Jedro

Tožnik se je v tožbi in kasnejših pravočasnih navedbah skliceval na „situacije“ in na končno situacijo. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da v tem primeru situacije ne morejo predstavljati trditvene podlage, napačno pa je tudi zaključilo, da tožba ni sklepčna, saj bi lahko bila kvečjemu nepopolna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 22.917,74 EUR z različnim začetkom teka zamudnih obresti in tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki stroške postopka. Navedlo je, da tožeča stranka ni navedla ustrezne trditvene podlage za zahtevane zneske, zato je njena tožba nesklepčna.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišču očita nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, saj vsebina opravljenih del ter obseg del izhajata iz pogodbe in priloženih situacij, vsa dokumentacija pa se šteje za trditveno podlago. Vsa v tej dokumentaciji opisana dela je opravila, porabljena pa so bile tudi vse količine. Te navedbe je želela dokazati s pričami ter izvedencem. Njene navedbe so zadosti obširne in konkretizirane in omogočajo vsebinsko presojo. Če je zatrjevala, da je na podlagi sklenjene pogodbe opravila dela, ki so navedena v listinah, na katere se je v pripravljalnem spisu z dne 15.12.2008 izrecno sklicevala, je odločitev sodišča, da teh dokumentov ne bo upoštevalo, nezakonita. Meni, da so njene navedbe zadostne in da bi moralo sodišče o zahtevku vsebinsko odločati. Sodišče je s takšno odločitvijo tudi kršilo ustavno zagotovljeno pravico do sodnega varstva in 23. čl. Ustave, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve. Ko jo je sodišče pozvalo na dopolnitev tožbe, je s pripravljalno vlogo le-temu zadostila. Sodišče pa je ni nikoli pozvalo, da se opredeli o tem, ali in kdaj je tožena stranka prevzela objekt, čeprav to dejstvo v postopku ni bilo sporno. V svoji vlogi z dne 15.12.2009 je tudi pojasnila, da so bili toženki ob zaključku dela posredovani dokumenti, iz katerih izhaja, da je gradnja zaključena ter obračun stroškov. Sodišče pa se je tudi napačno sklicevalo na gradbene uzance, saj ne gre za gospodarsko pogodbo, pač pa se za presojo uporabljajo določbe ZOR. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da pritožbeno sodišče izpelje postopek in izvede predlagane dokaze, nato pa vsebinsko odloči o zadevi tako, da sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, vključno s pritožbenimi stroški, ali pa da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Stroškov za sestavo pritožbe ni priglasila.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, naj se pritožba zavrne in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožba nesklepčna, ker tožeča stranka ni navedla ustrezne trditvene podlage za zahtevane zneske. Obrazložilo je, da tožnica po obširnem ugovoru tožencev, podkrepljenim z listinskimi dokazi, ni navedla, katera so bila dela, ki so bila opravljena, pa ostala neplačana in ali in kdaj je tožena stranka objekt prevzela, da so začasne situacije, ki so priložene k izvršilnemu predlogu, v pravdnem postopku izgubile moč verodostojne listine ... . Štelo je, da tožeča stranka ni navedla ustrezne podlage za obravnavanje zahtevka ter da podatki, ki jih vsebuje verodostojna listina, ne predstavljajo navedb stranke, ker gre le za dokaze. Takšni zaključki pa v konkretnem primeru niso pravilni. Sodišče je napačno zaključilo, da tožba ni sklepčna. Po teoriji pomeni sklepčnost tožbe tožnikovo trditveno breme (I. odst. 7. čl. ZPP) – navesti mora dejstva, ki utemeljujejo zahtevek. Za nesklepčno tožbo gre, ko tožnik v tožbi opiše življenjski primer, vendar pa iz njega ne izhaja nobena pravna posledica, ko iz tožbenih navedb ne izhaja tista pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožnik, ampak neka druga pravna posledica ali pa ne izhaja pravna posledica zoper toženca, ampak zoper nekoga drugega (zgrešena stvarna legitimacija). Že ob takšnem preizkusu pa pridemo do zaključka, da ne gre za noben tak primer. Sodišče prve stopnje je pri razlaganju nesklepčnosti pravzaprav bolj opisovalo nepopolnost tožbe, čeprav po mnenju pritožbenega sodišča ne gre niti za nepopolnost tožbe.

