Jedro

Trditve o dogovarjanju med dražitelji ostajajo na ravni domnev. Dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem dražiteljev oziroma ponudnikov na dražbi ni potrdila tožničinih trditev o sklenjenem dogovoru med njimi, s tem pa tudi ne, da je prišlo do zlorabe izvršbe in prodaje v korist toženke, ki je na ta način pridobila lastninsko pravico po izklicni ceni. Iz zapisnika o dražbi z dne 6. 5. 2015 izhaja, da je sodišče pri vodenju dražbenega postopka ravnalo skladno z določbami ZIZ, tudi kar se tiče odmora.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka do ¼ lastnica nepremičnine z ID znakom ... (ID ...) (točka 1. pod točko I. izreka) ter ji je tožena stranka dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe izstaviti za vknjižbo lastninske pravice sposobno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo v njeno korist vknjižila lastninska pravica na ¼ njej solastni nepremičnini (točka 2. pod točko I. izreka) in ji povrniti pravdne stroške (točka 3. pod točko I. izreka) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške, o višini katerih bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti te sodbe (točka II. izreka).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom na njeno spremembo v smislu izdaje zamudne sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno na njeno razveljavitev in vrnitev v novo odločanje. V pritožbi najprej kronološko povzema potek postopka in zaključke ter ugotovitve sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa smiselno graja dokazno oceno.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da na dražbi ni prišlo do zlorabe z dogovorom med dražitelji in v nasprotju s tedaj veljavnimi določbami Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v celoti temelji na izpovedbi prokurista A. A. (v nadaljevanju prokurist). Sodišče prve stopnje šteje njegove navedbe, da so drugi dražitelji odstopili od namere za nakup nepremičnine, ker so ocenili, da predstavlja preveč težav kasneje pri izpraznitvi, kot povsem življenjske. Vendar za takšno ugotovitev ni nobene podlage. Na naroku za javno dražbo 6. 5. 2015 nobeden od dražiteljev ni vedel, niti ni mogel vedeti za kakršnekoli okoliščine, ki bi oteževale kasnejšo izpraznitev sporne nepremičnine in kot izhaja iz listin v izvršilnem spisu Okrajnega sodišča v Mariboru I 356/2016, je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) šele ob izpraznitvi v tem izvršilnem postopku izvedela za tožnico in njene zatrjevane pravice na sporni nepremičnini, ki bi lahko oteževale izpraznitev. Izpostavlja, da tudi iz zapiska na telefonu priče (enega izmed tedanjih dražiteljev) B. B. ne izhaja, da bi v zvezi z obravnavano nepremičnino obstajala okoliščina, ki bi oteževala kasnejšo izpraznitev, saj ni bila „črna gradnja“, prav tako ne leži ob železnici. Ob njej leži druga nepremičnina staršev tožnice na naslovu Ulica 17, M., ki se je prav tako prodajala na drugi javni dražbi dne 5. 6. 2015, ki pa ni bila prodana, zapiski priče so se očitno nanašali nanjo. Glede na dokazno podlago v spisu je veliko verjetnejše, da je do odstopa drugih dražiteljev takoj po tem, ko je toženka na dražbi za nakup ponudila izklicno ceno 61.500,00 EUR, prišlo zaradi dogovora med dražitelji v času odrejenega odmora po prošnji enega izmed dražiteljev (priče C. C.). Takrat veljavne določbe ZIZ so sicer dopuščale možnost premora za razmislek, vendar je popolnoma nelogično in življenjsko nesprejemljivo, da bi se odmor za premislek odredil že po tem, ko je bila ponujena zgolj izklicna cena. Iz zapisnika za drugo javno dražbo Okrajnega sodišča v Mariboru In 1015/2009 z dne 6. 5. 2015 je razvidno, da je toženka ponudila izklicno ceno za nepremičnino 61.500,00 EUR, poleg nje pa so pravočasno plačali varščine B. B., družba S., družba N., Č. Č. in C. C. Po začetku druge javne dražbe je toženka ob 11.28 uri za nepremičnino ponudila izklicno ceno 61.500,00 EUR, zatem je sodišče na prošnjo dražitelja C. C. odobrilo 5 minutni odmor, po zaključku katerega se je dražba nadaljevala ob 11.34 uri. Nelogično in življenjsko nesprejemljivo je, da bi vsi navedeni dražitelji plačali zahtevano varščino kot pogoj za nakup nepremičnine, nato pa po izklicni ceni od nakupa odstopili. Tudi sicer po ponudbi izklicne cene ni nobene podlage (in potrebe), da bi se odrejal odmor z namenom premisleka, zato je izvršilno sodišče v postopku izvršbe na drugi javni dražbi v zadevi In 1015/2009 ravnalo v nasprotju z določbami ZIZ in posledično vsaj pripomoglo k zlorabi materialnih pravic s strani tožene stranke, ko je dražiteljem omogočilo odmor, ki ga ZIZ ne predvideva. Sicer je pričakovano, da se nobena stranka ni spomnila javne dražbe, na kateri je bila prodana nepremičnina in so vsi takratni dražitelji zanikali dogovor o tem, da cene ne bodo višali, saj slednji predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po drugem odstavku 216. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Tako bi se priče (tedanji dražitelji), če bi potrdile dogovor med njimi obremenile oziroma inkriminirale. Ob tem je potrebno dodati, da je splošno znano dejstvo, da so dogovori med dražitelji v času, ko je bila izvedena predmetna javna dražba, bili zelo pogosti in je tudi iz tega razloga prišlo do spremembe zakonodaje. Izvršilno sodišče bi zato moralo biti še posebej pazljivo pri svojih procesnih odločitvah v postopku, da bi se preprečila morebitna zloraba izvršilnega postopka, kar pa v konkretni zadevi ni bilo. Z veliko verjetnostjo (oziroma gotovostjo) je zato mogoče sklepati, da je v konkretni zadevi prišlo do zlorabe izvršbe na ta način, da so se dražitelji med seboj dogovarjali in je bila dražba vodena v nasprotju z veljavnimi določbami ZIZ.

