Jedro

Sama narava hitrega in sumarnega postopka zavarovanja terjatve sodišču narekuje pristop, ki naj (praviloma) ne terja dodatnega izvajanja dokazov. Sodišče tako o utemeljenosti pogojev za izdajo začasne odredbe odloči glede na stanje ob predlogu za začasno odredbo.

Nesporazumi med staršema so prisotni v številnih družinah, pa običajno do bolezni otrok ne privedejo. Res pa je, da z načinom vzgoje in varstva ter klimo, ki jo v družini ustvarijo, starši vplivajo na osebnostni razvoj otrok; to je običajno in temu se nihče, tudi tožnica, ne more izogniti. Vendar pa poleg družinskih odnosov, ki jih ustvarijo starši, na osebnostni razvoj otroka, njegovo zdravje, psihofizično počutje vplivajo tudi številni drugi faktorji: npr. genetski, socialni, miljejski …. Trditvam tožnice, ki vzrok svojih težav poenostavljeno pripisuje odnosu staršev med seboj in do nje, njunih vzgojnih metod in prijemov, načinu njenega oskrbovanja zato ni mogoče slediti.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Toženka Z.I.B. sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se toženki Z.I.B. prepovedala odtujitev ali obremenitev v predlogu navedenih nepremičnin.

Zoper takšno odločitev se po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka. Meni, da se sodišče ni oprlo na njene navedbe, da sta njena starša odgovorna za nastalo škodo in da je podana vzročna zveza med njunim ravnanjem in zdravstvenimi posledicami. Ponavlja, da boleha za redko avtoimunsko boleznijo, že prej specificirano. Opozarja, da je navedla vse okoliščine, ki so pripeljale do njenega nastanka, pri svojem zaslišanju pa tudi jasno povedala, da so vzroki za nastanek njene bolezni psihični, hkrati pa tudi slikovito in prepričljivo orisala vse okoliščine, v katerih je morala živeti s svojimi starši. Sodišče ji ni dalo možnosti, da bi se lahko v celoti in popolnoma izjavila o vseh okoliščinah, saj jo je zasliševalo le o temelju terjatve, pa še to ne v celoti. Ni ji bila dana možnost, da odgovori na navedbe drugotožene stranke. V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče postaviti izvedenca medicinske stroke, do tedaj pa bi moralo upoštevati prepričljive navedbe in izpoved tožnice, ki je zaradi dolgotrajnosti svoje bolezni z njo odlično seznanjena. Opozarja, da je svojo terjatev utemeljevala tudi kot preživninski zahtevek, do katerega se sodišče ni opredelilo. Meni, da je izkazala tudi nevarnost, ki ji grozi s strani drugotožene stranke, saj je le-ta s svojim premoženjem že razpolagala. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev.

Toženka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

S predlogom za začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve predlagatelj lahko uspe, če s stopnjo verjetnosti izkaže, da terjatev do dolžnika obstoji ali da mu bo terjatev nastala ter nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ali pa, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (270. člen Zakon o izvršbi in zavarovanju).

Začasna odredba je sredstvo zavarovanja, pri katerem je dokazni standard nižji kot pri odločanju o tožbenem zahtevku. Predlagatelj mora dokazati verjetnost obstoja terjatve. Ta je podana takrat, ko več argumentov govori v prid temu, da terjatev že obstoji oz. da bo nastala, od tistih, ki kažejo nasprotno. Sama narava hitrega in sumarnega postopka sodišču narekuje pristop, ki ne terja dodatnega izvajanja dokazov. Sodišče o utemeljenosti pogojev za izdajo začasne odredbe odloči glede na stanje ob predlogu za izdajo začasne odredbe.

Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja povračilo že obstoječe premoženjske škode in bodoče škode, nastale zaradi ravnanja njenih staršev (tožencev), ki sta z medsebojnimi prepiri, psihičnim in fizičnim pritiskom na tožnico ustvarila razmere, iz katerih izvira njena bolezen. Da bi tožeča stranka s svojim predlogom za izdajo začasne odredbe uspela, bi morala s stopnjo verjetnosti izkazati vse potrebne elemente odškodninske odgovornosti, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škodo, 3. vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in škodo ter 4. odgovornost povzročiteljev škode (1. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR). Obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti je pogoj za uporabo 195. člena ZOR, ki določa, da je tisti, ki povzroči drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, dolžan povrniti stroške zdravljenja, druge potrebne stroške in izgubljen zaslužek, v primeru popolne ali delne nezmožnosti za delo lahko tudi v obliki rente.(1) Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da dosedanji postopek niti s stopnjo verjetnosti ni potrdil obstoja zatrjevane terjatve. Tožnica posameznih deliktnih dejanj ni opredelila niti časovno niti po vsebini. Njen splošen opis načina življenja, ki sta ga starša ustvarila v medsebojni zvezi, je rezultat njenega dojemanja in vrednostne ocene, zato ni ustrezna podlaga za presojo elementa protipravnosti. Tudi za pravno relevantno vzročno zvezo ne zadostuje, da jo tožeča stranka zatrdi in utemelji s splošnimi trditvami. Tožeča stranka sama nima strokovnega znanja za določitev vzrokov svoje bolezni, iz predložene medicinske dokumentacije pa ti niso razvidni. Nesporazumi med staršema, kakršne opisuje, so prisotni v številnih družinah, pa običajno do bolezni otrok ne privedejo. Res pa je, da z načinom vzgoje in varstva ter klimo, ki jo v družini ustvarijo, starši vplivajo na osebnostni razvoj otrok; to je običajno in temu se nihče, tudi tožnica, ne more izogniti. Vendar pa poleg družinskih odnosov, ki jih ustvarijo starši, na osebnostni razvoj otroka, njegovo zdravje, psihofizično počutje vplivajo tudi številni drugi faktorji: npr. genetski, socialni, miljejski …. Trditvam tožnice, ki vzrok svojih težav poenostavljeno pripisuje odnosu staršev med seboj in do nje, njunih vzgojnih metod in prijemov, načinu njenega oskrbovanja zato ni mogoče slediti. Da bi starša tožnici namerno povzročala neugodnosti, ni izkazano. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjskim, da obstoj terjatve, kljub tožničini slikoviti izpovedbi, ni izkazan.

Sodišče ni zagrešilo očitanih kršitev določb pravdnega postopka. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek res utemeljevala tudi kot preživninsko terjatev, vendar s to trditveno podlago v obravnavanem sporu ne more uspeti. Za reševanje sporov o preživnini je v 27. poglavju Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predpisana posebna vrsta postopka. Kumulacija zahtevkov, za obravnavanje katerih je predpisana različna vrsta postopka, ni dopustna (2. odstavek 182. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje zato s tem, da se do navedb glede preživninske obveznosti tožencev ni opredelilo, ni zagrešilo očitane kršitve.

Očitane kršitve pa sodišče ni zagrešilo niti z odstranitvijo tožnice z naroka, ki se je vršil dne 13.10.2009. Tožeča stranka ima pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek; imeti mora tudi možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke (5., 212. člen ZPP). Pri tem mora spoštovati navodila sodišča, kajti vodstvo glavne obravnave je stvar sodišča (298. čl. ZPP). Iz zapisnika o opravljenem naroku za glavno obravnavo (list. št. 106 spisa), vsebini katerega tožeča stranka v pritožbi ne nasprotuje, je razvidno, da je tožnica med zaslišanjem toženke komentirala njeno izpovedbo in s tem ter glasnim govorjenjem motila red v sodni dvorani. Vzdrževanje reda na glavni obravnavi je dolžnost sodišča (303. in 304. čl. ZPP). Sodišče je zato utemeljeno uporabilo enega od ukrepov iz 304. člena ZPP za vzdrževanje reda na glavni obravnavi. V kontradiktornost postopka s tem ni bilo poseženo, saj je tožničine interese v nadaljevanju naroka varoval pooblaščenec, ki je bil tudi po odstranitvi tožnice na naroku prisoten.

Ker tožeča stranka obstoja terjatve ni izkazala niti s stopnjo verjetnosti, je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnjen. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani; pritožbeno sodišče pa ni zaznalo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pravna podlaga za odločanje pritožbenega sodišča je vsebovana v 2. točki 365. člena ZPP.

Stroške pritožbenega postopka je priglasila toženka. Predlogu za povrnitev teh stroškov pritožbeno sodišče ni sledilo, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve (1. odstavek 165. čl. in 1. odstavek 155. člen ZPP).

(1) Upoštevajoč določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika se za razmerja, nastala pred 01.01.2002, uporabljajo določbe ZOR. Vsebinsko enako določata tudi 131. in 174. člen Obligacijskega zakonika.