Jedro

Tožena stranka brez pravne podlage zadržuje sporno vozilo. Tožena stranka zaradi tega ne more z ugovorom sočasne izpolnitve pogojevati izročitev spornega vozila temveč bi morala to zahtevati z ustreznim zahtevkom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške odgovora na pritožbo v znesku 765,38 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku vrniti tovornjak znamke ..., številka šasije ..., zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na plačilo 9.000,00 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi ter ugovor sočasne izpolnitve. Nadalje je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške.

2. Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek; podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja,a da je upravičena do plačila stroškov parkiranja za tovorno vozilo, saj je poskrbela za varovano hrambo vozila. Pravno podlago za pridobitev lastninske pravice ni materialno pravo, ki velja v R Sloveniji, ampak relevantno pravo, ki velja med domnevnim odsvojiteljem in pridobiteljem. Nadalje navaja, da iz predloženih listin ni razviden pravni lastnik, saj je v prometnem dovoljenju navedena pravna oseba s P. Nadalje pritožba opozarja na kontradiktornost tožnikovih navedb, sodba ne pove, da je mogoče pravi lastnik A. A., saj je A. S. tožnika navedel kot slamnatega kupca. Sodišče je neobrazloženo zavrnilo dokazni predlog o ogledu vozila. Vozilo z oznakami številke šasije, ki je navedena v sodbi, ni parkirano pri toženi stranki, saj na tem vozilu ni nobenih oznak. Pravno napačno je stališče, da bi tožena stranka lahko zahtevala pravico do povračila stroškov od tistega, ki je tovorno vozilo pripeljal. Stroški so vezani na vozilo, ne pa na tistega, ki je vozilo parkiral. Prevoznik je z vozilom uporabljal zgolj v imenu in za račun lastnika in bi moralo sodišče ugoditi njenemu ugovoru sočasne izpolnitve.

3. Tožnik je na pritožbeno odgovoril in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru ne gre za spor o lastninski pravici kot v pritožbi poudarja tožena stranka, temveč o tem ali tožena stranka upravičeno zadržuje sporno vozilo zaradi neplačane parkirnine. Lastninsko pravico tožnika je sodišče ugotovilo na podlagi listin in sicer prodajne pogodbe med tožnikom in prodajalcem H. ter izpovedi prič in pravilno presodilo okoliščine v zvezi z uporabo ZMZP, da v konkretnem primeru pride v poštev uporaba slovenskega prava. Za odločitev o lastninski pravici ni odločilno prometno dovoljenje in številka šasije, saj se točno ve, kateri tovornjak tožena stranka neupravičeno zadržuje. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na ugovor sočasne izpolnitve (člen 101 OZ), ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, čeprav tak ugovor ne sodi v izrek, temveč obrazložitev ne samo iz razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje, temveč zaradi tega, ker tožena stranka nima pridržne (retencijske) pravice glede na določbo prvega odstavka člena 262 OZ, ki izrecno določa, da upnik, v konkretnem primeru tožena stranka, nima pridržne pravice, če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki proti njegovi volji ni več v njegovi posesti ali če dolžnik zahteva vrnitev stvari, ki je bila izročena upniku v hrambo.

6. Glede na navedeno tožena stranka brez pravne podlage zadržuje sporno vozilo. Tožena stranka zaradi tega ne more z ugovorom sočasne izpolnitve pogojevati izročitev spornega vozila temveč bi morala to zahtevati z ustreznim zahtevkom.

7. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožene stranke zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

8. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške odgovora na pritožbo, odmerjene v skladu z OT in DDV v znesku 756,38 EUR. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.