Nadalje pritožba graja, da odgovor na tožbo s strani prokurista toženke očitno ni bil popoln in pravilen, saj ga je vložila oseba, ki za to ni imela pooblastila, vložen pa je bil zgolj v enem izvodu oziroma v dveh neenakih izvodih. Tožnici je bil po pošti vročen identičen odgovor na tožbo, kot ga je toženka podala v pravdni zadevi pod opr. št. III P 951/2018, na kar je na pripravljalnem naroku posebej opozorila in zahtevala izdajo zamudne sodbe. Na tem naroku je bil pooblaščencu tožnice vročen drug odgovor na tožbo s strani toženke, na katerega je moral odgovoriti takoj, kljub dejstvu, da na navedenem naroku ni bila prisotna tožnica. Po prejemu drugega, po mnenju sodišča pravilnega, odgovora na tožbo na naroku 3. 3. 2020 je tožnica navedla, da ga ni podala upravičena oseba, saj ga je podal prokurist A. A., ki ni bil skladno s prvim odstavkom 35. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) posebej pooblaščen s strani zakonitega zastopnika družbe, torej s strani direktorice pravne osebe, za zastopanje pred sodiščem prve stopnje. Posledično bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo.

V točki IV. tožbe je tožnica izrecno navedla, da sicer sodna praksa pridobitev lastninske pravice z nakupom v izvršbi (na podlagi sklepa o izročitvi, torej odločbe državnega organa) enotno obravnava kot originaren način pridobitve lastninske pravice (tako npr. tudi sklep VSRS II Ips 286/2012 z dne 28. 5. 2015), v katerem pa so tudi izrecno navedeni pomisleki, ali ne gre pri pridobitvi lastninske pravice z nakupom v izvršbi za izvedeni (pravnoposlovni) način pridobitve lastninske pravice, zato, ker je pri prodaji v izvršbi najpomembnejše, da se lastninska pravica prenaša oziroma se ne podeljuje na novo in ker ZIZ vsebuje določbe 173. do 175. člena o omejitvi kupčeve lastninske pravice na nepremičnini z izvedenimi pravicami, ki sledi pravnoposlovnemu prenosu lastninske pravice, in ker prvi odstavek 197. člena določa, da se iz zneska, dobljenega s prodajo plača davek na dodano vrednost oziroma davek na promet nepremičnine, ki se po predpisih obračuna od prodaje nepremičnine, kar bi lahko pomenilo, da je prodaja v izvršbi pravni promet. Sodna praksa teh pomislekov doslej ni sprejela, kar pa ne izključuje možnosti, da se pri obravnavani predmetni zadevi sodna praksa glede tega vprašanja ne bi spremenila in bi bilo sprejeto stališče, da gre pri pridobitvi lastninske pravice z nakupom v izvršbi za izvedeni (pravnoposlovni) način pridobitve lastninske pravice, kar je glede na zakonsko ureditev nakupa nepremičnine v izvršilnem postopku po ZIZ tudi bolj logično in življenjsko bolj sprejemljivo. Posledično je tožnica v tožbi primarno zatrjevala, da gre v konkretnem primeru s strani toženke derivativno, izvedeno (pravnoposlovno) pridobitev lastninske pravice ter ima v tem primeru zatrjevani originarni način pridobitve lastninske pravice stranke prednost pred izvedenim načinom pridobitve lastninske pravice tožene stranke. V tem delu je zato sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnici so bile pred sodiščem prve stopnje kršene temeljne pravice pravdnega postopka, hkrati pa tudi ustavne pravice do zakonitega in pravičnega postopka. Priglaša stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev (so)lastninske pravice tožnice na v točki 1 obrazložitve te sodbe citirani nepremičnini (v nadaljevanju sporna nepremičnina), pridobitev katere so zatrjevana vlaganja tožnice vanjo. Po trditvah tožnice je toženka sporno nepremičnino pridobila na javni dražbi s kaznivim dejanjem zlorabe izvršbe (216. člen Kazenskega zakonika - KZ-1)1, ker so se dražitelji (ponudniki) oziroma vsaj nekateri izmed njih v po izvršilnem sodišču odobrenem 5-minutnem odmoru med dražbo dogovorili, da ne bodo zviševali izklicne cene ter je bila toženki prodana za izklicno ceno. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da tožnica svojih trditev o domnevnem dogovarjanju med ponudniki v odmoru med dražbo, ki bi vzbujale dvom v pravilnost in zakonitost vodenja javne dražbe v izvršilnem postopku prodaje sporne nepremičnine, ni dokazala, zato je njen zahtevek neutemeljen, toženka pa je pridobila lastninsko pravico originarno v tem izvršilnem postopku s pravnomočnim sklepom o izročitvi sporne nepremičnine.

6. Sodišče prve stopnje je v zadevi že enkrat odločilo s sodbo III P 396/2019 z dne 9. 6. 2020 (s katero je tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo), ki jo je Višje sodišče v Mariboru s sodbo I Cp 66/2020 dne 13. 10. 2020 potrdilo in pritožbo tožnice zavrnilo. Zaradi dopuščene revizije, posledično vložene revizije tožnice, ki ji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VSRS) ugodilo z razveljavitvijo obeh sodb, prve in druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je sodišče prve stopnje odločilo sedaj drugič, sodišče druge stopnje pa ponovno odloča o zoper to sodbo vloženi pritožbi tožnice.

7. Razveljavitveni sklep VSRS II Ips 396/2019 z dne 9. 2. 2022 temelji na dopuščenem revizijskem vprašanju: ali je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ni bil izveden dokaz z zaslišanjem prič glede tožničinih trditev, da je šlo za zlorabo pridobitve lastninske pravice z nakupom nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku zaradi dogovora med dražitelji. V revizijskem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica zadostila zahtevam po substanciranju dokaznega predloga po zaslišanju prič - dražiteljev, ki so na dražbi sodelovali (ponudnikov), saj na dražbi ni bila prisotna in ji natančna vsebina morebitnega dogovora med njimi ni mogla biti znana, zahteva po substanciranosti pa mora biti v sorazmerju z možnostjo stranke do dostopa informacij.

8. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju dopolnilo dokazni postopek z zaslišanjem dražiteljev (zaslišani so bili dražitelji: D. D., E. E., B. B. , F. F. in C. C.) ter pravdni stranki.

9. Ugotoviti je, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, tudi ne tistih kršitev, na katere se v pritožbi sklicuje tožnica in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolno ugotovilo dejansko stanje, ki zajema za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva, na tej podlagi pa sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke sprejelo na podlagi celovite dokazne ocene, ki temelji na obširnih in argumentiranih ter prepričljivih razlogih, katerim se v celoti pridružuje in se nanje sklicuje sodišče druge stopnje. V nadaljevanju zgolj odgovarja na pritožbene trditve.

