Jedro

Iz tožbenih trditev o nevzdržnosti zakonske zveze in razpadu življenjske skupnosti zakoncev tožnik kot darovalec ne more od toženke kot obdarjenke in žene zahtevati razveljavitev darilne pogodbe. Iz takšnih tožbenih trditev ne izhaja materialnopravna utemeljenost (upravičenost) tožnikovega tožbenega predloga na razveljavitev darilne pogodbe.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z “zamudno” sodbo z dne 03.11.2006 pod tč. 1 izreka zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je ta zahteval: da se darilna pogodba, sklenjena dne 22.09.1983 med tožnikom kot darovalcem in toženko kot obdarjenko, in s katero je tožnik podaril toženki do ? solastni delež nepremičnine parc. št. ... in ... k.o. D., razveljavi; ugotovitev, da je tožnik izključni lastnik parc. št. ... in ... k.o. D.; da se toženki naloži izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo do ? parc. št. ... in ... k.o. D. lahko vknjižil kot lastnik tožnik, sicer bo to listino nadomestila ta pravnomočna sodba; da toženka tožniku povrne pravdne stroške.

Pod tč. II izreka pa je sodišče prve stopnje odločilo o pravdnih stroških tožeče stranke, to pa tako, da je tej naložilo, da sama trpi svoje pravdne stroške.

Sodbo sodišča prve stopnje je pritožbeno izpodbijala tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo. V pritožbi je navajala, da se sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijane sodbe napačno sklicuje na III. odst. 318. čl. ZPP. Po navedeni določbi sodišče ne more izdati zavrnilne zamudne sodbe. Navedena določba pomeni le kumulativno izpolnjen pogoj (skupaj s 1. in 2. tč. tega čl.) za izdajo zamudne sodbe, s katero se tožbenemu zahtevku ugodi. Sodišče prve stopnje lahko tožbeni zahtevek zavrne po V. odst. 318. čl. ZPP. Vendar pa odločitev sodišča, ko je to presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka, ne da bi presojalo predlagane dokaze, nima opore v določbi V. odst. 318. čl. ZPP in v določbi 4. čl. ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevkom za vrnitev darila so lahko pravilni, vendar o materialnopravni pravilni sodbi ni mogoče govoriti zgolj na podlagi dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožnik je darilno pogodbo izpodbijal zaradi odpadlega nagiba, zaradi katerega je bila sklenjena darilna pogodba. Sodišče prve stopnje zmotno navaja, da tega dejstva tožnik v tožbi ni navajal. Navajal je, da je bila darilna pogodba sklenjena med zakoncema, nagib sklenitve pravnega posla je bila sklenjena zakonska zveza. Formalna zakonska zveza sicer še obstaja, ne obstajajo pa več temelji takšne zveze. Tako ima tožnik pravno podlago za vrnitev darila tako v določbi 51. čl. ZOR, kot tudi v določbi 84. čl. ZZZDR. Sodišče navaja, da je tožnik navedel, da sta po sklenjeni darilni pogodbi pravdni stranki zgradili nadomestno stanovanjsko hišo in da le-ta predstavlja skupno premoženje, zato pa je zahtevek na vrnitev darila neutemeljen, ker darila ni mogoče vrniti. Tožnik je v tožbi navedel, da sta pravdni stranki gradili hišo, ni pa priznal, da bi bila ta skupno premoženje. Navedel je, da je bila hiša zgrajena pretežno iz vlaganj in pomoči njegovih staršev, za dokaz takšnih trditev pa predlagal dokaze, s katerimi bi dokazal izključno njegovo lastnino na tej hiši. Sodišče bi smelo šele po izvedenem dokaznem postopku meritorno odločiti o tožbenem zahtevku. Če pa je štelo, da je tožba nesklepčna, bi moralo tožnika pozvati na dopolnitev tožbe skladno s čl. 108 ZPP. Sicer pa tožba izpolnjuje vse zahteve iz čl. 180 ZPP. S tem, ko je sodišče tožniku odvzelo možnost, da dokaže svoje trditve na vrnitev darila, za preklic darila in za izključni delež na sporni nepremičnini, je kršilo določila 14., 22. in 23. čl. Ustave RS.

Nasprotna stranka na pritožbene trditve pritožnika ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zakonsko določilo čl. 318 ZPP (Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) ne vsebuje več kot tri odstavke, pri čemer v prvem odstavku določa pogoje za izdajo (takoimenovane pozitivne) zamudne sodbe, v drugem odstavku določa pogoje, pod katerimi se lahko izdaja zamudne sodbe odloži, v tretjem odstavku pa določa, da “če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne”. Sodišče prve stopnje se je ob izdaji izpodbijane sodbe, ki jo je izdalo zaradi ugotovitve, da iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka, kot zakonsko podlago za njeno izdajo pravilno sklicevalo na določbo čl. 318/I in III ZPP.

