Jedro

Revizijsko sodišče ne more presojati ugovorov, ki merijo na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato ne preizkuša pravilnosti dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje.

Izrek

1. Revizija se zavrne v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo zneska 483.457,00 SIT.

2. Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo zneskov 267.502,00 SIT in 309.172,27 SIT.

3. Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 28.1.1997 ter popravnim sklepom z dne 3.11.1997 razsodilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Kranju opr. št. I Ig 1517/93 z dne 11.10.1993 v 1. in 3. točki izreka in da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zneska 750.559,00 SIT (pravilno: 750.959,00 SIT) z zamudnimi obrestmi in zneska 309.172,27 SIT. Tožeči stranki je naložilo 131.060,20 SIT pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Tožeči stranki je naložilo še plačilo stroškov pritožbenega postopka v znesku 42.575,00 SIT. Obe sodbi ugotavljata, da sta bili pravdni stranki dogovorjeni, da bosta računa tožeče stranke v skupnem znesku 750.959,00 SIT poravnana s kompenzacijo. Ker do te ni prišlo, sta z dogovorom z dne 8.4.1994 spremenili način plačila. Določili sta, da bo tožena stranka računa plačala v dveh dneh po sklenitvi dogovora. Tožena stranka je to storila. Sodbi nista potrdili obračuna tožeče stranke, ki je plačilo poračunala z zamudnimi obrestmi za čas od izstavitve obeh računov dalje. Šteli sta, da je s plačilom obveznost tožene stranke prenehala.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge po 385. členu Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil sklenjen ustni dogovor o plačevanju oziroma neplačevanju zamudnih obresti. Ta dogovor bi lahko potrdil le M. B., ki je bil v neposrednih stikih z direktorjem tožeče stranke A. P. Tudi vknjižba plačila 700.000,00 SIT v knjigovodski evidenci potrjuje dogovor o plačilu obresti.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da revizija ni dovoljena, ker tožeča stranka ne navaja razlogov, ki bi se nanašali na uveljavljane revizijske razloge. Zavrača navedbe revizije in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrže ali pa zavrne.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999, (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo zneska 483.457,00 SIT, ni utemeljena, v ostalem pa ni dovoljena.

V tej zadevi obsega tožba tri zahtevke, ki nimajo iste pravne in dejanske podlage. Zahtevek za plačilo 483.457,00 SIT temelji na računu št. 2254/91 z dne 16.12.1991, zahtevek za plačilo zneska 267.502,00 SIT temelji na računu št. 10057/92 z dne 3.2.1992, zahtevek za plačilo zneska 309.172,27 SIT pa se nanaša na kapitalizirane zamudne obresti od navedenih računov. Dovoljenost revizije glede na vrednost spornega predmeta se po 497. členu ZPP v zvezi z 9. členom Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur. l. RS št. 55/92) presoja za vsak zahtevek posebej (2. odstavek 37. člena ZPP). Po navedenih določbah je revizija dovoljena, če vrednost spornega predmeta presega 450.000,00 SIT. Zahtevka za plačilo računa št. 10057/92 z dne 3.2.1992 v znesku 267.502,00 SIT in za plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti v znesku 309.172,27 SIT te predpostavke za dovoljenost revizije ne izpolnjujeta. Zato v tem delu revizija ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).

Sodbi prve in druge stopnje ugotavljata na podlagi izvedenih dokazov, da sta pravdni stranki z dogovorom z dne 4.8.1994 na novo določili zapadlost obeh spornih računov. To sta storili zato, ker tožeča stranka ni izpolnila svojega dela obveznosti v zvezi z dogovorjeno kompenzacijo, saj pri toženi stranki ni naročila blaga, s katerega vrednostjo bi pobotala obravnavana računa. Glede na zapadlost računov, določeno z dogovorom z dne 4.8.1994, tožena stranka ni bila v zamudi. Zamudne obresti tečejo od zapadlosti obveznosti (1. odstavek 277. člena ZOR). Ker je tožena stranka računa plačala v skladu z dogovorom, tožeča stranka ni upravičena do zamudnih obresti. Tožeča stranka v reviziji vztraja pri svoji trditvi, da je bilo dogovorjeno, da plača tožena stranka zamudne obresti tudi za čas pred sklenitvijo dogovora z dne 8.4.1992. Sklicuje se na pričo M. B. in na knjigovodski prikaz nakazila 700.000,00 SIT. Toda v reviziji je mogoče predlagati nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (387. člen ZPP). Tožeča stranka pa to pričo predlaga zaradi ugotavljanja okoliščin, ki se nanašajo na dejansko stanje kot podlago za odločanje, ne pa na kršitve določb postopka. Tega dokaznega predloga zato revizijsko sodišče ne more upoštevati.

Dejstvo, da je tožena stranka plačala tožeči stranki poleg zaračunanih zneskov še 700.000,00 SIT, sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali in ga dokazno ocenili. To velja tudi za knjigovodski prikaz nakazila, iz katerega sledi, da je tožena stranka nakazilo knjižila na račun zamudnih obresti. Ugotovitev obeh sodb je, da kasnejše nakazilo ni moglo vplivati na dospelost terjatve. Gre za dejanske ugotovitve, sprejete na prvi in drugi stopnji sojenja. Te so tudi za revizijsko sodišče podlaga za odločanje. Revizijsko sodišče ne more presojati ugovorov, ki merijo na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato ne preizkuša pravilnosti dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje. Prav to pa uveljavlja tožeča stranka z opozorilom na knjiženje nakazila zneska 700.000,00 SIT. Vendar glede na navedeno tudi ta revizijski ugovor ni utemeljen.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke v tistem delu, v katerem je ta dovoljena (393. člen ZPP).

Odgovor na revizijo ni prispeval k rešitvi zadeve. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožena stranka sama (1. odstavek 155. člena in 1. odstavek 166. člena ZPP).