Jedro

V skrajšanem postopku je sodišče po ugotovitvi, da obtožni akt vsebuje vse formalne sestavine (prvi odstavek 434. člena ZKP), na podlagi 437. člena ZKP zavezano opraviti materialni oziroma vsebinski preizkus obtožnega akta, ki obsega preizkus, ali je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka iz 277. člena ZKP. Ker je sodišče prve stopnje v okviru materialnega preizkusa (in ne v okviru formalnega preizkusa, kot si to napak razlaga pooblaščenec) v obravnavani zadevi ugotovilo, da tak razlog obstaja, je postopalo procesno pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom obtožni predlog zavrglo še pred razpisom glavne obravnave, torej brez izvedbe dokaznega postopka z zaslišanjem prič na glavni obravnavi. Čeprav uradni zaznamki na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP res niso dokazi, na katere bi bilo mogoče opreti sodbo, pa ni nobenih ovir, da sodišče nanje ne bi moglo opreti zaključka o tem, ali je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati 100,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A., s katerim je obdolženemu B. B. očital storitev kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločilo je še, da je po drugem in tretjem odstavku 96. člena ZKP stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca, nastale po prevzemu kazenskega pregona od državnega tožilca, dolžan povrniti oškodovanec kot tožilec, do tedaj nastali stroški pa obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in drugega materialnega prava, kršitve 14., 22., in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugega sodnika.

3. Na pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca je odgovorila zagovornica obdolženca, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep, oškodovancu kot tožilcu pa naloži, da obdolžencu povrne stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva višje sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

6. Pooblaščenec navaja, da v okviru formalnega preizkusa obtožnega akta ni mogoče vsebinsko obravnavati utemeljenosti v njem navedenih dejstev in dokazov, saj je to odvisno od izvedenega dokaznega postopka, ki ga sodišče prve stopnje ni opravilo. Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu sicer dotika izjav oseb, ki so bile pridobljene pred kazenskim postopkom, vendar te osebe v kontradiktornem kazenskem postopku niso bile zaslišane tako, da bi se lahko ugotovilo dejansko stanje, ki je potrebno za presojo utemeljenosti obtožnega akta.

7. Pooblaščenec nima prav. V skrajšanem postopku je sodišče po ugotovitvi, da obtožni akt vsebuje vse formalne sestavine (prvi odstavek 434. člena ZKP), na podlagi 437. člena ZKP zavezano opraviti materialni oziroma vsebinski preizkus obtožnega akta, ki obsega preizkus, ali je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka iz 277. člena ZKP. Ker je sodišče prve stopnje v okviru materialnega preizkusa (in ne v okviru formalnega preizkusa, kot si to napak razlaga pooblaščenec) v obravnavani zadevi ugotovilo, da tak razlog obstaja, je postopalo procesno pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom obtožni predlog zavrglo še pred razpisom glavne obravnave, torej brez izvedbe dokaznega postopka z zaslišanjem prič na glavni obravnavi. Zadostno podlago za svojo odločitev je namreč imelo v odločbi Zavoda za gozdove Slovenije z dne 10. 7. 2017 in uradnih zaznamkih, ki jih je policija napravila na podlagi drugega odstavka 148. člena ZKP. Čeprav slednji res niso dokazi, na katere bi bilo mogoče opreti sodbo, pa ni nobenih ovir, da sodišče nanje ne bi moglo opreti zaključka o tem, ali je obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe. V luči navedenega se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, s katerimi se pooblaščenec zavzema za izvedbo predlaganih dokazov na glavni obravnavi ter v tej zvezi neutemeljeno zatrjuje „absolutno kršitev ZKP in KZ-1“ ter kršitev „več pravnih pravil Republike Slovenije“, ki jih zgolj primeroma našteva (14. člen Ustave, 204. člen KZ-1 in 60. člen ZKP).

8. Nadalje pooblaščenec sodišču prve stopnje očita, da se v izpodbijanem sklepu opira le na nekatere dele izjav posameznikov (C. C.), ki so bile pridobljene pred kazenskim postopkom, medtem ko izjave drugih ignorira (A. A., D. D., E. E.), pri tem pa ne pojasni, zakaj izjave slednjih za kazenski postopek naj ne bi bile potrebne, zaradi česar zatrjuje, da se je formalni preizkus obtožnega akta izvajal selektivno oziroma pristransko ter v škodo oškodovanca kot tožilca. To dokazuje tudi dejstvo, da v izpodbijanem sklepu ni zaslediti navedb o tem, kje je obdolženec opravil sporni posek. Po oceni pooblaščenca je zato podana kršitev določb kazenskega postopka, ker v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, v delno navedenih razlogih pa obstaja precejšnje nasprotje o tem, kar se navaja o vsebini listin in temi listinami samimi, prav tako pa so določbe kazenskega postopka (276. člen ZKP in 277. člen v zvezi s 437. členom ZKP) uporabljene nepravilno in je to očitno vplivalo na pravilnosti izpodbijanega sklepa.

