Jedro

Ker ZUS-1 posebne pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, v upravnem sporu pa ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki takšne pritožbe dopuščajo (na primer določb ZPP, ki se v upravnem sporu skladno z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače), pritožba, ki je vložena le zoper odločitev o stroških postopka, ne more biti predmet samostojne presoje in odločitve Vrhovnega sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Stranka z interesom sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot nedovoljeno zavrglo pritožbo stranke z interesom, ki jo je ta vložila zoper III. točko izreka sklep istega sodišča I U 769/2021-14 z dne 27. 5. 2021. V obrazložitvi je navedlo, da je stranka z interesom vložila pritožbo le zoper odločitev o stroških postopka, po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča pa v upravnem sporu samostojna pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka ni dovoljena, zato je pritožbo zavrglo.

2. Stranka z interesom (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča v izpodbijanem sklepu v nasprotju s temeljno človekovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS), saj zoper to odločitev prvostopenjskega sodišča o utemeljenosti zahtevka za povračilo stroškov postopka upravnega spora ni mogoče nobeno drugo pravno sredstvo. To pomeni, da je Upravno sodišče povsem prosto pri odločanju v postopku glede stroškov in lahko odloča povsem arbitrarno, stranke pa zoper te odločitve nimajo nobenega pravnega sredstva. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Navaja, da je glede na določbe 154. in 155. člena ZPP ta odločitev neutemeljena in poudarja, da je na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe morala odgovoriti, saj je bilo to v njenem izrecnem interesu, pri čemer ni vedela in ni mogla vedeti, kako bo na tožbo odreagirala tožena stranka, in kakšna bo odločitev sodišča. Njeni priglašeni stroški tako nedvomno predstavljajo potrebne stroške tega postopka, ki jih mora tožeča stranka skladno z veljavno zakonodajo povrniti, saj s tožbo in predlogom za izdajo začasne odredbe ni uspela. Poudarja tudi, da je bistveno prispevala k rešitvi zadeve, saj je v pisni vlogi podala utemeljene razloge, zakaj je treba tožbo zavreči, tem predlogom pa je sodišče tudi sledilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi v celoti ugodi, izpodbijani sklep odpravi in spremeni odločitev sodišča tako, da tožeči stranki naloži v plačilo vse pritožničine priglašene stroške postopka, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da v upravnem sporu samostojna pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka ni dovoljena, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna in zakonita. Taka je tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča.1

7. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je skladno z določbo prvega odstavka 82. člena ZUS-1 pritožba zoper sklep dovoljena le v primeru, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. In ker ZUS-1 posebne pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, v upravnem sporu pa ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki takšne pritožbe dopuščajo (na primer določb ZPP, ki se v upravnem sporu skladno z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače), pritožba, ki je vložena le zoper odločitev o stroških postopka, ne more biti predmet samostojne presoje in odločitve Vrhovnega sodišča. 8. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da navedeno stališče ni v nasprotju s 25. členom Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.2 Ustavno sodišče je namreč 25. 3. 2002 v zadevi Up-188/01-6 sprejelo stališče, da iz pravice do pravnega sredstva ne izhaja, da bi moralo biti pravno sredstvo dopustno tudi zoper stroškovne odločitve drugostopenjskih sodišč. Iz pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS torej ne izhaja, da bi zoper sklep o stroških postopka moralo biti zagotovljeno redno ali izredno pravno sredstvo, o katerem bi odločalo Vrhovno sodišče. Posebnost stroškovnih odločitev je namreč v tem, da jih sprejemajo vsa sodišča na vseh stopnjah odločanja. Vsako sodišče (tako sodišče prve stopnje kot instančno sodišče) namreč prvič odloči o stroških, ki so nastali v postopku pred njim. Zato bi dosledna uporaba določbe 25. člena Ustave RS vodila do tega, da bi bila vedno mogoča pritožba zoper stroškovno odločitev kateregakoli sodišča in bi se vlaganje pravnih sredstev zoper odločitve o stroških lahko nadaljevalo v nedogled, saj bi vsako odločanje o pravnem sredstvu praviloma povzročilo tudi novo stroškovno odločitev in s tem podlago za novo pravno sredstvo. Taka ureditev pa bi bila v nasprotju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS (zlasti s pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja), saj bi onemogočala, da sodišče o stroških dokončno odloči.3 Zatrjevana kršitev pravice do pravnega sredstva je tako neutemeljena.

9. Glede na navedeno in ker ostale navedbe za odločitev niso pomembne, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

10. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Npr. sklepi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018, I Up 210/2017 z dne 10. 10. 2018, I Up 9/2019 z dne 24. 4. 2019, I Up 105/2019 z dne 28. 8. 2019, I Up 108/2018 z dne 8. 7. 2020 in drugi. 2 Prim. že navedeni sklepi v zadevah I Up 149/2017 (7. točka obrazložitve), I Up 210/2017 (8. točka obrazložitve), I Up 9/2019 (6. točka obrazložitve) in I Up 105/2019 (9. točka obrazložitve). 3 Prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča Cp 12/2020 z dne 22. 5. 2020.