Jedro

Ohranjanje minimalnega obsega stikov bi sčasoma vodilo v poslabšanje odnosa med tožencem in dečkoma ter v njihovo odtujitev. To nedvomno ni v korist otrok. Pritožbeno sodišče v ugotovitvah sodišča prve stopnje namreč ne najde prav ničesar, kar bi kazalo na to, da dečkoma redni stiki z očetom ne bi bili v korist. Tudi ne najde ničesar, kar bi terjalo, da stiki potekajo v prisotnosti tožnice in (vselej) na njenem domu oziroma domu dečkov.

V sodni praksi ni običajno, da stiki potekajo na domu tistega od staršev, ki so mu otroci dodeljeni v vzgojo in varstvo. Po drugi strani je višje sodišče že večkrat poudarilo, da mora biti nesporna enakopravnost obeh staršev v odnosu do otrok izkazana tudi pri izvajanju stikov, zato naj praviloma otrokovi stiki oba starša obremenjujejo približno enako. Tudi ob upoštevanju tega izhodišča ni razloga za odločitev, da naj toženec vselej pride na stik na dom matere (in dečkov). V dosedanjih ugotovitvah, poleg tega ni najti nobenega razloga, ki bi nasprotoval stikom dečkov z očetom na očetovi kmetiji.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka (glede odločitve o stikih) razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje mladoletna sinova pravdnih strank A. in B. dodelilo v varstvo in vzgojo tožnici (I.), določilo stike med dečkoma in očetom vsak torek med 16.00 in 18.00 uro na domu otrok (II.), naložilo tožencu, da za dečka plačuje po 100,00 EUR oz. 140,00 EUR mesečne preživnine, višji zahtevek pa zavrnilo (III.) ter zavrnilo nasprotne tožbene zahtevke po dodelitvi obeh ali vsaj enega od dečkov očetu (IV. in V.). Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške tega postopka (VI.).

2. Zoper odločitev v I., II. in V. točki izreka se pravočasno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov (v dveh vlogah, eni, ki jo je sestavil odvetnik in drugi, ki jo je napisal sam) pritožuje toženec. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da ga je tožnica poskusila predstaviti kot neodgovornega, brezbrižnega, neurejenega in egoističnega, ki mu zato ni mogoče niti za krajši čas brez nadzora zaupati otroka. Tudi ob zaslišanju je z norčevanjem izkoristila njegovo preprostost. Toženec je opozarjal, da si tožnica otroka pretirano lasti, sodišče pa ji sledi in tožencu preprečuje, da bi bil sam z njima. Ob takšnih stikih (in prisotnosti tožnice, njenih hčera in novega partnerja) je tožencu in dečkoma preveč mučno, toženec se zato z njima ne more ukvarjati sproščeno in suvereno. Predlagal je, naj sodišče zasliši njegove sorodnike in postavi izvedenca, pri tem vztraja.

Opozarja, da je tudi center za socialno delo predlagal pogostejše stike.

Pritožnik zaključuje, da ima tožnico in vse njene otroke še zmeraj rad, vzel je kredit, dokončal hišo, da je pripravljena na vselitev družine, polovico hiše bi podaril tožnici. Želi si, da bi skupaj mirno živeli.

3. Tožnica v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O zaupanju dečkov v vzgojo in varstvo:

5. Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je tožnica tista, pri kateri dečka živita od rojstva naprej in ki zanju ves čas skrbi v vseh pogledih ter da sam zanju doslej ni skrbel, saj je gradil hišo in imel ter ima zelo veliko dela na kmetiji; poleti dela od zore do mraka.

6. Pritožbeno sodišče sicer verjame, da bi toženec rad vzgajal otroka in se z njima ukvarjal. Ob zgoraj naštetih okoliščinah pa vseeno popolnoma sprejema stališče sodišča prve stopnje, da v tej situaciji po eni strani ne bi zmogel izvrševati vzgoje in varstva šest in sedem let starih dečkov, ker je preveč zaposlen, po drugi strani pa bi bilo iztrganje iz sedanjega okolja, v katero sta dobro vraščena, neumestno in za dečka stresno.

7. Pritožba zoper odločitev, da se dečka zaupata v vzgojo in varstvo materi ter zavrnitev zahtevkov po nasprotni tožbi torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče v skladu s 353. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo.