Tožnik je zatrjeval, da je opravil za toženca gradbena dela, da je na toženca naslovil končno situacijo, da je bila delno plačana samo ena situacija, da 2. čl. Pogodbe navaja, da se vrednost del določi na osnovi predračunskih količin in enotnih fiksnih cen. Tožnik se je v tožbi skliceval na situacije, v katerih je natančno naveden obseg dela in na končno situacijo. Sodišče prve stopnje je štelo, da so priložene situacije le dokazi in da ne morejo predstavljati ali dopolnjevati strankinih navedb, vendar pa takšni zaključki v tem konkretnem primeru niso pravilni. Tožnik se je v predlogu za izvršbo in še kasneje (pravočasno) skliceval na več situacij in navedel, da je na gradbenem objektu opravljal in dejansko opravil pogodbena dela, oz. gradbeno obrtniška dela I. faze po vsebini in obsegu kot to izhaja že iz predloženih situacij. Na toženo stranko je naslovil končno situacijo št. ... v skupnem znesku 39,882.325,00 SIT, da je bila delno plačana le situacija št. ..., ves preostali znesek pa ni bil poravnan. Iz teh trditev izhaja, da je tožnik v tožbi opisal takšno dejansko stanje, iz katerega izhaja tudi pravna posledica za toženca, torej je tožba sklepčna. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tudi toženec v ugovoru navedel, da je s tožnikom kot izvajalcem sklenil gradbeno pogodbo, da je bil predmet pogodbe izvajanje gradbeno obrtniških del, torej to dejstvo ni bilo prerekano in torej ni bilo sporno.

Postavi pa se nadaljnje vprašanje ali trditvena podlaga, ki jo je tožnica navedla, zadosti individualizira življenjski primer tako, da je možna identifikacija tožbenega zahtevka. Če je odgovor nikalen, potem tožba ni popolna in je ni mogoče obravnavati. Da je tožba popolna, pa ni treba navesti vseh pravotvornih dejstev, pač pa je bistveno, da je navedeno toliko dejstev, da je omogočena jasna individualizacija zahtevka in njegova ločitev od drugih zahtevkov (o tem je razpravljalo tudi Ustavno sodišče v odločbi Up 1013/05 z dne 6.7.2006). Pri presoji o tem ali je zahtevek popoln, pa je potrebno nadalje razčistiti, kakšno vlogo imajo situacije, na katere se je tožnik skliceval in jih predložil. Pravila pravdnega postopka ločijo trditveno podlago od dokaznih predlogov, kot je to pravilno razmišljalo sodišče prve stopnje. Kaj so navedbe stranke mora biti iz tožbe razvidno in ne sme biti prepuščeno sodišču, da išče dejansko podlago. Priloge tožbe so praviloma listinski dokazi, ki služijo ugotovitvi resničnosti navedb tožeče stranke. Sodišče prve stopnje ima zato prav, da je treba strogo ločiti navedbe strank od listinskih dokazov. Zato pritožnik nima prav, ko trdi, da vse kar je priložil, predstavlja trditveno podlago. Vendar pa ima izjemoma lahko tudi priloga (situacija) drugačno vlogo in lahko predstavlja dejansko podlago tožbe. In ravno za tak primer gre. Vse splošne dejanske navedbe morajo biti razvidne iz tožbe, te pa so razvidne, kot je bilo obrazloženo zgoraj. V teh navedbah pa se tožnik izrecno sklicuje na opravo pogodbenih del, ki so podrobneje opisane v situacijah. Iz tega pa sledi zaključek, da priloga tožbe v tem primeru ni dokaz, pač pa tožnikova natančnejša opredelitev vseh (obširnih) del, njegova specifikacija zahtevka.

Po mnenju pritožbenega sodišča je tako tožeča stranka postavila zadostno trditev za to, da bi lahko sodišče, ko bi glede na ugovore tožene stranke ugotovilo sporna dejstva, na podlagi pravilne pravne podlage sprejelo dokazni sklep o tem, katere dokaze bo izvedlo. Pri tem pa bo sodišče moralo izhajati iz trditvene podlage in sicer, da izhaja razmerje iz pogodbe med strankami, kar predstavlja poleg določb ZOR, ki je veljal v času nastanka razmerja, tudi pravno podlago. Ali in v kakšni meri bo sodišče pri tem uporabilo uzance, pa bo lahko presodilo na podlagi določb ZOR, ki določajo v katerih primerih se lahko med strankami kot pravna podlaga uporabljajo tudi uzance. (ZOR člen 21/2). Seveda pa je v prvi vrsti pravna podlaga pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili in pa določbe ZOR, ki urejajo gradbeno pogodbo oz. pogodbo o delu.

Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da zahtevek ni sklepčen, zato ni izvajalo dokazov in tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja. Iz teh razlogov je bilo potrebno v skladu z določbo 355. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da o njej meritorno odloča. 355. čl. ZPP daje sicer pritožbenemu sodišču možnost, da samo dopolni nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ali dopolni postopek oz. odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi, vendar pa v konkretni zadevi tega ne more storiti. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja zaradi napačne pravne kvalifikacije zadeve niti ni ugotavljalo, zato je glede na naravo stvari in okoliščine primera potrebno sodbo razveljaviti in bo moralo o zahtevku odločati sodišče prve stopnje. Zaradi razveljavitve zadeve ob glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Odgovor na pritožbo ni bil potreben, zato tožena stranka sama nosi te stroške.