Jedro

Le pomanjkanje pisnega obvestila o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga (3. odst. 83. čl. ZDR) ne predstavlja takšne pomanjkljivosti v postopku redne odpovedi iz poslovnega razloga, da bi bila že zaradi tega tudi sama odpoved nezakonita. Zakon takšnega sklepanja ne omogoča, upoštevajoč tudi 85. čl. ZDR, iz katerega izhaja, da tudi morebitno utemeljeno in obrazloženo pisno nasprotovanje sindikata redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne more biti podlaga za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka obeh strank so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugodilo zahtevku tožnice in razsodilo, da ji je tožena stranka 20.1.2004 nezakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno dne 29.4.2002 ter da delovno razmerje tožnici pri toženi stranki ni prenehalo dne 27.2.2004 in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji obračunati in izplačati plačo in druge terjatve iz delovnega razmerja, kot bi jih le-ta prejela, če bi delala ves čas od 27.2.2004 do vrnitve na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačati prispevke in davke, v 8 dneh. Toženi staranki je naložilo tudi plačilo stroškov postopka tožnici v višini 43.740,00 SIT z zamudnimi obrestmi, v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano zamudno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da obrazložitev zamudne sodbe nima potrebnih zadostnih razlogov, saj se sodišče le na splošno sklicuje na kršitve posameznih členov Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2003), pri čemer ne obrazloži, v čem je tožena stranka te člene kršila. Sodbe po mnenju pritožnice ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004). Toženi stranki tožba ni bila vročena in zato nanjo ni mogla pravočasno odgovoriti. S tem je podana nadaljna bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako za izdajo zamudne sodbe niso izpoljnjeni tudi drugi zakonski pogoji. Po mnenju pritožnice so trditve v tožbi v nasprotju s predloženimi dokazi, zaradi česar tožba ni sklepčna. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, kajti tudi v primeru, če bi bile trditve iz tožbe resnične, same po sebi ne bi predstavljale podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku v smislu kršitev določb ZDR, zaradi katerih bi bila redna odpoved delovnega razmerja tožnici nezakonita. Na podlagi vsega naštetega bi po mnenju pritožnice moralo sodišče, namesto da je izdalo zamudno sodbo, zahtevek tožnice zavrniti.

Tožnica je na pritožbo odgovorila, tožena stranka pa vložila dodatno vlogo, s katero odgovarja na navedbe v odgovoru na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za izdajo zamudne sodbe niso izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004; v nadaljevanju ZPP), ki so potrebni za izdajo takšne sodbe. Najprej ugotavlja, da iz podatkov v spisu ni mogoče z gotovostjo razbrati, ali je bila vročitev tožbe nasprotni stranki opravljena v skladu z določbami ZPP. Iz povratnice oz. pripisa na njej z datumom 29.3.2004 namreč izhaja, da "naslovnik pisma ni prevzel v roke in da je bilo pismo prisilno vročeno z vložitvijo v p.p.", kar naj bi pomenilo vročitev v poštni predal. Pri tem ni povsem jasno, ali je naslovnik sprejem pisanja odklonil in ali je bil poskus vročitve opravljen na naslovu, ki je kot sedež pravne osebe vpisan v sodni register. Za dokočnen odgovor na vprašanje, ali je bila tožba pravilno vročena, bi bile potrebne dodatne poizvedbe, ki pa jih pritožbeno sodišče samo ni opravilo, ker je ugodilo pritožbi že iz drugih razlogov.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede utemeljenosti tožbenega zahtevka sicer obrazložilo, s sklicevanjem na 3. odst. 83 čl. ZDR, 84. čl. ZDR in 92. čl. ZDR, vendar je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo. Obrazložitev sodbe je res skromna, vendar obstaja, zaradi česar pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenih navedb o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

V 3. odstavku 83. člena ZDR je določeno, da mora delodajalec o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga o tem pisno obvestiti delavca. Gre za predhodno obvestilo delavcu, s katerim mu delodajalec omogoči, da se lahko pripravi na odpoved pogodbe o zaposltivi in s tem v zvezi preveri svoj dejanski in pravni položaj. Določba 84. člena ZDR se smiselno navezuje na prej omenjeni 83. člen. Delavec, ki je dobil obvestilo o nameravani odpovedi, lahko od delodajalca zahteva, da ta o tem pisno obvesti sindikat, katerega član je delavec, ta pa lahko poda svoje mnenje v roku osmih dni. Tožnica v tožbi obe določbi povezuje, saj navaja, da bi jo morala tožena stranka o nameravani odpovedi predhodno obvestiti, s čemer bi ji omogočila, da bi zahtevala, da se o tem obvesti sindikat. Iz nadaljnih navedb v tožbi lahko sklepamo, da tožnica meni, da je (tudi) iz razloga, ker tega predhodnega obvestila ni bilo, odpoved nezakonita. To pa ne drži, saj le pomanjkanje pisnega obvestila o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga (3. odst. 83. čl. ZDR) ne predstavlja takšne pomanjkljivosti v postopku redne odpovedi iz poslovnega razloga, da bi bila že zaradi tega tudi sama odpoved nezakonita. Zakon takšnega sklepanja ne omogoča, upoštevajoč tudi 85. čl. ZDR, iz katerega izhaja, da tudi morebitno utemeljeno in obrazloženo pisno nasprotovanje sindikata redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne more biti podlaga za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe.

Iz tožbenih navedb bi lahko izhajala le utemeljenost tožbenega zahtevka za daljši odpovedni rok. Tožnica naj bi glede na navedbe v tožbi namreč odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki nosi datum 20.1.2004, prejela dne 25.2.2004, tožena stranka pa jo je istega dne (priloga A 1) odjavila na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota Kranj in v odjavi za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje kot datum prenehanja delovnega razmerja navedla 27.2.2004. S tem (če seveda drži tožbena navedba o vročitvi odpovedi tožnici) je tožena stranka ravnala v nasprotju z določbo 93. člena ZDR, po kateri odpovedni rok začne teči šele od vročitve odpovedi, kar je tožena stranka sicer pravilno navedla tudi v II. točki izreka redne odpovedi tožnici.

Pritožbeno sodišče pa opozarja še na sledeče: Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 29.4.2002 (priloga A 2) izhaja, da je tožnica sklenila delovno razmerje za določen čas od 3.5.2002 do 3.5.2004. Delovno razmerje bi ji torej tako ali tako prenehalo z dnem 3.5.2004, kar pomeni, da ni utemeljenega razloga za reintegracijski zahtevek po 3.5.2004. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje, s tem ko je ugodilo takemu zahtevku, odločilo v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica sama (4. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP).

V konkretni zadevi torej niso bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 1. odstavku 318. člena ZPP, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izdalo zamudno sobo. Zato je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbe, odgovora na pritožbo in nadaljnje vloge tožeče stranke v pritožbenem postopku so nadaljni stroški postopka.