Jedro

V obravnavani zadevi je za presojo pravilnosti in zakonitosti odmere starostne pokojnine v višini 26 % od najnižje pokojninske osnove potrebno najprej razčistiti, na kakšni podlagi je bil tožnik v obdobju od od 12. 1. 2005 do 15. 4. 2018 sploh vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, šele na to bo mogoče ugotoviti, ali je šlo za zavarovanje za ožji ali širši obseg pravic. Podlage zavarovanja v spornem obdobju pa sodišče prve stopnje v doslej izvedenem dokaznem postopku ni ugotavljalo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 21. 9. 2018 in odločbe št. ... z dne 28. 6. 2018 ter odmero starostne pokojnine v višini 52,25 % od najnižje pokojninske osnove.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Ne strinja se s 13. in 14. točko obrazložitve sodbe oziroma z zavarovanjem v obdobju od 12. 1. 2015 do 15. 4. 2018. V tem obdobju je bil zavarovan za širši obseg pravic. Pokojninskega zavarovanja ni spreminjal, temveč je bilo protiustavno enostransko prekinjeno. Da naj bi bil zavarovan za ožji obseg pravic, je izvedel šele iz sodbe, kar ni sprejemljivo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotnega materialno pravnega izhodišča in posledičnih pomanjkljivosti postopka dejansko stanje ostalo povsem nerazčiščeno.

5. Predmet tega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti odločb o priznanju pravice do starostne pokojnine in odmeri v višini 26 % od najnižje pokojninske osnove, to je v znesku 218,26 EUR, od 16. 4. 2018 dalje. Tožnik je dopolnil 65 let in 1 mesec starosti ter 36 let in 8 dni pokojninske dobe brez dokupa. Ker starostna pokojnina, odmerjena v višini 52,25 % dejanske pokojninske osnove, ne dosega zneska starostne pokojnine, odmerjene od najnižje pokojninske osnove, je bila obravnavana pokojninska dajatev odmerjena od najnižje pokojninske osnove. Vendar je bilo v predsodnem upravnem postopku ugotovljeno, da je bil tožnik pretežni del zavarovalne dobe (16 let, 10 mesecev in 26 dni) zavarovan za ožji obseg pravic, zato je bila starostna pokojnina odmerjena v višini 26 % od najnižje pokojninske osnove. Za sporno obdobje od 12. 1. 2005 do 15. 4. 2018 je toženec štel, da je bil tožnik zavarovan na podlagi prostovoljnega zavarovanja kmetov, in sicer od 12. 5. 2005 do 31. 12. 2012 za širši, od 1. 1. 2013 do 15. 4. 2018 pa za ožji obseg pravic.

6. Po 1. odstavku 401. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)2 se zavarovancem, ki so bili do uveljavitve pravic po tem zakonu pretežni del zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg pravic po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, pokojnina odmeri brez upoštevanja določb o najnižji pokojninski osnovi iz 1. odstavka 36. člena tega zakona,3 vendar najmanj v višini 26 % najnižje pokojninske osnove. Z ZPIZ-2 je bila določena višja osnova za plačevanje prispevkov na podlagi prostovoljne vključitve v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki se v prehodnem obdobju iz 410. člena ZPIZ-2 postopno dviguje. Osnova za plačilo prispevkov za zavarovance iz 25. člena tega zakona je določena v znesku, ki je najmanj enak znesku 60 % zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, preračunane na mesec (149. člen ZPIZ-2). Ta osnova je določena za kmete, ki ne izpolnjujejo pogoja dohodka za obvezno zavarovanje po 17. členu ZPIZ-2 in so obvezno zavarovani po 5. odstavku 25. člena ZPIZ-2 ter so vstopili v zavarovanje po 1. 1. 2013. 7. Za kmete, ki so bili prostovoljno zavarovani že po 7. alineji 1. odstavka 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)4 pa so osnove določene v 3. odstavku 407. člena ZPIZ-2. Ti zavarovanci so lahko ostali vključeni v zavarovanje pod enakimi pogoji tudi po uveljavitvi tega zakona, tako da plačujejo prispevke od osnove, od katere jim je bil obračunan prispevek za zadnji mesec pred uveljavitvijo tega zakona. Gre za kmete, ki so bili prostovoljno vključeni v obvezno zavarovanje po 6. alineji 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so na podlagi 7. odstavka 34. člena ZPIZ-1 lahko plačevali prispevke od osnove v višini zajamčene plače. V tem primeru so bili po 8. odstavku 34. člena ZPIZ-1 zavarovani za ožji obseg pravic. Lahko pa so plačevali prispevke od zavarovalne osnove v višini 30 % mesečne povprečne plače za predpretekli mesec in so bili zavarovani za vse pravice.

S 7. členom novele ZPIZ-2A5 je določeno, da so od dneva začetka uporabe tega zakona, torej od 1. 1. 2013 dalje, zavarovanci, ki po 3. odstavku 407. člena ZPIZ-2, tudi za obdobje od 1. 1. 2013 dalje plačujejo prispevke od osnove, ki je nižja od zneska določenega v 149. členu v povezavi s 7. odstavkom 410. člena ZPIZ-2, zavarovani za ožji obseg pravic po predpisih veljavnih do uveljavitve ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da se prostovoljnim kmečkim zavarovancem, za obdobja od 1. 1. 2013 dalje, za katera plačujejo prispevke od osnove, ki je nižja od zakonsko predpisane višine zadnje znane povprečne letne plače v Sloveniji, preračunane na mesec, štejejo kot zavarovanje za ožji obseg pravic.

