Jedro

Primerna višina odškodnine: poškodba glave in možganov, poškodba okulomotornega živca, dvojni vid.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se v celoti zavrne in se v zavrnilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem, zavrnilnem delu in v odločitvi o stroških spremeni tako, da se zavrne zahtevek še za 12.506,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12.5.2009 dalje in se po taki spremembi celotni izrek sodbe glasi: Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 22.207,56 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 5. 2009 dalje do plačila, v presežku za plačilo še 75.110,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2009 dalje se zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni pravdne stroške v znesku 1.458,89 EUR.

V preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba tožene stranke zavrne.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je povrniti toženi stranki 746,15 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15. dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožnica je bila kot sopotnica v osebnem avtomobilu poškodovana v prometni nezgodi 23. 5. 2008, ko je utrpela obtolčenino možganov, kar je huda telesna poškodba, zaradi udarca možganov ob lobanjo, kar je povzročilo nezavest, oteklino možganov in kasnejše nevrološke motnje – krvavitev pod pajčevinasto možgansko opno, kar je zelo huda telesna poškodba, ki je povzročila zaplete v obliki otekline možganov in slabega dihanja, zlom leve ključnice, kar je lahka telesna poškodba, zlom pa se je zarasel s kostno celino ter zlom petega in šestega rebra levo, kar je srednje huda telesna poškodba, zlomi pa so se prav tako zarasli s kostno celino ter poškodbo levega okulomotornega živca, kar je srednje huda telesna poškodba, ki je povzročila razširitev zenice in motnje v gibanju očesnega zrkla ter dvojno sliko. Sodišče prve stopnje je ob nespornem temelju odškodninske odgovornosti tožnici v skladu z določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ter tudi za bodočo nepremoženjsko škodo po 182. členu OZ, prisodilo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja v višini 40.000,00 EUR od zahtevanih 70.000,00 EUR, za strah celotno zahtevano odškodnino v višini 5.000,00 EUR in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 40.000,00 EUR od zahtevanih 70.000,00 EUR. Tako ji je prisodilo odškodnino v višini 85.000,00 EUR kar predstavlja 87 povprečnih plač v času sojenja (povprečna plača 976,81 EUR). Tožena stranka je 17. 6. 2009 tožnici izplačala 15.000,00 EUR, 8. 4. 2010 pa še 33.161,71 EUR. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bilo pri prvem plačilu upoštevana tudi materialna škoda v višini 479,29 EUR, ki jo tožeča stranka v tem postopku ni zahtevala, zato je plačano akontacijo znižalo za ta znesek. Prav tako je sodišče prve stopnje zneske akontacije valoriziralo in tako tožnici še prisodilo odškodnino v višini 34.713,69 EUR. Tožnici je priznalo od te odškodnine zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 12. 5. 2009 dalje do plačila, pri tem pa se oprlo na določbo tretjega odstavka 27. člena ZOZP in štelo, da tečejo od izteka treh mesecev od vložitve odškodninskega zahtevka dalje. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh v pravdi in zaključilo, da je tožeča stranka uspela z 35,67 %, tožena stranka pa s svojimi ugovori z 64,33 %.

Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe, posledično pa tudi odločitev o stroških postopka ter navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge, v pretežnem delu pa razlaga pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da ji je prisodilo prenizko odškodnino glede na dejstvo, da je utrpela zelo hude telesne poškodbe. Ponavlja dejansko stanje v zvezi s težo poškodb in navaja, da so te poškodbe bistveno spremenile njeno življenje. Da je lahko začela vsaj normalno funkcionirati je morala in še mora vlagati ogromno truda, saj se je morala učiti hoditi, govoriti, razmišljati in normalno zaznavati zunanji svet. Tudi zdravljenje je bilo zelo dolgotrajno. Zato bi ji sodišče moralo priznati celotno odškodnino in predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ji prisodi celotna zahtevana odškodnina. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka prav tako navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, v pretežnem delu pa razlaga pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in meni, da je sodišče ob dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo in ki ga ne izpodbija, tožnici priznalo previsoko odškodnino. Prav tako se ne strinja s tem, da je sodišče od plačane akontacije odbilo znesek 479,29 EUR, saj tega zneska niso priznavali, tožeča stranka pa ga tudi ni specificirala niti ni predlagala dokazov za nastanek teh stroškov. Tudi iz njihovih dopisov ni nikjer izrecno navedeno, da je z delnim nakazilom poravnana tudi materialna škoda. Odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče pa tudi ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine in tudi ni usklajena s sodno prakso v podobnih primerih. Meni, da bi bila primerna odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja največ 20.000,00 EUR. Tudi odškodnina za strah je nekoliko pretirana. Pretirana pa je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je tako visoko odmerjena odškodnina ob upoštevanju sodne prakse primerna za hujše posledice in omejitve, kot jih trpi tožnica. Meni tudi, da merilo za prisojo primerne odškodnine ne more biti nameravan način življenja, saj ni nujno, da bi tožnica brez te nezgode živela življenje na način kot ga je nameravala. Predlaga, da sodišče prisojeno odškodnino zniža. Sodišče je napačno odločilo tudi o začetku teka zakonskih zamudnih obresti, saj ni mogla biti v zamudi že 12. 5. 2009, pač pa šele od takrat, ko je mnenje podal izvedenec medicinske stroke, ki so ga angažirali pred vložitvijo tožbe. Posledično se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj bi moral biti njen uspeh višji kot ga je določilo sodišče prve stopnje. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odškodnina zniža. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, delno pa je utemeljena pritožba tožene stranke.

