Jedro

Ob ugotovitvah, da proti staršema tožencev že 17 let neuspešno tečejo izvršilni postopki za poplačilo denarne terjatve, da sta starša tožencev v vseh izvršilnih postopkih vlagala vsa pravna sredstva in da sta zatem ugovore tretjih vlagala še toženca, je pravilen sklep, da sta starša tožencev vedela, da s spornim razpolaganjem škodujeta upnicam.

Po ugotovitvi, da proti staršema tožencev tečejo izvršilni postopki in da torej nimata dovolj sredstev za izpolnitev zapadle terjatve, se v pravdi ni bilo treba ukvarjati s tem, ali je bila terjatev plačana. To je predmet izvršilnega postopka.

Izrek

Revizija toženih strank se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da razpolaganje Ma. Z. in Mi. Z., vsakega z enotretjinskim deležem na nepremičnini parc. št. 287/6, vl. št. ..., k. o. ..., po pogodbi o razdelitvi skupnega premoženja z dne 30. 1. 1999 nima pravnega učinka do tožnic, in sicer do dolžnice Ma. Z. do višine njihove terjatve, ki je predmet izvršilnega postopka Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. I 92/159 in In 99/00037, do dolžnika Mi. Z. pa do višine njihove terjatve, ki je predmet izvršilnega postopka Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. Ip 333/90 in In 99/00038. Kar so tožnice zahtevale več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Odločilo je še, da sta toženca dolžna tožnicam povrniti njihove stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo. Tožencema je naložilo plačilo stroškov postopka tožnic. Strinjalo se je z ugotovitvami sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je to sodišče sklepalo, da sta dolžnika (starša tožencev) ob sklepanju sporne pogodbe vedela oziroma bi morala vedeti, da s tem ravnanjem škodujeta svojim upnikom in da je bilo tožencema ob sklenitvi pogodbe znano oziroma je moglo biti znano, da starša s sklenitvijo pogodbe škodujeta upnikom. Kot ključno je izpostavilo dejstvo, da sta se starša tožencev pritoževala zoper vse sklepe, izdane v izvršilnem postopku, in s tem podaljševala postopek, in da v več kot 15 letih nista plačala celotnega dolga. Pritožbene navedbe o tem, da sta starša že v celoti poplačala dolg, je zavrnilo z obrazložitvijo, da te trditve nista z ničimer dokazala in da bi bilo to tudi sicer mogoče upoštevati le v izvršilnem postopku, ne pa v obravnavani pravdni zadevi.

3. Toženca vlagata revizijo "iz vseh revizijskih razlogov". Navedla sta, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedbe, da sta dolžnika že poplačala terjatev do tožnic in da tožnice zato nimajo več pravnega interesa za vodenje tega postopka, stališče sodišča druge stopnje, da je to stvar izvršilnega postopka, pa ni pravilno. Ne strinjata se z ugotovitvami sodišč, da sta starša pravna sredstva v izvršilnem postopku vlagala z namenom izmikanja plačilu. Vlagala sta jih namreč zato, da bi se ugotovil pravi znesek dolga. Glede na to, da tožnice niso nikoli zahtevale poplačila iz dohodkov dolžnikov, ki sta oba zaposlena in z rednimi dohodki, je nepravilna ugotovitev, da bi starša tožencev s sporno pogodbo škodila upnikom. Tožnice niso nikoli opredelile višine terjatve, marveč so le odklanjale ponujeno plačilo in so bile zato v upniški zamudi. Ker toženca ob sklepanju pogodbe nista vedela za neplačane obveznosti svojih staršev in ker je bila pogodba odplačna, dogovorjeno plačilo pa izvedeno, je nepravilno tudi sklepanje sodišč, da sta toženca sklepala pogodbo z vednostjo, da starša škodujeta upnikom. Revidenta predlagata, naj revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnicam naloži plačilo stroškov postopka tožencev, podredno pa naj izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožečim strankam, ki na revizijo niso odgovorile.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, lahko tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov (prvi odstavek 280. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89; ZOR). Odplačno razpolaganje se lahko izpodbija, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali mogel vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom, in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali moglo biti znano (prvi odstavek 281. člena ZOR). V primeru sorodstvenega razmerja med dolžnikom in tretjim, kamor je vključeno tudi razmerje med starši in otroki, se ta vednost domneva (drugi odstavek 281. člena ZOR). Če sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, izgubi pravno dejanje učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za izpolnitev njegovih terjatev (284. člen ZOR).

7. Ob ugotovitvah, da proti staršema tožencev že 17 let neuspešno tečejo izvršilni postopki za poplačilo denarne terjatve, da sta starša tožencev v vseh izvršilnih postopkih vlagala vsa pravna sredstva in da sta zatem ugovore tretjih vlagala še toženca, revizijsko sodišče nima pomislekov v pravilnost sklepa, da sta starša tožencev vedela, da s spornim razpolaganjem škodujeta upnicam. Glede na to, da toženca po ugotovitvah sodišč, ki jih v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - UPB3 in 45/08; ZPP), nista dokazala navedb, s katerimi sta izpodbijala domnevo iz drugega odstavka 281. člena ZOR, je materialnopravno pravilen tudi sklep sodišč o vedenju tožencev, da sta njuna starša s sklenitvijo izpodbijane pogodbe škodovala upnicam. Drugih navedb, s katerimi revidenta utemeljujeta nepravilnost ugotovitve, da je bila sklenitev izpodbijane pogodbe v škodo upnic in da je bila sklenjena z vednostjo tožencev o tem, da taka pogodba škoduje upnicam, v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati. V revizijskem postopku namreč ni dovoljeno navajanje novih dejstev in novih dokazov (372. člen ZPP), da bi bila v zvezi s temi navedbami storjena kakšna kršitev procesnih določb, pa revidenta ne zatrjujeta.

8. Neutemeljen je tudi očitek o nepravilnosti odgovora sodišča druge stopnje na navedbe tožencev o tem, da sta njuna starša terjatev, ki je predmet izvršilnih postopkov, že plačala. Stališče izpodbijanih sodb, da je ugotovitev dejanske višine terjatve predmet izvršilnega postopka, je pravilno. Po ugotovitvi, da proti staršema tožencev tečejo izvršilni postopki in da torej nimata dovolj sredstev za izpolnitev zapadle terjatve, se v pravdi ni bilo treba ukvarjati s tem, ali je bila terjatev plačana. To je predmet izvršilnega postopka. Glede na to ni bilo treba odgovarjati na druge revizijske očitke v zvezi s trditvami o plačilu terjatve s strani dolžnikov.

9. Po ugotovitvi, da niti razlogi, ki jih uveljavljata toženca, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Odločba o reviziji vključuje tudi odločitev o zavrnitvi predloga tožencev glede stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).