10. Ponovna pritožbena graja, da je toženko v postopku zastopal prokurist brez ustreznega pooblastila, saj mu prokura kot taka pooblastila za zastopanje pred sodiščem ne daje, ni utemeljena. Kot že povedano v prvi odločitvi v sodbi sodišča druge stopnje (I Cp 661/2020 z dne 13. 10. 2020) je res, da sodna praksa VSRS v preteklosti ni bila enotna glede procesnih pooblastil prokurista v postopkih pred sodišči, vendar je zakonodajalec dvome glede prokuristovih upravičenj za opravljanje procesnih dejanj odpravil s sprejetjem in uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1 I)2, ki je v 7. členu določil, da se v 35. členu za drugim odstavkom doda novi tretji odstavek, ki se glasi: „Prokurist v mejah upravičenj iz prvega odstavka tega člena zastopa družbo pred sodišči in drugimi organi.“ Na podlagi slednjega torej lahko prokurist v mejah upravičenj iz prvega odstavka 35. člena ZGD-1 (prokura upravičuje vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, zanje mora biti prokurist posebej pooblaščen) zastopa družbo pred sodišči in drugimi organi. Na ta način je v zakonu izrecno opredeljena materialna in procesno pravna sposobnost prokurista, ki vključuje zastopanje družbe pred sodišči in drugimi organi, kar pomeni, da prokurist v naši zadevi ni potreboval posebnega procesnega pooblastila in je bil upravičen, da vloži odgovor na tožbo v zadevi. Ker je bil odgovor na tožbo vložen pravočasno3, hkrati pa je bil obrazložen, pritožbena graja, da bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo, ni utemeljena.

11. Ni utemeljena pritožbena graja, da naj bi bil odgovor na tožbo vložen zgolj v enem izvodu, saj iz dohodnega pečatila na odgovoru na tožbo izhaja, da je bil slednji vložen v dveh izvodih (glej list. št. 15 spisa). Navedeno dejstvo sicer v ničemer ne more vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve, sodišče prve stopnje bi v primeru nezadostnega številka izvodov postopalo po petem odstavku 108. člena ZPP.

12. Pritožba graja, da je bil pooblaščencu tožnice šele na prvem naroku za glavno obravnavo 3. 3. 2020 vročen odgovor na tožbo toženke, na katerega je moral odgovoriti takoj, kljub dejstvu, da na naroku ni bila prisotna tožnica, s čimer smiselno graja, da ji je bila odvzeta pravica do izjave oziroma kršeno načelo kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter ustavna pravica enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Pravilna je trditev v pritožbi, da je pooblaščenec tožnice odgovor na tožbo prejel na prvem naroku, vendar pa iz zapisnika (narok dne 3. 3. 2020, list. št. 28 do 32 spisa) izhaja, da je sodišče ugodilo prošnji pooblaščenca za prekinitev postopka ter postopek prekinilo za 15 minut prav zato, da je pooblaščenec izročeno vlogo prebral, v nadaljevanju pa pooblaščenec ni nasprotoval nadaljevanju naroka, niti si ni izprosil roka za pisni odgovor, niti ni izjavil, da na odgovor ne more odgovoriti zaradi odsotnosti tožnice. Navedeno pomeni, da tožnici s postopanjem sodišča ni bila kršena njena pravica do izjave niti ne ustavno varovana pravica iz 22. člena Ustave RS, da je vsakomur zagotovljena enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem.

13. Tožnica v pritožbi vztraja pri tem, da je prišlo v postopku izvršbe s prodajo sporne nepremičnine do zlorabe izvršbe (drugi v zvezi s prvim odstavkom 216. člena KZ-1), ker je izvršilno sodišče v dražbenem postopku dovolilo odmor, v katerem je prišlo do dogovora med ponudniki, dražitelji, da po končanem odmoru niso ponudili višje cene od izklicne ter je zato nepremičnino zgolj po izklicni ceni kupila toženka.