Dejanskega stanja, ki ga je v zvezi z utrpelimi poškodbami, težo posameznih poškodb, intenziteto in trajanjem bolečinskega obdobja, neugodnostih, povezanih z zdravljenjem in utrpelim sekundarnim strahom, ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnika s pritožbo ne izpodbijata.

Odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem je tudi po mnenju pritožbenega sodišča nekoliko previsoka, zato jo je znižalo na 30.000,00 EUR. Neutemeljena je pritožba tožene stranke, da višja odškodnina kot 20.000,00 EUR ni primerna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vrsto neugodnosti, ki jih je tožnica prenašala med zdravljenjem in zaradi zdravljenja, ki jih pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo, saj so natančno opisane v sodbi sodišča prve stopnje. Glede na bolečinsko obdobje in ob tem, da bo tožnica imela tudi bodoče, torej stalne lahke bolečine, je primerna odškodnina 30.000,00 EUR. Bolečinsko obdobje sicer ni bilo pretirano dolgo, vendar je potrebno upoštevati, da je zdravljenje trajalo precej časa in da je tožnica bila kar 35 dni v bolnišnici, nato pa še tri mesece v zavodu za rehabilitacijo, kjer se je morala učiti osnovnih aktivnosti. Pri tem je potrebno upoštevati, da je imela kar šest mesecev oslabljeno levo stran telesa, tri mesece pa ni mogla uporabljati leve roke, še posebno pa so bile zelo moteče težave z očmi, kar vse je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob vsem navedenem pa je primerna odškodnina 30.000,00 EUR, odškodnina 40.000,00 EUR pa je ob primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse, kot bo navedeno pod točko 10 sodbe, nekoliko previsoka. Tako je bilo potrebno zahtevek zavrniti še za 10.000,00 EUR. Ne držijo pa pritožbene navedbe tožeče stranke, da je odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti prenizka in da bi ji sodišče moralo prisoditi celotno zahtevano odškodnino. Sodišče je res ugotovilo, da je tožnica prenašala številne nevšečnosti, povezane z zdravljenjem in da je bilo tudi zdravljenje dolgotrajnejše, vendar pa po drugi strani bolečinska obdobja niso bila tako dolga, pa tudi bodoče bolečine bo tožnica prenašala le ob spremembah vremena in v blažji obliki, pri tem pa je potrebno upoštevati tudi starost tožnice.

Nekoliko previsoka pa je tudi odškodnina za strah, zato je pritožbeno sodišče ob ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo in natančno opisalo sodišče prve stopnje in ki se pritožbeno ne izpodbija, le-to znižalo za 2.000,00 EUR. Tako je zaključilo, da je primerna odškodnina ob tem, da tožnica primarnega strahu ni trpela in da je sekundarni strah bil sicer izjemno močen in trajal tri mesece in pol in nato še intenziven dve leti, ocenilo, v višini 3.000,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 40.000,00 EUR, kar pa je po mnenju pritožbenega sodišča ob dejanskem stanju, ki ga je v tem delu ugotovilo sodišče prve stopnje in ob upoštevanju tožničine starosti, primerna odškodnina. Niti višja niti nižja odškodnina ne bi bili primerni. Res ima tožnica posledice nezgode na več področjih, kot je sodišče ugotovilo, so ji poškodbe povzročile diskretno omrtvičenje po levi strani telesa, zaradi katere ima tudi slabše ravnotežje, kar prav gotovo ni prijetno. Zaradi poškodovanih možganov ima motnje kognitivnih funkcij, še posebno obremenjujoč pa je dvojni vid. Vendar je sodišče pravilno upoštevalo, da se je prvotno slabo stanje tožnice nekoliko izboljšalo. Res je sodišče zaključilo, da je tožnica omejena na številnih področjih, vendar pa še vedno lahko opravlja določene aktivnost. Pri tem je ustrezno ovrednotilo tožničino izpovedbo tudi o tem, da mora v vsakodnevne aktivnosti vlagati ogromno truda. Tako iz mnenja izvedencev, kot tudi iz tožničine izpovedbe, je razvidna tožničina močna volja, s katero skuša premagati vse težave, kar prav gotovo ni zanemarljivo, saj so utemeljene pritožbene navedbe, da se je tožnici po tej nezgodi življenje bistveno spremenilo. Pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče pri odmeri ne bi smelo upoštevati nameravan način življenja, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pred nezgodo zelo aktivna, zato je pravilno zaključilo o njenih omejitvah v življenju v bodoče. Vendar pa je odškodnina 40.000,00 EUR primerljiva z ostalimi podobnimi odškodninami (kot bo navedeno v točki 10 sodbe), zato je sodišče prve stopnje s tako določeno odškodnino pravilno objektiviziralo tožničine težave.

