Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu je zakonita, če obstaja utemeljen odpovedni razlog po določilih prvega odstavka 111. člena ZDR in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi, kot to določa prvi odstavek 110. člena ZDR. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je tožnica med delovnim časom in v prostorih delodajalca opravljala delo po avtorski pogodbi z medobčinskim društvom, pri čemer je za navedeno delo uporabljala elektronsko pošto in računalnik delodajalca, pri čemer je naklepno huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje vsebinsko opredeliti do vseh očitanih ji kršitev in upoštevati tudi navajanja tožnice, da je njeno ravnanje, tudi če dejansko predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki nima narave hujše kršitve, ki bi utemeljevala izredno odpoved, ki je sicer skrajno sredstvo za najtežje kršitve delovne discipline. Sodišče se bo moralo opredeliti tudi, ali je tožnica škodovala toženi stranki ter pri tem upoštevati, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena 17 let in je svoje delo opravljala dobro.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 1. 2. 2011 nezakonita ter da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke razveljavi. V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na njeno delovno mesto, jo brez prekinitve prijaviti v zavarovanje in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom do pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo dalje do plačila ter ji priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu (I. točka izreka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v končno plačilo stroške priče A.A. v znesku 90,64 EUR (III. točka izreka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP in vztraja pri svojih dosedanjih navedbah v pravdi ter navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje po njenem prepričanju napačna. Sodišče navaja, da je tožnica dne 7. 10. in 12. 10. 2010 pošiljala elektronsko pošto za društvo B., takšno razmerje pa naj bi predstavljalo hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi jo tožnica storila namerno oziroma naklepno. Sodišče zmotno zaključuje, da je odpovedni razlog iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR podan. Tožena stranka naj bi po stališču sodišča tudi izgubila zaupanje v tožnico, zaradi česar delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, drugačna reakcija tožene stranke pa bi po mnenju sodišča pomenila, da je takšno ravnanje dovoljeno ali vsaj ni sankcionirano. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki od 31. 3. 1994, ves čas je dela izvajala vestno in pošteno, 17 let ni bila v nobenem postopku in delodajalec je bil z njenim delom zadovoljen. Glede na uspešno dolgotrajno delo tožnice za toženo stranko, pošiljanje treh elektronskih sporočil ne more predstavljati hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Kršitev, ki se očita tožnici in sicer pošiljanje treh elektronskih sporočil ne more predstavljati podlage za izredno odpoved kot najhujše sankcije. Kršitev bi lahko dajala zgolj podlago za morebitno disciplinsko odgovornost po 174. – 181. členu ZDR. Delodajalcu tudi ni bila povzročena nikakršna škoda. Sodišče je napačno štelo, da gre za kršitev konkurenčne prepovedi po 37. členu ZDR, saj je tožnica imela soglasje tožene stranke za delo, delo tudi ni sodilo v delokrog tožene stranke. Tožnica je za Medobčinsko društvo B. opravljala računovodska dela, ki ne predstavljajo konkurenčne dejavnosti storitvam, ki jih izvaja tožena stranka. Tožnica je delo za Medobčinsko društvo B. v kraju C. opravljala na podlagi pogodbe o prostovoljnem delu ter na podlagi avtorske pogodbe, k opravljanju dela pa je tožena stranka podala tudi soglasje. Tako VDC D. kot tudi Medobčinsko društvo B. v kraju C. sta financirana iz proračunskih sredstev, za oba subjekta pa je bila na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve RS zadolžena ista oseba – A.A., ki je v zvezi z obema subjektoma komunicirala s tožnico tako preko e-pošte kot po telefonu. Iz izpovedi A.A. izhaja, da je bila ona tista, ki je dne 7. 10. 2010 od tožnice v zvezi s pošto z dne 6. 10. 2010 zahtevala dodatna pojasnila ter manjše popravke, ki jih je nato tožnica posredovala v okviru dnevnega 30 minutnega odmora. Tožnica je pričo A.A. zgolj obvestila, kdo so redno zaposleni, da so v finančnem poročilu navedeni točni podatki in da je najemno pogodbo že prejela po faksu. Nenazadnje je bila A.A. tista, ki je dne 7. 10. 2010 ob 9:36 uri od tožnice zahtevala dodatna pojasnila. Zmotno je tudi naziranje sodišča prve stopnje glede pravočasnosti podane odpovedi, saj je tožena stranka sporno elektronsko pošto prejela že 7. 