9. Pooblaščencu, ki s povzetimi pritožbenimi navedbami hkrati zatrjuje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in iz drugega odstavka 371. člen ZKP, ni mogoče pritrditi. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh dokazov, ki jih je oškodovanec kot tožilec priložil k obtožnemu predlogu, vključno do izjav A. A., D. D. in E. E., pri čemer je navedlo tehtne razloge o tem, zakaj je zaključilo, da ti dokazi ne izkazujejo, da je obdolženec posekal drevesa v lasti oškodovanca in jih nato odpeljal z namenom njihove protipravne prilastitve (točke 1, 6 in 7 izpodbijanega sklepa). V izpodbijanem sklepu zato ni zaslediti pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, brez navedbe konkretnih dejstev in z izražanjem nezadovoljstva nad sprejeto odločitvijo pa tudi pritožbene navedbe, da se je postopek izvajal v škodo oškodovanca kot tožilca, ostajajo na ravni subjektivnega prepričanja pooblaščenca. Kar zadeva pritožbene navedbe o tem, da v razlogih izpodbijanega sklepa obstaja precejšnje nasprotje o tem, kar se navaja o vsebini listin in temi listinami samimi, pa višje sodišče dodaja, da na podlagi tako posplošenega očitka, ko pooblaščenec ne navede, katere listine oziroma nasprotja ima v mislih, zatrjevane kršitve ni mogoče preizkusiti. Prav tako pooblaščenec ne pojasni, na kakšen način bi naj sodišče prve stopnje kršilo določbe 276. člena ZKP in 277. člena v zvezi s 437. členom ZKP, iz nadaljnjih pritožbenih navedb pa je razbrati, da na kršitev navedenih določb meri z navedbami, da obdolženec zoper obtožni predlog ni vložil ugovora, sodišče pa se je pri formalnem preizkusu oprlo na 277. člen ZKP, torej na predpis, ki se uporablja pri reševanju ugovora. Vendar tudi v tem pogledu nima prav, saj v skrajšanem postopku obdolženec nima pravice do ugovora zoper obtožni predlog, z materialnim preizkusom na podlagi 437. člena ZKP, ki vsebuje jasno napotilo na presojo razlogov iz 277. člena ZKP in mora biti opravljen pred razpisom glavne obravnave, pa se doseže podobno kot z ugovorom zoper obtožnico, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v okviru materialnega preizkusa obtožnega akta na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP obtožni predlog zavrglo.

10. Pooblaščenec uveljavlja kršitev kazenskega zakona, vendar pri tem ne navede, za katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo. Iz vsebine pritožbenih navedb pa izhaja, da pooblaščenec izraža zgolj svoje nestrinjanje z oceno oziroma ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv, da je posekal tuja drevesa in jih nato odpeljal z namenom njihove protipravne prilastitve. Takšno oceno sodišča prve stopnje skuša ovreči s podajo lastne ocene, ki se razlikuje od tiste v izpodbijanem sklepu in katero utemeljuje s sklicevanjem na izjavo A. A., navedbami o poteku meje oškodovančevega gozda in zatrjevanjem, da bi naj obdolženec oškodovancu grozil z napadom na njegovo življenje. S tem pa pooblaščenec ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

11. Višje sodišče pa nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Pri svoji presoji se je sodišče prve stopnje oprlo na uradni zaznamek o zbranih obvestilih od A. A. z dne 8. 12. 2017, uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 24. 10. 2017, uradni zaznamek o zbranih obvestilih od C. C. z dne 15. 3. 2019 ter odločbo Zavoda za gozdove Slovenije z dne 10. 7. 2017, na tej podlagi pa utemeljeno zaključilo, da v spisu ni zadosti dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je obdolženec posekal tuja drevesa in da je tako ravnal z namenom njihove protipravne prilastitve. Pri tem je pravilno izpostavilo, da je bil s citirano odločbo obdolžencu odobren posek označenih dreves na parc. št. 15, ki je njegova last; da je revirni gozdar C. C. izjavil, da je obdolženec drevesa posekal v svojem gozdu; in da se je tudi oškodovanec kot tožilec sam strinjal, da so posekana drevesa na parc. št. 15, ki je v lasti obdolženca. Kot pravilen se zato izkaže zaključek sodišča prve stopnje (točki 6 in 7 izpodbijanega sklepa), da na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati zgolj nestrinjanje oškodovanca kot tožilca s potekom meje med gozdovoma, ko poteka meje z vloženim obtožnim predlogom niti ni izkazal, saj predložene izjave prič za dejansko ugotovitev meje in območja, na katerem so bila drevesa posekana in nato z njega odpeljana, nikakor ne zadoščajo. Nestrinjanje z že določeno in označeno mejo med parc. št. 12/2 (ki je last oškodovanca kot tožilca) in parc. št. 15 (ki je last obdolženca) namreč tudi po presoji višjega sodišča za obstoj utemeljenega suma za očitke iz obtožbe ne zadošča in ne more biti predmet tega kazenskega postopka.

12. Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13. Ker oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel, je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer v znesku 100,00 EUR, ki je odmerjena skladno s tarifno številko 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).