Kot je že zgoraj navedeno predstavlja podlago izdaje takoimenovane zavrnilne zamudne sodbe ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, torej gre za takoimenovano nesklepčnost tožbe. Nesklepčnost tožbe pa je podana, ko iz tožbenega jasnega opisa življenjskega primera oz. konkretno opisanega dejanskega stanja po materialnem pravu ne izhaja zahtevana pravna posledica, ki se uveljavlja v tožbenem predlogu ali pa (vsaj za enkrat še) nobena pravna posledica ali pa ne pravna posledica za toženo stranko. Ob tem pa mora biti v tožbi navedenih toliko dejstev, da ta omogočajo jasno individualizacijo zahtevka in njegovo ločitev od drugih zahtevkov.

Kot izhaja iz same tožbe, je tožnik v njej navajal, da so mu njegovi starši leta 1977 izročili parcelni številki ... - travnik in ... – dvorišče, stavba in stavba, obe vpisani v k.o. D., tožnik pa je po sklenitvi zakonske zveze s toženko leta 1978 z darilno pogodbo leta 1983 podaril ? teh nepremičnin toženki. Gospodarska in življenjska skupnost med pravdnima strankama kot zakoncema pa je razpadla, tožena stranka je že napovedala vložitev tožbe za razvezo zakonske zveze. Zato pa tožnik s tožbo zahteva vrnitev darila, to pa po stanju na dan nastanka vzroka za razvezo zakonske zveze, na podlagi določbe čl. 84 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Ker pa sta po sklenitvi darilne pogodbe pravdni stranki na podarjenih nepremičninah zgradili nadomestno stanovanjsko hišo, to pa izključno s sredstvi in z materiali, ki so jih na račun izplačila dednega deleža tožniku po njegovih starših zagotovili tožnikova sestra in svak, denarna sredstva pa sta tožniku dajala tudi starša, darilo pa se vrača po stanju na dan nastanka vzroka za razvezo zakonske zveze, tožnik postavlja istočasno tudi zahtevek, da je izključni lastnik nepremičnin parc. št. ... in ... obe k.o. D. Sodišče prve stopnje je v zvezi s takšnimi tožbenimi trditvami pravilno identificiralo tožbeni dejanski stan kot dejanski stan, ko tožnik kot darovalec zaradi razpada življenjske skupnosti in po ženi napovedane vložitve tožbe za razvezo zakonske zveze zahteva od žene kot obdarjenke vrnitev (nesorazmernega) darila, danega ji v času zakonske zveze. Torej uveljavlja zahtevek po 2. tč. 84. čl. ZZZDR. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi pravilno razlogovalo, da iz razloga nevzdržnosti zakonske zveze in razpada gospodarske in življenjske skupnosti tožnik kot darovalec ne more od toženke kot obdarjenke in žene (zakonca) zahtevati razveljavitev darilne pogodbe z dne 22.09.1983, saj zaradi okoliščin, ki so nastale po sklenitvi darilne pogodbe, že po splošnih določilih obligacijskega prava pogodba ni izpodbojna. Razveljavitev darilne pogodbe po obligacijskih pravilih bi bilo mogoče sicer zahtevati le ob pogojih iz določb čl. 111 – 117 ZOR v zvezi s čl. 1060 OZ, kjer so določeni pogoji za izpodbojnost pogodb, teh pa predstavljena tožbena podlaga ne vsebuje. Torej iz tožbenih trditev ne izhaja materialnopravna utemeljenost tožnikovega tožbenega predloga na razveljavitev darilne pogodbe.

Materialnopravno pravilna so tudi nadaljnja razlogovanja sodišča prve stopnje o tem, da sicer lahko okoliščine, ki so nastopile po sklenitvi pogodbe, pomenijo, da je zaradi njihovega poznejšega nastanka odpadla podlaga pravnega posla (čl. 51/I ZOR v zvezi s čl. 1060 OZ), vendar pa iz povzetih tožbenih trditev kaj drugega, kot to, da je bil nagib tožnika za daritev sklenjena zakonska zveza, to pa sicer zajema določba čl. 84/II ZZZDR, ne izhaja. Po navedenem določilu pa je možna vrnitev nesorazmernega darila zaradi odpadlega prvotnega daritvenega namena, šele z razvezo zakonske zveze (saj je ta tudi bila nagib za daritev). Torej je vrnitev darila po tej pravni podlagi možno zahtevati šele po razvezi zakonske zveze, in ne šele v njenem pričakovanju. Glede na predstavljeno tožbeno trditveno podlago so po presoji pritožbenega sodišča takšne ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje pravilni, pritožbeno nasprotne trditve pritožnika pa neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je ne glede na zgornje pravilne zaključke o nesklepčnosti tožnikove tožbe, to pa zaradi pravne neutemeljenosti (oz. preuranjenosti) njegovega zahtevka na vrnitev nesorazmernega darila danega zakoncu, presojalo tudi tožbene trditve tožnika v zvezi z delno spremembo predmeta daritve v času od njegove daritve do vložitve zahtevka za njegovo vrnitev. Ob materialnopravni presoji utemeljenosti teh trditev je sodišče prve stopnje mogoče res prekoračilo tožbeno trditveno podlago oz. bi se lahko ta za določene zaključke sodišča prve stopnje izkazala kot nepopolna, kar bi narekovalo ravnanje po čl. 108/I ZPP, vendar pa to glede na pravilnost odločitve o zavrnitvi njegovega zahtevka po “podlagi”, na pravilnost odločitve ni moglo vplivati.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 165. čl. ZPP).