Jedro

Tožniku, ki je zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine vložil 3. 6. 2009 in do uveljavitve ZPIZ-1 (do 31. 12. 1999) še ni izpolnil tako starostnega pogoja kot pogoja pokojninske dobe za pridobitev pravice do pokojnine po prej veljavnih predpisih (ZPIZ), je to pravico mogoče priznati le po določbah ZPIZ-1. Ker je tožnik s seštevanjem dobe, prebite v Sloveniji, in dobe, prebite na Hrvaškem, že izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine, ni podlage za upoštevanje dobe, prebite v BIH. Doba tretjih držav se po sporazumu o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Hrvaško upošteva le, če niti s seštevanjem dob, prebitih v obeh državah pogodbenicah, državljan pogodbenice ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do dajatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita dokončna odločba toženca št. ... z dne 28. 8. 2009 in prvostopna odločba št. ... z dne 7. 8. 2009 in se mu prizna pravica do starostne pokojnine v višjem znesku.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pregleda vso dokumentacijo v upravnem in sodnem spisu, ker je mnenja, da nekaj ni v redu. Navaja, da je nekje prebral, da se bodo tisti, ki bodo imeli do leta 2000 25 let pokojninske dobe, lahko upokojili po starih predpisih pri starosti 58 let in 40 let pokojninske dobe in da se bo za odmero pokojnine upoštevalo najugodnejše 10-letno povprečje plač in ne 18 let, kot v njegovem primeru. Toženec mu pri odmeri pokojnine ni priznal dodatnega procenta, ker je delovni staž podaljšal za eno leto tako, da ima skupaj 41 let pokojninske dobe. Tri mesece je delal v BIH in toliko mu manjka, da bi imel 41 let dobe. ZPIZ mu je priznal le 38 let dobe tako, da na Hrvaškem ne more dobiti sorazmernega dela niti pri starosti 65 let. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in naloži prvostopnemu sodišču, da ugotovi, zakaj mu ni priznana višja osnova in vpisana doba v BIH in benificirana doba, ki je poslana na Hrvaško. Obenem predlaga, da se ponovno pošlje zahteva na Hrvaško in se mu prizna 41 let pokojninske dobe ter povrnejo vsi stroški postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša, dodatno pa v zvezi s pritožbenimi navedbami poudarja naslednje.

Glede na to, da je tožnik zahtevo za upokojitev pri tožencu vložil 3. 6. 2009, je pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v 392. členu določa, da osebe, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, vendar še niso vložile zahtevka, lahko uveljavijo to pravico po navedenih predpisih, tudi po tem datumu.

S to določbo se zagotavlja varstvo pričakovanih pravic zavarovancem, ki so do uveljavitve novega zakona (do 31. 12. 1999) že izpolnili pogoje za priznanje pravice do pokojnine po starih predpisih, to je po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92). Po 39. členu ZPIZ/92 lahko zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine, če dopolni pokojninsko dobo 40 let in starost 58 let, ali starost 63 let in 20 let pokojninske dobe ali starost 65 let in dopolni 15 let pokojninske dobe. Starostna pokojnina pa se odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec dobil v katerihkoli zaporednih 10 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša (43. člen ZPIZ-92).

Zmotno je stališče pritožbe, da se je mogoče upokojiti po starih predpisih, če je do 31. 12. 1999 zavarovanec dopolnil 25 let pokojninske dobe. Takšna varovalka je določena v 430. členu in se nanaša na delovna mesta, na katerih se šteje zavarovalna doba s povečanjem. Novi zakon zaradi dodatnega obveznega zavarovanja, ki ga uvaja kot novost, namreč ne pozna več starega instituta zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem. Zavarovanci, ki imajo do uveljavitve novega zakona najmanj 25 let pokojninske dobe, pa imajo še naprej pravico do vštetja zavarovalne dobe s povečanjem, seveda pod pogojem, da delajo na takih delovnih mestih. V takih primerih imajo tudi pravico do znižane starostne meje po starih predpisih.

Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pravilno pri odmeri tožnikove starostne pokojnine izhajal iz določbe 39. člena ZPIZ-1 in mu odmeril pokojnino od pokojninske osnove, izračunane od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Določbe 39. člena ZPIZ-1 se v skladu s 406. členom izvaja postopoma in sicer tako, da se je za tiste, ki so se upokojili leta 2000, še upoštevalo 10-letno povprečje plač, nato pa se je v začetku vsakega naslednjega koledarskega leta obračunsko obdobje podaljšalo za eno leto, vse dokler ni doseglo 18 zaporednih let zavarovanja iz obdobja od 1. 1. 1970 do zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine. Tako na primer se je v letu 2001 upoštevalo 11-letno povprečje plač, v letu 2002 12-letno povprečje plač itd., v letu 2009, ko se je tožnik upokojil, pa se je to povprečje upoštevalo že za 18 let. Pravilno se je skladno z določbo 409. člena tožniku odmerila tudi pokojnina in sicer za tisti del pokojninske dobe, ki jo je dopolnil do 31. 12. 1999, se mu je pokojnina odmerila ob upoštevanju odstotkov za odmero pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, za pokojninsko dobo, ki jo je tožnik dopolnil po 1. 1. 2000 pa z odstotki za odmero pokojnine, določenih s tem zakonom. Tožnik je do 31. 12. 1999 dopolnil 29 let, 7 mesecev in 26 dni, za takšno doseženo dobo mu je toženec odmeril pokojnino v višini 64 %, skladno z 52. členom ZPIZ/92, za dobo, prebito v zavarovanju, po 1. 1. 2000 pa je toženec odmeril še 17,25 % oziroma skupaj 81,25 % od izračunane pokojninske osnove.

