niso prijavljali v stečajno maso, saj je bila sodna praksa v tistem času takšna, da delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja, odpravnina ni pripadala. Javni jamstveni sklad Republike Slovenije je bil ustanovljen šele v letu 1997 z Zakonom o jamstvenem skladu Republike Slovenije, torej eno leto po začetku stečajnega postopka nad toženo stranko. Tožnik vse do prejema odgovora na tožbo tožene stranke z dne 14. 5. 2010 ni vedel, kaj naj bi predstavljal znesek, ki mu ga je Jamstveni sklad RS plačal v letu 1998. Dejstvo pa je, da ni bilo plačano ničesar iz naslova odpravnine. Glede stroškov postopka meni, da bi mu moralo sodišče prisoditi poleg nagrade po tarifni številki 3100 tudi nagrado odvetnika za narok po tarifni številki 3102, ki se odmeri in prizna za vsak narok, ki je bil opravljen v okviru glavne obravnave, saj gre, kot je razvidno že iz besedne razlage, za nagrado za narok in ne za nagrado za glavno obravnavo. S priznanjem zgolj enkratne nagrade je sodišče to nagrado v nasprotju z Zakonom o odvetniški tarifi znižalo za 5-krat, kolikor je bilo opravljenih narokov v okviru glavne obravnave. Priglaša pritožbene stroške.
Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v tem delu razveljavi in samo odloči o zadevi, ali jo vrne v ponovno sojenje in odločitev sodišču prve stopnje. Meni, da se glede neprijave terjatve iz naslova odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja v stečajnem postopku nad toženo stranko opr. št. St 3/96 ni mogoče sklicevati na takratno sodno prakso, ki v primerih stečaja delodajalca delavcem ni priznala pravice do odpravnine. Nadalje navaja, da je bil tožnik od 21. 4. 1975 do 26. 10. 1977 zaposlen v A. n.sol.o., B. n.sol.o. v ... ter od 18. 1. 1979 do 24. 9. 1996 zaposlen v C., D. n.sol.o. v ..., ki nista pravna prednika tožene stranke, saj je šlo v konkretnem primeru zgolj za obrat. V vmesnem obdobju je tožnik služil vojaški rok. S 24. 9. 1996 pa mu je delovno razmerje zaradi začetka stečaja podjetja E. d.o.o., ... prenehalo. Od 25. 9. 1996 do 20. 11. 1996 je bil tožnik prijavljen na Zavodu RS za ..., nato pa se je z 21. 11. 1996 zaposlil pri družbi F. d.o.o., kjer je bil zaposlen vse do 30. 4. 1998, s 1. 5. 1998 pa se je zaposlil pri toženi stranki do prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka izpostavlja, da je F. povsem novo ustanovljena družba, ki z G. ni bila v ničemer povezana, razen glede sklenjenih najemnih pogodb, pač pa le z E. d.o.o.. F. tudi ni bila ustanovljena zaradi dokončanja poslov H. d.o.o. – .... V posledici opisanega ni moč govoriti niti o kapitalski povezanosti niti o drugačni povezavi. Vsa navajanja sodišča, ki se nanašajo na I. in kasneje na tako imenovani prenos delavcev na G., so v tem postopku nepomembna, saj tožnik niti ne uveljavlja delovne dobe pri I.. Zaključek sodišča, da je tožnik vse od leta 1975 do prenehanja v letu 2010 delal pri istem delodajalcu in torej na istem delovnem mestu, ter da je opravljal ista dela na istih strojih z istimi delovnimi sredstvi, je napačen in neresničen. Glede na navedeno ni mogoče govoriti o delovnopravni kontinuiteti, saj je tožnik vse prej kot delal na istem delovnem mestu, kar naj bi bil eden od kumulativnih pogojev za delovnopravno kontinuiteto. Tožena stranka tudi meni, da iz potrdila in poizvedb pri Jamstvenem skladu RS izhaja, da je tožnik prejel tudi odpravnino, čeprav je mogoče v svoji prijavi kot taki ni navedel, pa je to bil sicer dolžan storiti, jo je pa v vsakem primeru dobil, kot to izhaja iz obvestila z dne 17. 8. 1998. Zato je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Da je tožnik odpravnino kot tudi vse ostale terjatve dobil plačane, izhaja tudi iz pogodbe o konvertiranju v lastniški delež z dne 26. 2. 1998, na podlagi katere mu je priznana terjatev v bistveno višji višini, kot pa jo je prijavil v stečajnem postopku. Tožena stranka tudi opozarja, da je tožbeni zahtevek že zastaran, saj bi moral prijaviti svojo terjatev v stečajnem postopku. Podrejeno pomeni, da je tožnik, v kolikor bi bil upravičen do odpravnine, upravičen le do višine 5 % ugotovljene glavnice na dan 24. 9. 1996, kar izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. St 3/1996 z dne 25. 3. 1998. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 447/2004 z dne 28. 10. 2004 odločilo, da se mora delavcu v primeru, ko pride do prenehanja pogodbe o zaposlitvi in nato do ponovne zaposlitve pri istem delodajalcu, pri zadnji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti, določiti odpovedni rok ali odpravnino le glede na zadnjo delovno dobo pri istem delodajalcu. Priglaša pritožbene stroške.
Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke ter predlagal zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.
Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki jih zgolj pavšalno uveljavljata pritožbi in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le glede višine odpravnine je deloma zmotno uporabilo materialno pravo.
K pritožbi tožene stranke: Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v 4. alinei 2. odstavka 92. člena določa, da je minimalni odpovedni rok 120 dni, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec zaradi poslovnih razlogov in ima delavec najmanj 25 let delovne dobe pri delodajalcu. Glede odpravnine pa ZDR v 1. odstavku 109. člena določa, da je dolžan delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, izplačati delavcu odpravnino. Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Delavcu pripada odpravnina po 3. alinei 2. odstavka 109. člena ZDR v višini 1/3 osnove iz prejšnjega odstavka za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu nad 15 let. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnik v letu 1975 zaposlil pri A. n.sol..o., B. n.sol.o., ... in je bil zaposlen tam do 26. 10. 1977. Toda datum prenehanja zaposlitve je tožniku pisala C. n.sol.o., ..., D. n.sol.o. V ..., pri kateri je bil zaposlen od 18. 1. 1979 do 24. 9. 1996. Datum prenehanja zaposlitve mu je vpisala H., .... Z dnem 21. 11. 1996 je kot tožnikov delodajalec navedena družba F. d.o.o., ..., pri kateri je bil tožnik zaposlen do 30. 4. 1998, na kar mu je s 1. 5. 1998 kot datum nastopa zaposlitve vpisala tožena stranka. Ker tožnik od leta 1975 do 1996 ni imel prekinite v delovni knjižici (prekinitev je imel le v obdobju med 26. 10. 1977 in 18. 1. 1979), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je podana kontinuiteta delovnega razmerja pri toženi stranki od leta 1975 do 1996 ter nato od 1998 do 2010, ko mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede na navedeno gre tudi po mnenju pritožbenega sodišča za kontinuiteto delovnega razmerja od leta 1975 do 1996, zato v tem delu tožena stranka zmotno meni, da kontinuiteta ni podana.
Zmotno je mnenje tožene stranke, da zgolj zato, ker je bil tožnik v vmesnem obdobju od uvedbe stečaja nad toženo stranko v letu 1996 do ponovne zaposlitve pri toženi stranki v letu 1998, ko je bila v stečajnem postopku izglasovana prisilna poravnava, ni podana kontinuiteta delovnega razmerja tudi za obdobje po ponovni zaposlitvi tožnika pri toženi stranki. Čeprav je bil tožnik v vmesnem obdobju prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba, je bistveno, da je šlo za zaposlitev pri isti družbi. To pa opravičuje sklepanje, da je šlo za nadaljevanje zaposlitve, kot da ne bi bilo prekinitve. Pri tem ni utemeljeno sklicevanje na zadevo opr. št. Pdp 447/2004, saj je šlo v citirani zadevi za drugačen primer, ko so delavci že dobili izplačan sorazmerni del odpravnine oziroma je bila njihova dotedanja delovna doba že upoštevana pri pridobitvi pravic iz naslova trajanja odpovednega roka.
Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožnik v stečajnem postopku ni prejel odpravnine oziroma, da je mogoče šteti, da mu je bil izplačan le del odpravnine v znesku 43.112,00 SIT, kot to izhaja iz obvestila Jamstvenega sklada Republike Slovenije z dne 17. 8. 1998. Zato je sodišče prve stopnje ta znesek utemeljeno odštelo od prisojenega zneska odpravnine. Zmotno je mnenje, da bi moral tožnik celotni znesek odpravnine v letu 1996 uveljavljati oziroma prijaviti v stečajnem postopku nad toženo stranko, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Krškem opr. št. St 3/96, ter da je sam kriv, če ni s prijavo terjatve v stečajnem postopku ter sodnim postopkom dosegel spremembe dotedanje sodne prakse. Bistveno je, da tožnik iz naslova odpravnine, razen zneska, kot izhaja iz obvestila Jamstvenega sklada Republike Slovenije, ni prejel nobenega zneska.
Glede na to, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen celotno obdobje, za katero uveljavlja priznanje daljšega odpovednega roka in odpravnine, torej skupaj 33 let, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku ter delovno razmerje tožniku priznalo glede na pravice do daljšega 120 – dnevnega odpovednega roka, in ne 45 – dnevnega, z upoštevanjem daljše delovne dobe. Prav tako mu je na podlagi 3. alinee 2. odstavka 109. člena ZDR utemeljeno priznalo višjo odpravnino od tiste, ki mu jo je izplačala tožena stranka.
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
K pritožbi tožnika: Tožnik utemeljeno navaja, da Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 108/2005 in naslednji) v 1. odstavku 56. člena določa, da višina odpravnine, ki pripada delavcu po Zakonu o delovnih razmerjih v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko presega 10 – kratnik osnove iz Zakona o delovnih razmerjih. KP dejavnosti torej dovoljuje izplačilo višjega zneska odpravnine, kot je imitiran v 4. odstavku 109. člena ZDR, ki določa, da višina odpravnine ne sme presegati 10 – kratnika osnove iz 1. odstavka tega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. V tem delu in ker višina osnove ni bila sporna, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo ter na podlagi določbe 5. alinee 358. člena ZPP znesek odpravnine zvišalo ob upoštevanju navedenega, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Pri tem pa je upoštevalo izplačilo odpravnine, kot izhaja iz obvestila Jamstvenega sklada RS in v tem delu ni poseglo v odločitev sodišča prve stopnje. Tožnik je torej upravičen še do neizplačanega dela odpravnine, torej skupaj v znesku 7.159,00 EUR. V preostalem glede zahtevka za plačilo tistega dela zahtevka, ki ga je prejel od Jamstvenega sklada RS, pa je bila pritožba zavrnjena in potrjen nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožba še neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik upravičen do odpravnine ob upoštevanju 35 let delovne dobe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik izpolnil 33 let, 6 mesecev in 21 dni delovne dobe, zato je to zaposlitev pravilno upoštevalo tudi pri odmeri odpravnine.
Zaradi delnega uspeha tožnika v pritožbenem postopku sodišče druge stopnje ni poseglo v odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju višine in vrste predmeta spora upoštevalo, da je tožnik poleg uveljavljanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaradi napačnega upoštevanja dolžine odpovednega roka uveljavljal tudi zahtevek za plačilo nadomestila plače za obdobje daljšega odpovednega roka ter odpravnino. Čeprav tožnik v sojenju pred sodiščem prve stopnje ni uspel s celotnim zahtevkom za plačilo odpravnine, pa to ne vpliva na spremembo odločitve o stroških postopka, saj je sodišče priznalo stroške, kot da bi uspel v celoti. Pri tem pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbo tožnika pojasnjuje, da Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji) izhaja iz načela ene nagrade za postopek in ene nagrade za narok. Zato je mogoče nagrado za postopek in narok prisoditi le enkrat za ves postopek in za vse naroke, kar je tudi sicer že ustaljena sodna praksa. Zato tožnik nepravilno zahteva plačilo nagrade za vsak narok, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje.
Po določbi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP je tožnik upravičen tudi do sorazmerne povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Glede na vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku (1.720,69 EUR) in 63 % uspeh tožnika s pritožbo, je po tar. št. 3210 upravičen do nagrade za postopek v višini 139,00 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002) in do 20 % DDV. Glede na navedeno je tožnik upravičen do pritožbenih stroškov v znesku 120,00 EUR.
Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.
Odgovor na pritožbo tožnika ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP ter 155. člena ZPP.