Jedro

Postopek za uvedbo ponovnega postopka je po svoji naravi predhodni postopek, katerega namen je preprečiti ponovno vsebinsko obravnavo zadev, v katerih prosilec ne navede novih relevantnih okoliščin. Zato v tem postopku ni predmet presoje, ali prosilec dejansko izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, temveč zgolj, ali so bila navedena oziroma predložena takšna nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko pomembno vplivali na drugačno odločitev o prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142‑5230/2024/32(1222-20) z dne 26. 11. 2025, s katerim je toženka zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2.V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite v smislu prvega odstavka 64. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Presodilo je, da tudi če bi se štelo, da tožnik vseh dokazil ni mogel predložiti že v prvem postopku, nobeno od dokazil ne povečuje verjetnosti, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Štiri potrdila, ki se glasijo na ime tožnikovih sorodnic, ne dokazujejo razlogov, zaradi katerih tožnik vlaga zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Iz zaslonskih fotografij pogovorov, ki sicer vsebujejo določene grožnje, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je pošiljatelj in kdo naslovnik, zato je toženka po presoji sodišča prve stopnje pravilno ocenila, da to ni zadosten dokaz o zatrjevani ogroženosti tožnika. Sodišče prve stopnje je ocenilo tudi, da toženka prepričljivo pojasnjuje, da niti vabilo na glavno obravnavo ne povečuje verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, saj sta kot obtoženca navedeni dve osebi, katerih imeni se ne ujemata z imenom tožnika.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo izjave pritožnika glede nevarnosti, ki mu grozi ob vrnitvi v Alžirijo, in da dejansko stanje v zadevi ni bilo popolnoma raziskano. Poleg tega je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da gre pri grožnjah s strani sorodnikov - bratrancev za osebne razloge, ki ne sodijo pod mednarodno zaščito, saj v Alžiriji pomenijo družinski in sorodstveni konflikti resno tveganje, ker se rešujejo izven sistema državnih institucij. Poleg tega pa Alžirija zanj kot izvorna država ni varna. V novem postopku bo lahko dokazal, da bo v kratkem podpisal pogodbo o zaposlitvi pri slovenskem delodajalcu, kar kaže na njegov interes ostati zakonito v Sloveniji in se vključiti v družbo. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, katere prošnja za mednarodno zaščito je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena, vloži ponovno prošnjo le, če ob tem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

7.Postopek za uvedbo ponovnega postopka je po svoji naravi predhodni postopek, katerega namen je preprečiti ponovno vsebinsko obravnavo zadev, v katerih prosilec ne navede novih relevantnih okoliščin.¹ Zato v tem postopku ni predmet presoje, ali prosilec dejansko izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, temveč zgolj, ali so bila navedena oziroma predložena takšna nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko pomembno vplivali na drugačno odločitev o prošnji za mednarodno zaščito.

8.Vrhovno sodišče ob obravnavi pritožbe ugotavlja, da po vsebini pritožnik v pritožbi uveljavlja nepravilno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja namreč, da bi moralo sodišče predložene listine in druge dokaze šteti kot nova dejstva oziroma dokaze, ki utemeljujejo uvedbo ponovnega postopka. S tem po vsebini uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje predložene dokaze ovrednotiti drugače in na njihovi podlagi sprejeti drugačen zaključek glede izpolnjevanja pogojev iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1.

9.Pri tem pa pritožnik podaja zgolj splošne in nekonkretizirane ugovore niti za drugačno presojo ne predlaga izvedbe dokazov. Edini (deloma) vsebinsko opredeljen ugovor se nanaša na presojo vabila na obravnavo, datiranega 24. 3. 2025, ki ga sodišče prve stopnje ni vsebinsko do potankosti preverilo, ni zahtevalo originala in v zvezi s tem ni zaslišalo pritožnika, kako je ta dokument povezan z njim. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ta ugovor očitno neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, da iz tega dokumenta izhaja, da sta kot obtoženca navedeni dve osebi, katerih imeni se ne ujemata z imenom pritožnika. Zato tudi morebitna predložitev izvirnika tega dokumenta sama po sebi ne bi mogla vplivati na drugačno presojo, saj iz njegove vsebine ni razvidno, da se nanaša na pritožnika. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da dokument zato ne potrjuje pritožnikovih navedb o kazenskem postopku zoper njega in že iz tega razloga ne more predstavljati dokaza, ki bi pomembno povečal verjetnost, da pritožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ob takšnih okoliščinah sodišču prve stopnje pritožnika tudi ni bilo treba posebej zasliševati o tem, kako naj bi bil navedeni dokument povezan z njim. Poleg tega pa Vrhovno sodišče poudarja, da pritožnik tudi v pritožbi z ničemer ne pojasni svojega zatrjevanja glede povezave z navedenim dokumentom, ki naj bi jo sodišče prve stopnje neutemeljeno spregledalo.

10.Glede siceršnjih splošnih in po vsebini neopredeljenih pritožbenih navedb, da bi morali predloženi dokazi zadostovati za uvedbo ponovnega postopka, se Vrhovno sodišče ne more opredeljevati. Pritožnik tako tudi ne more uspeti s splošnimi in nekonkretiziranimi navedbami o domnevnih grožnjah s strani sorodnikov ter o neučinkovitosti policijske zaščite v izvorni državi, ki zanj domnevno ni varna, saj v pritožbi ne navede nobenih razlogov, zakaj bi jih - drugače kot tožena stranka in sodišče prve stopnje - moralo šteti kot upoštevne in utemeljene za dokazovanje zakonsko zahtevane povečane verjetnosti, da pritožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe o tem, da naj bi si pritožnik v Republiki Sloveniji našel zaposlitev, saj te okoliščine niso pomembne za presojo pogojev za uvedbo ponovnega postopka po 64. členu ZMZ‑1.

11.Zato se Vrhovno sodišče lahko le pridruži razlogom iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ter akta tožene stranke. Tako lahko le ugotovi, da se je sodišče prve stopnje v svojem postopku do pritožnikovih navedb in predloženih dokazov jasno opredelilo ter pojasnilo, zakaj predložena dokazila ne predstavljajo takšnih novih dejstev ali dokazov, ki bi pomembno povečali verjetnost, da pritožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

12.Pritožnik tudi zgolj splošno navaja, da bi moral za vložitev zahtevka za uvedbo ponovnega postopka veljati nižji dokazni standard kot za odločanje o prošnji za priznanje mednarodne zaščite. Za kakšen standard se pri tem zavzema, tako ni razvidno. Prvi odstavek 64. člena ZMZ-1 izrecno določa, da mora prosilec v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka predložiti nova dejstva ali dokaze, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Gre torej za zakonsko določen prag presoje, ki ga mora prosilec doseči, da se ponovni postopek sploh uvede. Sodišče prve stopnje je zato pri presoji pravilno izhajalo iz tega zakonskega standarda.

13.Po obrazloženem in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

-------------------------------

1Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, 9. točka obrazložitve.