Spremenjena odškodnina v skupni višini 73.000,00 EUR predstavlja približno 75 povprečnih plač v času sojenja (povprečna plača 976,81 EUR), kar pa je primerna odškodnina glede na to, da ima tožnica posledice poškodb na več področjih tako na fizičnem delu telesa, kot tudi pri kognitivnih funkcijah. Višja odškodnina ne bi bila v skladu z merili 179 OZ in z sodno prakso.(1) Utemeljena je pritožba tožene stranke tudi v delu, ko sodišču očita, da ne bi smelo od plačane akontacije odšteti zneska, za katerega tožeča stranka zatrjuje, da predstavlja materialno škodo. Tožeča stranka je v tožbi podala trditveno podlago glede te škode, vendar pa je tožena stranka tej podlagi ugovarjala in konkretno navedla (pod 3 odgovora na tožbo), da se o materialni škodi v skupnem znesku 479,29 EUR ne more izjasniti, saj je tožnica podala le navedbe glede nastale škode, ni pa predložila nobenega dokaza. Tožena stranka je tudi navedla, da te škode z akontacijami ni poravnala. Na takšne konkretizirane navedbe pa tožeča stranka ni odgovorila. Glede na to in ob trditvenem bremenu ene in druge stranke (ZPP člen 7, 212), pa je sodišče prve stopnje napačno in brez osnove iz listin, ki jih je pogledalo, to je iz obeh sodnih poravnav, zaključilo, da je bilo z zneskom 15.000,00 EUR poravnana tudi materialna škoda. Kaj takšnega iz sodnih poravnav ne izhaja. Zato je pritožba v tem delu utemeljena in je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se ta znesek ne upošteva pri akontaciji odškodnine.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je potrebno od prisojene odškodnine v višini 73.000,00 EUR odšteti valorizirano akontacijo, kot jo je upoštevalo sodišče prve stopnje (zneska 15.840,00 EUR in 34.952,44 EUR ) torej znesek 50.792,44 EUR Tako je tožena stranka dolžna iz naslova odškodnine za negmotno škodo še plačati 22.207,56 EUR.

Pritožba tožene stranke pa ni utemeljena v delu, ko sodišču očita, da ne bi smelo tožnici priznati zakonske zamudne obresti od 12. 5. 2009 dalje, pač pa šele od takrat, ko je tožena stranka dobila mnenje izvedenca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica z odškodninskim zahtevkom pred pravdo ponudila toženi stranki vso medicinsko dokumentacijo, zato bi lahko tožena stranka v roku treh mesecev ugotovila kakšna je primerna višina odškodnine in je zato sodišče pravilno zaključilo, da je po preteku treh mesecev tožena stranka prišla tudi v zamudo. Pri tem pa se je pravilno oprlo na določbe OZ, ki urejajo dolžnikovo zamudo. Zato pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena.

Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari pa je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka glede na spremenjeni uspeh ene in druge stranke. Tožeča stranka je uspela v pravdi z 23 %, zato ji je tožena stranka glede na stroške, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje, dolžna povrniti 910.00 EUR. Uspeh tožene stranke je 77 % in glede na takšen uspeh je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 2.368,89 EUR stroškov postopka (ZPP čl. 145/1, 165). Pravdni stranki nista izpodbijali načina izračuna stroškov niti posameznih postavk.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa je uspela z 42 %, zato ji je v tej višini tožeča stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške, ki jih je priglasila kot nagrada za postopek po tar. št. 3210 tarife, za sodno takso in za materialne stroške v višini 20,00 EUR skupaj z 20 % DDV.

Op. št. (1): (zgolj za primerjavo: II Ips 133/2006, ko je bilo prisojenih 40 povprečnih neto plač, II Ips 191/2006, prisojenih 34 neto plač, II Ips 265/2006 prisojenih 20 neto plač, VIII Ips 53/2010 prisojenih 40 neto plač, II Ips 878/2009 prisojenih 40,37 neto plač, II Ips 619/2005 prisojenih 54 povprečnih neto plač, II Ips 191/2006 prisojenih 34 povprečnih plač, II Ips 1083/2008 prisojenih 65,4 povprečnih plač – tu so bile poškodbe bistveno hujše, II Ips 794/2006 prisojenih 40 povprečnih plač …).