Jedro

Ni izpolnjen pogoj prijave stalnega prebivališča na dan plebiscita 23.12.1990 na območju Republike Slovenije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je vložil zase in za sina, ker je ugotovila, da tožnik, ki je državljan BiH, na dan plebiscita 23.12.1990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Ker tožnik tako ne izpolnjuje enega od pogojev za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu, tudi za mladoletnega sina niso izpolnjeni pogoji za pridobitev državljanstva po 14. členu navedenega zakona.

V tožbi tožnik navaja, da živi dejansko že 10 let v Sloveniji, zaposlen je pri podjetju , odpust iz dosedanjega državljanstva pa bo po umiritvi razmer v Bih tudi dobil. Meni, da tožena stranka njegove vloge vložene 27.12.1991, ne bi smela obravnavati po 40. členu ampak po 10. in 9. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, glede državljanstva mladoletnega sina pa meni, da je pridobil slovensko državljanstvo že z rojstvom na območju Slovenije, tako da njegova vloga glede sina niti ni bila potrebna. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je tožnikovo vlogo obravnavala po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije , ker je bila vložena na obrazcu, predvidenem po tem členu in je bila tudi taksa plačana v višini, predvideni za vloge po navedenem členu. Vztraja pri svoji odločitvi in navaja, da ima tožnik, če meni, da izpolnjuje pogoje za sprejem v državljanstvo po 10. členu navedenega zakona, možnost, da ponovno zaprosi za sprejem v državljanstvo na podlagi navedenega člena, glede državljanstva tožnikovega sina pa navaja, da zanj ni mogoče uporabiti 9. člena navedenega zakona, ker sta otrokova starša znana in oba državljana SR BiH, po navedenem členu pa pridobi državljanstvo Republike Slovenije le otrok, ki je rojen ali najden na območju Slovenije, če sta starša neznana ali ni znano njuno državljanstvo ali sta brez državljanstva. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je vlogo za pridobitev državljanstva zase in za sina tožnik vložil 27.12.1991 pri občinskem sekretariatu za notranje zadeve občine na obrazcu, v katerega je vpisal podatke, ki so pomembni za pridobitev državljanstva po prehodni določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS - Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91). Po vsebini gre torej za vlogo za pridobitev državljanstva po navedeni pravni podlagi; prošnja za pridobitev državljanstva z naturalizacijo po 10. členu navedenega zakona mora imeti drugačno vsebino, ker so pogoji za pridobitev državljanstva z naturalizacijo drugi. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka tožnikovo vlogo obravnavati kot prošnjo za pridobitev državljanstva po 10. členu zakona in na tej podlagi izvesti postopek in odločiti o stvari. V stvari gre torej za pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po katerem pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če vloži vlogo za pridobitev državljanstva v šestih mesecih od uveljavitve zakona. Na navedeni pravni podlagi se pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če so izpolnjeni vsi navedeni pogoji in le te pogoje je bila tožena stranka dolžna ugotavljati, ne pa pogojev za pridobitev državljanstva na drugi pravni podlagi.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnik 23.12.1990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, saj ima prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji šele od 16.1.1991, kar niti sporno ni, ker enak podatek navaja v vlogi že sam tožnik, je izpodbijana odločba po presoji sodišča zakonita. V njej je pravilno uporabljena tudi določba 4. odstavka 40. člena tega zakona, ki ureja pridobitev državljanstva otrok in ga veže na pogoje iz 14. člena navedenega zakona. Zato ne more vplivati na odločitev o stvari sklicevanje tožbe na 9. člen zakona, ki ga v tem primeru glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče uporabiti kot pravilno pojasnjuje tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. Seveda pa izid postopka, ki je končan z odločbo po 40. členu navedenega zakona, ni ovira za sprožitev postopka za pridobitev državljanstva na kakšni drugi pravni podlagi, če tožnik meni, da izpolnjuje predpisane pogoje.

Zaradi navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I).