8. Vendar je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je bil tožnik del spornega obdobja, od 1. 1. 2013, torej od uveljavitve ZPIZ-2A dalje, do 15. 4. 2018 glede na višino zavarovalne osnove, od katere so bili plačani prispevki, zavarovan za ožji obseg pravic in posledično tudi pretežni del skupne zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg pravic. Ni namreč razčiščeno, po kakšni podlagi je bil tožnik v celotnem spornem obdobju od 12. 1. 2005 do 15. 4. 2018 sploh vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Že v tožbi je navajal, da je bil celotno sporno obdobje zavarovan za širši obseg pravic, da je bil upravičen do denarnega nadomestila za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni in mu je bil dohodek iz opravljanja kmetijske dejavnosti upoštevan pri ugotavljanju materialnega položaja za ugotavljanje upravičenosti do pravic iz javnih sredstev ter celo predložil obr. M-1 z dne 27. 1. 2005, da se od 12. 1. 2005 dalje vključi v obvezno zavarovanje kot kmet oziroma član kmečkega gospodarstva, ki opravlja kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic s podlago 64,6 in izjavo z dne 17. 1. 2005 o vključitvi v obvezno zdravstveno zavarovanje kot kmet oziroma član kmečkega gospodarstva, ki opravlja kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic.7 Kljub predloženim dokazom, zlasti obr. M-1, ni bilo razjasnjeno, ali je bil tožnik v obdobju od 12. 5. 2005 do 15. 4. 2018 zavarovan prostovoljno na podlagi 6. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 oziroma 5. odstavka 25. člena ZPIZ-2 - podlaga 07, kar bi glede na višino zavarovalne osnove, od katere so bili plačani prispevki lahko pomenilo zavarovanje za ožji ali širši obseg pravic, ali pa je bil zavarovan kot kmet oziroma član kmečkega gospodarstva, ki opravlja kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic na podlagi 16. člena ZPIZ-1 oziroma 17. člena ZPIZ-2 - podlaga 64, ki predstavlja polno zavarovanje.

9. Predhodno navedeno torej pomeni, da je potrebno v obravnavani zadevi za presojo pravilnosti in zakonitosti odmere starostne pokojnine v višini 26 % od najnižje pokojninske osnove najprej razčistiti, na kakšni podlagi je bil tožnik v obdobju od od 12. 1. 2005 do 15. 4. 2018 sploh vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, šele na to bo mogoče ugotoviti, ali je šlo za zavarovanje za ožji ali širši obseg pravic. Podlage zavarovanja v spornem obdobju pa sodišče prve stopnje v doslej izvedenem dokaznem postopku ni ugotavljalo. Tožnikovi pritožbi je zato potrebno ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 355. člena ZPP razveljaviti. Zadevo je potrebno vrniti v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, saj glede na naravo stvari in okoliščine primera, ko sodišče prve stopnje sploh še ni ugotavljalo navedenih bistvenih dejstev, pritožbeno sodišče ne more odpravljati pomanjkljivosti postopka pred sodiščem prve stopnje. Tovrstne opustitve namreč sodišče druge stopnje ne more nadomestiti, saj bi s tem v celoti prevzelo sojenje, ki bi ga moralo izvesti sodišče prve stopnje, in posledično nesorazmerno poseglo v pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.8 Tudi z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka je smotrnejše, da se sporna dejstva razčisti v postopku pred sodiščem prve stopnje.

10. V ponovljenem postopku bo potrebno izhajati iz navedenega pravnega izhodišča in dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri. Ugotoviti bo potrebno, na kakšni podlagi je bil tožnik v obdobju od 12. 1. 2005 do 15. 4. 2018 sploh vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Torej na kakšni podlagi je bil z 12. 1. 2005 vključen v obvezno zavarovanje, ali je bila glede na predložen obr. M-1 podlaga zavarovanja naknadno spremenjena in če je bila, ali je bila ta sprememba zakonita.

V ta namen bo potrebno dokazno oceniti vse listine v sodnem in upravnem spisu, zlasti še obr. M-1 z dne 27. 1. 2005 o vključitvi tožnika od 12. 1. 2005 dalje po podlagi 64, obr. M-1 z dne 27. 1. 2005 o vključitvi tožnika od 12. 1. 2005 dalje po podlagi 07, izjavo z dne 17. 1. 2005 in izpisa zdravstvenih zavarovanj z dne 14. 3. 2018. Po uradni dolžnosti (62. člen Zakon o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-19) in skladno z načelom materialne resnice (61. člen ZDSS-1) bo potrebno glede vključitve oziroma spremembe podlage zavarovanja z 12. 1. 2005 zaslišati tožnika in o tem opraviti poizvedbe pri tožencu ter po potrebi izvesti še druge dokaze za popolno in pravilno razjasnitev dejanskega stanja. Šele, ko bo ugotovljeno, na kakšni podlagi je bil tožnik v spornem obdobju zavarovan, bo mogoče ugotavljati, za kakšen obseg pravic je bil pretežno zavarovan glede na dopolnjeno zavarovalno dobo, in presoditi, ali so izpodbijane odločbe toženca pravilne in zakonite oziroma odločiti o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v 2. odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (1. in 2. odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (1. odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (2. odstavek 354. člena in 2. odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Najnižja pokojninska osnova se po 1. odstavku 36. člena ZPIZ-2 določi od 1. 1. posameznega koledarskega leta v višini 76,5 % povprečne mesečne plače izplačane v Republiki Sloveniji v preteklem koledarskem letu, zmanjšane za davke in prispevke, ki se plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. 4 Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 39/2013. 6 Priloga A/3. 7 Priloga A/6. 8 Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 9 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.