Jedro

Tožnica v spornem obdobju in tudi še v času vložitve zahteve za upokojitev ni plačala prispevkov, zato ji ob upoštevanju 202. člena ZPIZ spornega časa ni bilo mogoče šteti v pokojninsko dobo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke, za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine od 6. 6. 2001 oziroma podrejeno od 17. 6. 2004 dalje ter za plačilo zapadlih zneskov pokojnin. Ugotovilo je, da je bil postopek za uveljavljanje starostne pokojnine uveden 9. 9. 2002. Tožnica ni dokazala, da bi v letu 2000 vložila pisno zahtevo za priznanje starostne pokojnine. O zahtevi z dne 26. 1. 2001 je bilo odločeno z odločbo tožene stranke z dne 11. 1. 2002, vendar se tožnica zoper njo ni pritožila. Med strankami ni bilo sporno obdobje in podlaga za zavarovanje in tudi ne, da so bili prispevki za obdobje od 13. 6. 1994 do 28. 2. 1998, ko je bila tožnica zavarovana kot ustanoviteljica in direktorica gospodarske družbe, plačani šele 16. 7. 2004. Sporno je bilo le, od kdaj se to obdobje upošteva v pokojninsko dobo. Sodišče je na podlagi 191. in 192. člena ZPIZ-1 presodilo, da šele od plačila prispevkov dalje. Tožnica ne ob vložitvi zahteve ne ob izdaji izpodbijane odločbe ni izpolnjevala pogojev za starostno pokojnino, zato je tožena stranka njen zahtevek pravilno zavrnila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Vštevnost obdobja od 13. 6. 1994 do 18. 2. 1998 v pokojninsko dobo je potrebno presojati po določbah ZPIZ92. Po določbah 202. člena ZPIZ92 obsega pokojninska doba čas, prebit v zavarovanju, pri čemer se pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega zavarovanja, ki bi šle zavarovancu na podlagi pokojninske dobe, za katero bi moral sam plačati prispevek, upošteva le doba, za katero je bil prispevek plačan. Zato spornega obdobja do 16. 7. 2004, ko so bili prispevki plačani, ni mogoče šteti v pokojninsko dobo tožnice. Tožnica pogojev za priznanje starostne pokojnine ne bi izpolnjevala tudi, če bi se upošteval kot datum vložitve zahteve 24. 11. 2000. 3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sporno stališče sodišč o (ne)vštevnosti obdobja od 13. 6. 1994 do 18. 2. 1998 v pokojninsko dobo. Ker je ZPIZ92 z uveljavitvijo ZPIZ-1 prenehal veljati, ni podlage za uporabo starega zakona. Po določbah ZPIZ-1 pa za upoštevanje spornega obdobja ni pogoj plačilo prispevkov. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, ker obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin. Tožnica ni imela od 22. 11. 2000 ves čas pokojninsko dobo 35 let in 1 mesec, saj je bila zaposlena do 28. 2. 2003. Če je bila ob vložitvi vloge 24. 11. 2000 premalo stara, je bila dovolj stara 9. 9. 2002, pokojninska doba pa se ji je ustrezno povečala in je izpolnila tudi pogoj minimalne pokojninske dobe 35 let in 3 mesece.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka tožnica uveljavlja le kot kršitev drugega odstavka 339. člena ZPP, ne navede pa za katero tam naštetih kršitev naj bi šlo, medtem ko se navedba, da naj bi kršitev vplivala na pravilnost sodbe lahko nanaša le na kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Če se smiselno upošteva neobrazložena navedba o nasprotju o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin v spisu kot uveljavljanje bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je revizija v tem delu neutemeljena. Uveljavlja namreč le nedovoljeni revizijski razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pa še to z zmotnim povzemanjem izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje ni zapisalo, da je tožnica 24. 11. 2000 imela 35 let in 1 mesec pokojninske dobe, temveč le da čeprav bi tako dobo imela z upoštevanjem spornega obdobja, pogojev za pokojnino ne bi izpolnjevala.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Po določbi 187. člena ZPIZ-1 se pokojninska doba, dopolnjena do uveljavitve tega zakona (1. 1. 2000) všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1. V spornem obdobju od 13. 6. 1994 do 18. 2. 1998 je veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. - ZPIZ92), ki je v drugem odstavku 202. člena določal, da se pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi šle zavarovancem na podlagi pokojninske dobe, za katero bi morali sami plačati prispevek (tako kot tožnica), upošteva le pokojninska doba, za katero je plačan prispevek. Tožnica v spornem obdobju in tudi še v času vložitve zahteve za upokojitev prispevkov ni plačala, zato ji spornega časa ni bilo mogoče šteti v pokojninsko dobo. Ker tožnica brez tega obdobja ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do pokojnine, kar je v postopku ugotovile že tudi tožena stranka, je sodišče pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi zavrnilo njen tožbeni zahtevek.

10. Določbe 192. člena ZPIZ-1, po kateri v primeru obračuna prispevkov in davkov zavarovancem šteje sporna obdobja v zavarovalno dobo, tudi če njihovi delodajalci niso plačali predpisanih prispevkov, v primeru tožnice ni mogoče uporabiti. Razlika je namreč, če prispevkov ne plača zavarovanec zase, ali prispevkov za zavarovanca, kljub temu, da mu jih je obračunal, ne plača delodajalec. Tisti, ki prispevkov ne plača zase, je sam odgovoren za svojo opustitev, v drugem primeru pa zavarovanec, če sploh ne ve, da prispevki kljub obračunu niso bili plačani, ne more neposredno vplivati, da bi bili ti prispevki plačani. Zakonodajalec je tako skupino zavarovancev izvzel iz sistema in za njih z zakonom določil posebna pravila glede štetja zavarovalne dobe (podobno tudi sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 453/2006 z dne 9. 4. 2008).

11. Ker je po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna in materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno, zatrjevani revizijski razlog ni podan, zato je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.