Jedro

Pogoj za pravilnost tako imenovane fikcije vročitve je, da naslovnik na naslovu, kjer se opravlja takšna vročitev prebiva, pri čemer ni pomembno, ali ima na tem naslovu tudi formalno prijavljeno prebivališče. Dokazno breme, da vročitev sodnega pisanja ni bila opravljena na naslov strankinega dejanskega prebivališča, je na stranki, ki predlaga razveljavitev klavzule pravnomočnosti sodne odločbe. Ker dolžnik temu dokaznemu bremenu s svojo pavšalno navedbo, da mu je bilo sodno pisanje vročeno na napačen naslov in ne naslov iz uradnih evidenc, s katerimi razpolaga sodišče, ni zadostil, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njegov predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti zavrnilo kot neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča v izpodbijani točki I in II potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I predlog dolžnika z dne 7. 3. 2014 za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa o izvršbi opr. št. VL 215255/2013 z dne 7. 1. 2014 zavrnilo in v točki II ugovor dolžnika z dne 7. 3. 2014 zoper sklep o izvršbi z dne 7. 1. 2014 zavrglo.

2. Zoper točko I in II se pravočasno pritožuje dolžnik, ki navaja, da sodišče sicer pravilno navaja in povzema vsa dejstva, kot jih je domnevni dolžnik navedel v svojem predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti v tretjem in četrtem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa, vendar pa sodišče v nadaljevanju navaja, da je sklep o izvršbi vročalo domnevnemu dolžniku na naslovu Ulica A 1, L. in ugotavlja, da je je bil sklep vročen 19. 7. 2013 po pravilih o nadomestni vročitvi, na osnovi katerega sodišče s sklepom potrjuje pravnomočnost in izvršljivost sklepa o izvršbi z dnem 4. 2. 2014. Domnevni dolžnik izpodbija napačno navedbo sodišča, saj kot je navedeno v ugovoru, njegov naslov nikdar ni bil na naslovu Ulica A 1, L. Sodišče se je v postopku osebnega vročanja sklepa o izvršbi glede naslova dolžnika M. M. očitno zanašalo na podatke, prejete s strani upnika, ne da bi podatke o naslovu prebivališča domnevnega dolžnika preverjalo pri sodišču dostopnih uradnih evidencah. Zato je sklep sodišča, s katerim je odločilo, da je vročitev sklepa o izvršbi opravljena, nepravilen in neutemeljen, saj se je vročitev opravljala na popolnoma nepraven naslovu. Naslov Ulica A 1, L., namreč ni dolžnikov naslov. Sodišče v nadaljevanju navaja, da ima dolžnik možnost dokazovati, da so v listini ugotovljena dejstva neresnična ter da dolžnik ni dokazal, da je bila pravnomočnost sklepa o izvršbi potrjena neutemeljeno. Dolžnik izpodbija gornjo navedbo, da bi v postopku moral dokazovati podatek glede naslova svojega prebivališča, saj glede naslova obstajajo uradne evidence, do katerih ima sodišče dostop. Da je temu tako dokazuje pošta Okrajnega sodišča v Ljubljani, izvršilni oddelek z dne 21. 3. 2014, s katerim je plačilni nalog za plačilo sodne takse za ugovor dolžnika pravilno poslalo na dolžnikov naslov na Dunaju, kjer ima od leta 1992 prijavljeno prebivališče. Glede na navedena dejstva smatra, da dodatno dokazovanje neresničnih dejstev sodišču ni potrebno, saj je sodišče seznanjeno z njegovim uradnim naslovom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami – v nadaljevanju ZIZ).

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obvestila o opravljeni vročitvi, ki je javna listina ne izhaja, da bi bil dolžnik na naslovu Ulica A 1, L., na katerem mu je sodišče poskušalo osebno vročiti sodno pošiljko, neznan ali da bi bil s tega naslova preseljen, temveč da dolžnik pošiljke na tem naslovu ni dvignil niti v 15 dneh od dneva, ko mu je bilo puščeno obvestilo o prispeli pošiljki. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je bila vročitev sklepa o izvršbi dolžniku opravljena 19. 7. 2013, ko je bil dolžniku sklep o izvršbi vročen po pravilih o nadomestni vročitvi (s t.i. fikcijo vročitve po določbah ZPP o vročanju - 142. v zvezi s 140. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem pritožbeno sodišče le še pojasnjuje dolžniku, da je pogoj za postopanje po navedeni določbi in s tem pravilnosti tako opravljene vročitve, da naslovnik na naslovu, kjer se opravlja takšna vročitev prebiva (v konkretnem primeru je očitno imel na tem naslovu hišni predalčnik na svoje ime), pri čemer ni pomembno, ali ima na tem naslovu tudi formalno prijavljeno prebivališče. 6. Dolžnik v svoji vlogi, ki jo je sodišče štelo kot predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa o izvršbi, ni dovolj konkretno pojasnil, zakaj naj bi bila opisana vročitev sklepa o izvršbi nepravilna, saj sploh ni navedel, na katerem naslovu naj bi v času vročanja dejansko stanoval oziroma za svoje navedbe, da je bilo pisanje vročeno na naslov, ki ni dolžnikov, ni predlagal nobenega dokaza. Dokazno breme, da vročitev sodnega pisanja ni bila opravljena na naslov strankinega dejanskega prebivališča, je na stranki, ki predlaga razveljavitev klavzule pravnomočnosti sodne odločbe. Ker dolžnik temu dokaznemu bremenu s svojo pavšalno navedbo, da mu je bilo sodno pisanje vročeno na napačen naslov in ne naslov iz uradnih evidenc, s katerimi razpolaga sodišče, ni zadostil, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njegov predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti zavrnilo kot neutemeljen. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da je dolžnik tisti (dokazno breme je na njegovi strani in ne nasprotno), ki je imel možnost dokazati, da so na vročilnici ugotovljena dejstva neresnična (da na navedenem naslovu dejansko ne živi), vendar le z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njihovo neverodostojnost. Le splošno zatrjevanje, da sklepa o izvršbi nikoli ni prejel, ker na navedenem naslovu ne stanuje, kar naj bi bilo razvidno iz uradnih evidenc, s katerim razpolaga sodišče, še ne dokazuje, da dolžnik na tem naslovu, v času vročanja sklepa o izvršbi tudi dejansko ni prebival. Dolžnik namreč drugih dokazov za svojo trditev, da v spornem času na tem naslovu, kjer je imel poštni predalčnik z navedbo svojega imena in priimka, ni tudi dejansko živel, ni predlagal, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti zavrnilo, pravilna in zakonita. Trditveno breme namreč pomeni, da mora vsaka stranka navesti tista pravotvorna dejstva, ki so odločilna za nastanek ali prenehanje pravice (Juhart, dr. J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana 1974, str. 271). Pogoj, da stranka v postopku z zahtevkom uspe je, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek (zahteva sklepčnosti) ter da trditve o teh dejstvih (če niso priznana, domnevana ali splošno znana) tudi dokaže (zahteva dokazanosti - glej Zobec, J., v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 349).

7. Ker zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi niso bile ugotovljene nobene kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem delu potrdilo.