14. Trditve o dogovarjanju med dražitelji ostajajo na ravni domnev. Dopolnitev dokaznega postopka z zaslišanjem dražiteljev oziroma ponudnikov na dražbi ni potrdila tožničinih trditev o sklenjenem dogovoru med njimi, s tem pa tudi ne, da je prišlo do zlorabe izvršbe in prodaje v korist toženke, ki je na ta način pridobila lastninsko pravico po izklicni ceni. Iz zapisnika o dražbi z dne 6. 5. 2015 izhaja, da je sodišče pri vodenju dražbenega postopka ravnalo skladno z določbami ZIZ, tudi kar se tiče odmora. Določba 189. člena ZIZ o prodajnem naroku (dražbi) namreč ne prepoveduje sodišču, da odredi oziroma dovoli odmor. Tožnica ves čas zatrjuje, da bi dražitelji, v kolikor odmor ne bi bil odrejen, ponudili višjo ceno od izklicne, pri tem pa spregleda dejstvo, da nepremičnina prav iz razloga nedanih ponudb ni bila prodana na prvi dražbi, enaka možnost je obstajala tudi na drugi dražbi in pa nenazadnje je obstajala tudi verjetnost, da bo na drugi dražbi prodana po izklicni ceni. Bilo bi celo možno, da bi se prodala pod izklicno ceno, seveda pod predpostavko, da bi upniki s podano izjavo pred sodiščem s tem soglašali (tretji odstavek 188. člena ZIZ), kar sicer v obravnavanem postopku ni bilo izpolnjeno. Zgolj dejstvo, da je nepremičnina na javni dražbi v postopku izvršbe pred sodiščem prodana po izklicni ceni ne more biti pokazatelj o predhodnem dogovarjanju ponudnikov oziroma dražiteljev, ki so na podlagi plačane varščine lahko sodelovali v postopku. Nenazadnje ne gre spregledati dejstva, da sta na dražbi ves čas sodelovala dolžnika, tožničina starša, prisotna sta bila na prodajnem naroku a na zapisnik nista podala nikakršnih pripomb. Tudi to je eden izmed pokazateljev, da na dražbi ni bilo nepravilnosti in govorijo v prid sklepanju, da do zlorabe izvršbe ni prišlo. Poleg tega sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je na istem prodajnem naroku v izvršilnem postopku prodajali še dve nepremičnini last dolžnikov4, ki pa v postopku sploh nista bili prodani, torej niti po izklicni ceni. Ni utemeljena pritožbena graja, ki izpostavlja izpovedbo dražitelja B. B. kot neverodostojno, ker sporna nepremičnina ni bila črna gradnja, niti ne leži tik ob železnici, ob dejstvu, da je priča izpovedala, da se konkretne dražbe ne spomni, da pa je imela v zapiskih na telefonu zapisano, da je ena nepremičnina črna gradnja in druga tik ob železnici. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ne temelji na dejstvu, da so dražitelji odstopili zaradi črne gradnje sporne nepremičnine, temveč je pri tem zgolj sledilo prepričljivi izpovedbi prokurista, da so po njegovi oceni dražitelji odstopili od nakupa sporne nepremičnine in da je tudi sam odstopil od nakupa ene nepremičnine istih dolžnikov, ker je v zemljiški knjigi videl zaznamek, da je črna gradnja (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno ni sporno, slednje pa izhaja tudi iz zapisnika o prodajnem naroku dne 6. 5. 20155, da se je na tem istem naroku prodajalo več nepremičnin last dolžnikov, pri čemer priča B. B. ni povedal, da je sporna nepremičnina črna gradnja, izpovedal je le, da je bila na tej dražbi ena nepremičnina črna gradnja. Iz tega zapisnika pa nenazadnje izhaja tudi, da za nepremičnini, ki sta se prodajali za sporno nepremičnino, ni bila ponujena niti izklicna cena in se je zato prodaja zaključila kot neuspešna, posledično je sodišče napovedalo, da bo izdalo sklep o ustavitvi izvršbe. Kar se tiče odmora, ki ga je dovolilo sodišče v postopku prodaje, pa se sodišče druge stopnje pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da ne le, da je imelo sodišče prve stopnje podlago v ZIZ, da lahko odredi odmor, temveč tudi, da ni bilo prepovedano dražiteljem zapustiti prostora, kjer se je izvajala dražba (točka 10 obrazložitve izpodbijane sodbe).

15. Pritožbene trditve, da je nelogično in življenjsko nesprejemljivo, da bi vsi dražitelji kljub plačani varščini od nakupa odstopili prav tako niso utemeljene. Nenazadnje iz zapisnika o dražbi izhaja, da sta dva dražitelja, ki sta varščino plačala, E. E. in G. G., od draženja odstopila tik pred razglasitvijo sodišča o začetku druge javne dražbe. Na zlorabo izvršbe pa tudi ni moč sklepati na podlagi v pritožbi podanih trditvah, da so se v tistem času, ko je potekala sporna dražba, dražitelji pogosto dogovarjali. Zgolj na podlagi tega ni moč zaključiti, da je takšen dogovor obstajal v obravnavani izvršilni zadevi.