O stikih:

8. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah določa, da ima otrok, ki je ločen od enega ali obeh staršev, pravico, da redno vzdržuje osebne stike in neposredno zvezo z obema staršema, razen, če je to v nasprotju z njegovimi koristmi (člen 9/3). Pravica do stika je od roditeljske pravice ločena in samostojna pravica. Je pravica starša, da ima stike z otrokom, in pravica otroka, da stikuje s staršem, s katerim ne živi stalno. Načeloma je pravica do stikov neomejena, razen če je drugače odločeno z odločbo sodišča (o omejitvi ali celo prepovedi stikov) ali če to izhaja iz same narave stvari.(1) Odločitev o stikih mora v prvi vrsti zasledovati korist otroka. Načeloma je v korist otroka, da ima stike z obema staršema. Ena od predpostavk za otrokov skladen osebnostni razvoj namreč temelji tudi na odnosu otroka s tistim od staršev, pri katerem ne živi. Starša sta zato pri uresničevanju te otrokove pravice zavezana k lojalnemu obnašanju. Tisti od staršev, ki mu otrok ni dodeljen v varstvo in vzgojo, s stiki uresničuje svoje čustvene potrebe, da se, ko otroka vidi in z njim komunicira, seznanja z njegovim telesnim in duševnim stanjem ter razvojem. Otrok pa na ta način ohranja občutek čustvene navezanosti, povezanosti z njim in občutek medsebojne pripadnosti.(2)

9. Stiki, kot jih je določilo sodišče prve stopnje, ne zasledujejo koristi otrok. Ohranjanje minimalnega obsega stikov bi sčasoma vodilo v poslabšanje odnosa med tožencem in dečkoma ter v njihovo odtujitev.(3) To nedvomno ni v korist otrok. Pritožbeno sodišče v ugotovitvah sodišča prve stopnje namreč ne najde prav ničesar, kar bi kazalo na to, da dečkoma redni stiki z očetom ne bi bili v korist. Tudi ne najde ničesar, kar bi terjalo, da stiki potekajo v prisotnosti tožnice in (vselej) na njenem domu oziroma domu dečkov. Da očetov stik v prisotnosti tožnice in njenega novega partnerja ni sproščen, je življenjsko razumljivo in sprejemljivo. Gre tako rekoč za stik pod nadzorom, za kar v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni najti nobene podlage. V sodni praksi ni običajno, da stiki potekajo na domu tistega od staršev, ki so mu otroci dodeljeni v vzgojo in varstvo.(4) Po drugi strani je višje sodišče že večkrat poudarilo, da mora biti nesporna enakopravnost obeh staršev v odnosu do otrok izkazana tudi pri izvajanju stikov,(5) zato naj praviloma otrokovi stiki oba starša obremenjujejo približno enako.(6) Tudi ob upoštevanju tega izhodišča ni razloga za odločitev, da naj toženec vselej pride na stik na dom matere (in dečkov). V dosedanjih ugotovitvah, (trditvah in dokaznem gradivo pravdnih strank) poleg tega ni najti nobenega razloga, ki bi nasprotoval stikom dečkov z očetom na očetovi kmetiji.

10. Pritožnik pa ob povedanem še povsem utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje spregledalo priporočilo Centra za socialno delo(7) X (ki je večkrat organiziral stike), naj „... ima oče več stikov kot enkrat tedensko“. To, da redni stiki doslej niso stekli, ni razlog za njihovo minimalno določitev oziroma omejevanje, kvečjemu za angažiranje centra za socialno delo in morda upoštevanje načela postopnosti pri uvedbi stikov.

11. Višje sodišče je zaradi opisanega pritožbi zoper odločitev o stikih ugodilo in sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj nanizanih materialnopravnih izhodišč in po ugotovitvi o tem, kakšen je življenjski ustroj pravdnih strank ter obeh dečkov, le če bo ocenilo, da je to potrebno, pa še po izvedbi dokaza z izvedencem, določi redne stike, ki bodo omogočili graditev in vzdrževanje odnosa med tožencem in obema dečkoma.

12. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne dogovarja, saj za odločitev o pritožbi (ob zgoraj obrazloženem) niso bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločba VSL IV Cp 1429/2015. Op. št. (2): Prim. VSL IV Cp 291/2017 in Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih s pojasnili prof. dr. Karla Zupančiča in prof dr. Barbare Novak, Založba uradni list RS, Ljubljana, 2008, stran 63 do 66. Op. št. (3): Prim. odločba ESČP Kacper Nowakovski – Poland – 32407/13. Op. št. (4): Prim. VSL IV Cp 2094/2011. Izjema so dojenčki in zelo majhni otroci, pri katerih se stiki šele uvajajo; prim. VSL IV Cp 1710/2015 in IV Cp 456/2016.Op. št. Op. št. (5): Prim. VSK Cp 1272/2008. Op. št. (6): Prim. VSL IV Cp 1714/2016. Op. št. (7): Prim. obrazložitev Vrhovnega sodišče RS v zadevi II Ips 682/2007: CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki nastopa kot specifičen pomočnik sodišča in z njim sodeluje v funkciji varstva javnega interesa. Z zbiranjem podatkov o osebnih in družinskih razmerah otrok in njihovih staršev opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj, ki je zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj blizu položaju sodnega izvedenca.