Pri odmeri pokojnine se je tožniku upoštevala vsa pokojninska doba, prebita v Sloveniji, vključno v beneficirano dobo in ne drži, da sta sodišče prve stopnje in toženec vrnila ugotavljanje beneficirane dobe na Hrvaško. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da znaša tožnikova zavarovalna doba v skupnem trajanju 36 let, 3 mesece in 10 dni in sicer od tega se šteje doba s povečanjem 12 mesecev za 16 mesecev v trajanju 1 leto, 6 mesecev in 3 dni ter s povečanjem 12 mesecev za 14 mesecev 3 leta, 7 mesecev in 7 dni. Glede na takšno beneficirano dobo se je tožniku tudi ustrezno znižala starost za toliko mesecev, za kolikor je bila povečana zavarovalna doba skladno z določbo 402. člena ZPIZ-1. Tožnik je namreč na dan 1. 8. 2009 dopolnil starost 56 let, 1 mesec in 7 dni in ne 58 let, kot je določeno v 36. členu zakona. Tožnik pa tudi ne bi izpolnjeval pogoja 40 let pokojninske dobe, če bi se mu upoštevala zgolj slovenska doba. Pravico do pokojnine je tožnik pridobil z upoštevanjem 22. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/7 in 90 – MP 21/97) tako, da se mu je za izpolnjevanje pogojev upoštevala doba, dopolnjena na Hrvaškem in da je s to dobo izpolnil pogoj, določen v 36. členu Zakona za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Sodišče prve stopnje oziroma toženec je tožniku priznal pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine na podlagi dobe, prebite v Sloveniji. V kolikšni meri in kako se upošteva doba, je določeno v pravnih predpisih tiste države pogodbenice, v kateri je zavarovanec to zavarovalno dobo dopolnil. Skladno s 25. členom sporazuma je nosilec vsake države pogodbenice dolžan po svojih predpisih ugotoviti, ali določena oseba s seštevanjem zavarovalnih dob, kot je določeno v 22. členu tega sporazuma, izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do dajatve. Če z uporabo 1. odstavka 22. člena sporazuma niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dajatve, pristojni nosilec upošteva za državljane pogodbenice tudi zavarovalno dobo, dopolnjeno v tretjih državah, s katerima imata obe pogodbenici sklenjene sporazume o socialnem zavarovanju ali socialni varnosti, v katerih je predvideno seštevanje zavarovalnih dob. Pomeni, da se doba tretjih držav upošteva le, če niti s seštevanjem dob, kot je določeno v 1. odstavku 22. člena sporazuma, državljan pogodbenice ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do dajatve. S seštevanjem dob, kot je določeno v 1. odstavku 22. člena sporazuma in sicer s seštevanjem dobe, prebite v Sloveniji in dobe prebite na Hrvaškem, je tožnik izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine in za upoštevanje dobe, dopolnjene v tretji državi, to je v BIH, ni bilo podlage. V obravnavanem primeru je tožnik pridobil pravico do starostne pokojnine na podlagi sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, medtem ko postopek za priznanje pokojnine po sporazumu med Republiko Slovenijo in BIH še ni zaključen. Tako, da se tožnik preuranjeno ne strinja, da mu doba, prebita v BIH ni bila priznana in upoštevana pri odmeri pokojnine.

Tožnik se ne strinja z višino odmerjene pokojnine in navaja, da je z izračunom nekaj narobe, ne navede pa konkretno, kateri podatki niso pravilni. Že sodišče prve stopnje je podrobno obrazložilo, da pri izračunu pokojninske osnove plač ni mogoče šteti nominalno in da se v skladu z določbo 47. člena ZPIZ-1 plače preračunajo z valorizacijskimi količniki, tako da ustrezajo gibanjem povečanih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Skladno z 2. odstavkom 47. člena ZPIZ-1 se valorizacijski količniki vsako leto določijo na novo, v tej določbi pa je tudi določeno, na kakšen način se ti količniki določijo. Pri tožniku, ki se je upokojil 1. 8. 2009, je koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine, leto 2008. Toženec je pri uporabi količnikov za preračun plač in zavarovalnih osnov iz prejšnjih let, pravilno uporabil Pravilnik o valorizacijskih količnikih za preračun plač in zavarovalnih osnov iz prejšnjih let, na raven plač in pokojnin iz leta 2008, ki je bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 42 z dne 5. 6. 2009. V tem pravilniku je v 2. členu izrecno navedeno, da se plače oziroma zavarovalne osnove iz prejšnjih let pri izračunu pokojninske osnove preračunajo z valorizacijskimi količniki, ki so navedeni za vsako leto posebej in sicer od leta 1965 do leta 2008. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, je toženec vse navedene količnike pri preračunu pravilno uporabil in izračunal pokojninsko osnovo na podlagi najugodnejšega 18-letnega povprečja plač, ki jih je tožnik prejel po 1. 1. 1970 dalje. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi podatkov v upravnem spisu, so bile upoštevane tako plače kot nadomestila in tudi nadure, javljene s strani tožnikovih delodajalcev, vse skladno s podatki, ki so evidentirani v matični evidenci.

Ker je izpodbijana sodba pravilna in zakonita, pritožbene navedbe pa neutemeljene, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.