16. Vse navedeno daje podlago za zaključek, da, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožničine trditve o zlorabi izvršbe niso utemeljene ter je bilo posledično potrebno njen zahtevek zavrniti.

17. V pritožbi ponovno izpostavljena graja, da lastninska pravica pridobljena na dražbi v izvršilnem postopku, ni pridobljena na originaren način, temveč gre za pridobitev na izvedeni način, kar pomeni, da je prva pridobila lastninsko pravico tožnica in ne toženka, sklicujoč se pri tem na določbe v 173. do 175. in prvi odstavek 197. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ter sklep VSRS II Ips 286/2012 z dne 28. 5. 2015, ni utemeljena. Res je, da je v 173. do 175. členu ZIZ omejena kupčeva lastninska pravica na nepremičnini z izvedenimi pravicami, hkrati pa je v prvem odstavku 197. člena določeno, da se iz zneska, dobljenega s prodajo, plača davek na dodano vrednost oziroma davek na promet nepremičnin, vendar iz citiranih zakonskih določb ni moč sklepati, da je v izvršilnem postopku na dražbi kupljeno nepremičnino kupec pridobil s pravnim poslom, na izvedeni način. Sodišče druge stopnje ponovno poudarja, da sta tako teorija kot sodna praksa enotni v tem, da je pridobitev lastninske pravice z nakupom v izvršbi (na podlagi sklepa o izročitvi, torej z odločbo državnega organa), pridobitev na originaren način. Ne gre za pravni promet. Z določitvijo davčne obveznosti v 197. členu ZIZ zakonodajalec ni spremenil pravne narave pridobitve lastninske pravice, zasledoval je druge (fiskalne) pravnopolitične cilje6. Sodišče druge stopnje zato ni imelo razlogov za odstop od sodne prakse, za kar se zavzema pritožba.

V tožbi zatrjevana pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice (tožnica zatrjuje, da je lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobila z vlaganji vanjo že v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR in pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika - SPZ, torej pred 1. 1. 2003) ne more konkurirati lastninski pravici pridobljeni na originaren način v pravnomočno končanem izvršilnem postopku, kot je lastninsko pravico pridobila toženka7. Do navedenega se je opredelilo sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, razlogom se v celoti kot pravilnim pridružuje sodišče druge stopnje. Ker tožnica zatrjevano lastninsko pravico na sporni nepremičnini ni uveljavila pred prodajo sporne nepremičnine v izvršilnem postopku, njen zahtevek ni utemeljen.

18. S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na vsa v pritožbi izpostavljena pravno odločilna dejstva, zato je odpadla potreba po odgovarjanju na ostale, za ta postopek nerelevantne pritožbene trditve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Upoštevaje vse navedeno, pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

20. Tožnica je s svojo pritožbo v celoti propadla, zato je dolžna kriti sama vse stroške, ki so ji v zvezi s tem nastali (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 (1)Kdor v izvršbi protipravno izterja več, kot je kdo dolžan plačati, ali si prilasti zmotno preplačilo dolga, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do dveh let. (2) Enako se kaznuje, kdor v izvršbi izigra upnika za njegovo terjatev z dogovorom z udeleženci dražbe.(3) Poskus je kazniv. 2 Ur. l. RS, št. 55/15 z veljavnostjo od 8. 8. 2015. 3 Odgovor na tožbo je bil vložen s strani prokurista toženke v 30.-tih dneh od prejema tožbe, tožbo je toženka prejela 19. 8. 2019, odgovor pa je bil vložen 31. 8. 2019. 4 Po izklicni ceni 47.700,00 EUR - parcela št. 915/0 k.o. Y in parcela št. 914/0 k.o. Y (dokazna listina A11 spisa). 5 V obravnavani izvršilni zadevi In 1015/2009 je bilo pridruženih oziroma pristopljenih 14 izvršilnih zadev, kar izhaja iz zapisnika (A11). 6 Glej VSRS sklep II Ips 286/2012 z dne 28. 5. 2015 ter opombo 4 te odločbe. 7 Sklep o izročitvi nepremičnine z dne 23. 6. 2015 je postal pravnomočen 11. 12. 2015, tožba je bila vložena 16. 7. 2019.