10. 2010 oziroma 12. 10. 2010. Tako tožnica meni, da je bila tožena stranka že 7. 10. 2010 oziroma 12. 10. 2010 seznanjena s „spornimi“ e-sporočili, zato je odpoved podana izven subjektivnega roka po 2. odstavku 110. člena ZDR. Neobičajno je, da naj bi resorno ministrstvo o ravnanju oziroma e-pošti z dne 7. 10. 2010 toženo stranko obvestilo šele 3. 1. 2011. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Pritožbene navedbe, da naj bi tožnica 17 let korektno opravljala dela so pritožbene novote in tako neupoštevne, prav tako pa očitki v izredni odpovedi niso naperjeni zoper njeno 17 letno delo, ampak so naperjeni zoper njena konkretna dejanja. Pravilna je odločitev sodišča, da dela ni bilo mogoče nadaljevati, saj je bilo porušeno medsebojno zaupanje. Tožnica je prvotno kategorično zanikala očitane kršitve, sedaj pa jih priznavala, a minimalizira njihov pomen. Ne drži njena trditev, da toženi stranki ni mogla nastati škoda, ker prejemata tožena stranka in društvo B. v kraju C. finančna sredstva iz „iste malhe“. Prav tako ni možno slediti pritožbenim novotam tožnice, da naj bi bilo treba za kršitve, storjene s strani tožnice, kriviti pričo A.A. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica večkrat med delovnim časom in v prostorih tožene stranke opravljala delo za Medobčinsko društvo B., pri čemer je bilo v soglasju k upravljanju dela po avtorski pogodbi z dne 7. 7. 2010, katerega je tožnica prejela od tožene stranke v obrazložitvi napisano, da se soglasje izdaja izrecno pod pogoji, da se mora delo po avtorski pogodbi opravljati izven delovnega časa in prostorih tožene stranke ter da se ne sme uporabljati sredstva in material, ki so last VDC D. v kraju C. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Pritožbeno sodišče je v predmetni zadevi, ki jo je obravnavalo pod opr. št. Pdp 998/2012 že odločalo in izdalo sodbo, s katero je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica je zoper odločitev pritožbenega sodišča vložila revizijo in Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevi opr. št. VIII Ips 45/2013 reviziji tožnice ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (I. točka) ter odločilo, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo (II. točka).

Pritožbeno sodišče v ponovljenem postopku ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze, podanega ni nasprotja o odločilnih dejstvih. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Je pa sodišče prve stopnje kot že navedeno, zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter po zaslišanju tožnice in zakonite zastopnice tožene stranke E.E. ter prič F.F., predsednika društva B. in A.A., strokovne svetovalke na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve RS, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 1994 z aneksi na delovnem mestu vodja V., pri čemer ji je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 1. 2. 2011 in sicer iz razloga, ker je tožnica med delovnim časom in v prostorih delodajalca dne 7. 10. 2010 in 12. 10. 2010 opravljala delo po avtorski pogodbi z Medobčinskim društvom B. v kraju C., pri čemer je za navedeno delo uporabljala elektronsko pošto in računalnik delodajalca, s čimer je naklepno huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in sicer obveznost opravljanja dela po določilih 31. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 – 103/2007 - ZDR), obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil - 32. člen ZDR, prepoved škodljivega ravnanja – 35. člen ZDR in konkurenčno prepoved po določilih 37. člena ZDR, kar predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožnica je podala zagovor v zvezi z očitanimi kršitvami, kar med strankama tudi ni bilo sporno. Med strankama v postopku tudi ni bilo sporno, da je tožena stranka tožnici predhodno podala soglasje k opravljanju dela po avtorski pogodbi št. ... z dne 7. 7. 2010, iz katerega izrecno izhaja, da ji je tožena stranka podala soglasje za sklenitev avtorske pogodbe z Medobčinskim društvom B. v kraju C. za opravljanje del in nalog: svetovanje in pomoč pri finančnem poslovanju, pri čemer pa je podala soglasje pod pogoji, da mora delo po avtorski pogodbi opravljati izven delovnega časa in prostorov tožene stranke, ter da se za delo po avtorski pogodbi ne smejo uporabljati sredstva ali material, ki je last tožene stranke, pri čemer iz soglasja tudi izhaja, da tožena stranka lahko zahteva povrnitev škode, nastale s tožničinim ravnanjem, v roku 3 mesecev od dneva, ko je izvedela za opravljanje dela ali sklenitev posla oziroma v roku 3 let od dokončanja dela ali sklenitve posla.

Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožnice, da je tožena stranka tožnici prepozno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je po stališču tožnice neobičajno, da bi iz Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS toženo stranko dne 3. 1. 2011 obveščali o elektronski pošti z dne 7. 10. 2010, sploh upoštevaje dejstvo, da sta tako B. v kraju C. kot tožena stranka financirani s strani istega ministrstva in da je bila za oba zadolžena ista oseba A.A. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, je tožena stranka tožnici podala odpoved pravočasno, pri čemer mora delodajalec po določilih 2. odstavka 110. člena ZDR izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka vzroka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila direktorica tožene stranke obveščena s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS z dopisom št. ... z dne 3. 1. 2011, ki je sicer naslovljeno osebno na direktorico tožene stranke in nosi znak ZAUPNO, da Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve RS že nekaj časa ugotavlja, da poteka s strani zaposlene tožnice v Službo za upravljanje izvajalske mreže na področju socialnega varstva korespondenca iz uradnega maila tožnice z vsebino, ki zadeva B. v kraju C. Tako je tudi v sporočilih, ki jih je resorno ministrstvo v priponki (elektronsko poslovanje) posredovalo toženi stranki (z dne 23. 4., 7. 10. in 12. 10. 2010). Ministrstvo je toženo stranko tudi pozvalo, da preveri, če je delo za B. v kraju C. v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri toženi stranki in da ministrstvo seznanijo z ugotovitvami do petka 7. 1. 2011. Tako se je tožena stranka lahko dejansko s kršitvami tožnice najprej seznanila z navedenim dopisom naslovljenim na direktorico tožene stranke, tako da je pritožbeni ugovor tožnice v zvezi s tem neutemeljen, saj tožena stranka sicer ni mogla nezakonito posegati v službeni računalnik tožnice, kjer so bili sicer shranjeni dokumenti, ki jih je tožnica pošiljala na ministrstvo s službenega računalnika. Tožnica se ne more sklicevati na to, da bi tožena stranka lahko vpogledala v njen službeni računalnik.

Sodišče je v postopku zaslišalo tudi pričo F.F., predsednika društva B., ki je pojasnil na kakšen način in od kdaj je tožnica delala za društvo B., prav tako je sodišče prve stopnje zaslišalo A.A., zaposleno na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve RS, ki je natančno pojasnila kako je s tožnico poslovala glede društva B. Večinoma sta sodelovali preko elektronske pošte in pa tudi po telefonu. Tožnica je poslala tri maile s službenega računalnika, pri čemer je šlo za maile z dne 7. 10. 2010 in 12. 10. 2010 med delovnim časom in v prostorih tožene stranke.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu je zakonita, če obstaja utemeljen odpovedni razlog po določilih prvega odstavka 111. člena ZDR in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi, kot to določa prvi odstavek 110. člena ZDR. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je tožnica med delovnim časom in v prostorih delodajalca dne 7. 10. 2010 in 12. 10. 2010 opravljala delo po avtorski pogodbi z medobčinskim društvom B. v kraju C., pri čemer je za navedeno delo uporabljala elektronsko pošto in računalnik delodajalca, pri čemer je naklepno huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in sicer iz 31. člena ZDR - opravljanje dela iz 32. člena ZDR - upoštevanje delodajalčevih navodil, iz 35. člena ZDR - prepoved škodljivega ravnanja in 37. člena ZDR - prepoved konkurence, kar predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje vsebinsko opredeliti do vseh očitanih ji kršitev in upoštevati tudi navajanja tožnice, da je njeno ravnanje, tudi če dejansko predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, ki nima narave hujše kršitve, ki bi utemeljevala izredno odpoved, ki je sicer skrajno sredstvo za najtežje kršitve delovne discipline. Sodišče se bo moralo opredeliti tudi, ali je tožnica škodovala toženi stranki ter pri tem upoštevati, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena 17 let in je svoje delo opravljala dobro. Pri presoji bo moralo sodišče upoštevati tudi vse okoliščine primera in interese obeh pogodbenih strank, težo kršitev in nastale posledice in tudi pogoj osebnega značaja. Sodišče se bo moralo opredeliti tudi do tega, ali je kršitev vplivala na razmerje med strankama in njuno medsebojno zaupanje v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja in pri tem upoštevati trajanje zaposlitve in tožničino preteklo delo, kot to določa prvi odstavek 110. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 3. odstavka 165. člena ZPP.