Jedro

Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki jih je tožnik storil s tem, ker je s stanovalkami ravnal grdo, nehumano, nespoštljivo, nedostojno in grobo. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot negovalec, vešč svojega dela, zavezovala so ga pravila obnašanja, sprejeta prav z namenom varovanja pravic in osebne integritete oskrbovancev, ki so mu nalagala spoštovanje osebnega dostojanstva in integritete oskrbovancev kot enkratnih bitij z vsemi njihovimi značilnostmi; dolžan je bil ustvarjati pogoje, da bi se počutili varni in sprejeti; spoštovati njihov pogled na svet in razumevanje dogodkov; ni mu bilo dovoljeno uporabljati besed ali ustvarjati situacij, ki bi bile za oskrbovanca žaljive, posmehljive ali poniževalne; negovalne in oskrbovalne postopke je bil dolžan prilagoditi potrebam in značilnostim posameznega stanovalca. Glede na ranljivost in odvisnost starejših ljudi, ki ne morejo več skrbeti sami zase in so zato popolnoma odvisni od delavcev, zaposlenih v zavodih institucionalne nege, je zavest o nujnosti ravnanja v skladu z opisanimi pravili še posebej pomembna, zato so kršitve, v nasprotju z takšnim ravnanjem, hujše narave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 2. 2014; da delovno razmerje med strankama ni prenehalo, ampak še traja; za poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja do prenehanja delovnega razmerja dalje, vključno s plačo in drugimi prejemki iz delovnega razmerja in z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu vlaga tožnik pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje šele po vztrajanju tožnika, da postavi izvedenca psihiatrične stroke, postavilo izvedenca dr. A.A., vendar le glede ocene psihičnega stanja oskrbovank B.B. in C.C., ki je potrdilo trditev tožnika, da sta izjavi oskrbovank zaradi njunega psihičnega stanja - demence, neverodostojni. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in glede D.D. očita sodišču, da pri dokazni oceni ni upoštevalo izpovedbe E.E., da je bila gospa nekoliko občutljiva ter da je imela določene zahteve, ter je to tudi drugim zaposlenim govorila, da se je ne smejo dotikati, medtem ko je bilo navodilo medicinske sestre pri toženi stranki, da je treba nego opraviti, česar so se v praksi včasih negovalci držali, včasih pa ne. Prav tako je izpovedala, da je imela D.D. svoje preference in da tožnik ni bil med njimi, medtem ko je mož oskrbovanke povedal, da je imela njegova žena težave tudi s kakšnim drugim zaposlenim, vendar so take težave rešili s pogovorom, kar pa se s tožnikom ni dalo. Navaja, da sodišče ni ocenilo izpovedbe tožnikovega nadrejenega F.F., ki je povedal, da se je pri D.D. oglasil 8. 1. 2014, pa mu v zvezi s spornimi dogodki ni nič omenjala. Žal je oskrbovanka že pokojna, vendar sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca zanjo. Prav tako pa ni upoštevalo tožnikove izpovedi, da je najprej pripravil toplo vodo in milo ter oskrbovanko slekel, šele nato ji je povlekel zloženec izpod prsi - torej je oskrbovanka vedela, da jo tožnik namerava umiti. Glede kršitve dostojanstva oskrbovanke oziroma neprimernega ravnanja pa ni upoštevalo dejstva, da je tožnik z nego takoj prenehal, ko je oskrbovanka pričela kričati, prav tako pa je zanemarilo dejstvo, da je bila oskrbovanka občutljiva. Glede oskrbovanke C.C. sodišče ni ocenilo izpovedbe E.E., da tožnik te navade ni imel samo pri tej oskrbovanki ter tega, da se je spornega dne 6. 1. 2014 zgolj usedel na posteljo oskrbovanke, saj je oskrbovanka ležala, da ji je razložil, zakaj je on spet tam. Zatrjuje, da je sodišče izvedensko mnenje povzelo le lapidarno. Tožnikov topel človeški odnos (da se je usedel na rob postelje in oskrbovanko pobožal), s katerim je skušal vzpostaviti pristen človeški stik, delodajalec po mnenju pritožbe zlorablja zato, da mu očita neprimerno delo v službi. Pri ravnanju starostnikov meni, da je tak odnos potreben, tožnik pa ni strokovnjak, zato žal ni mogel vedeti, kakšna reakcija se lahko pri konkretni oskrbovanki sproži zaradi njenega bolezenskega stanja. Šele izvedenec v tem postopku je pojasnil, kakšne reakcije so pri dementnih ljudeh in kaj jih povzroči. Glede oskrbovanke B.B. navaja, da sodišče ni upoštevalo izvedenskega mnenja, da je njena izjava neverodostojna. Neposredne zaznave dogodka dne 6. 1. 2014, ko je tožnik oskrbovanki obrisal nos, ni bilo s strani nikogar drugega, razen tožnika in oskrbovanke, saj je E.E. izpovedala, da je slišala, da naj bi jo tožnik grobo povlekel za nos, torej slišala izjavo oskrbovanke. Prav tako ni bilo neposredne zaznave s strani nikogar drugega glede dogodka 7. 1. 2014, ko je tožnik dvigoval banjo, saj je E.E. slišala, da je oskrbovanka zagodrnjala, ni pa bila zraven pri spornem dvigalu. Navaja, da sodišče ni ocenilo izvedenskega mnenja in izpovedi izvedenke, ki je povedala, da je gospo pri dvigalu zagotovo bolelo, saj iz medicinske dokumentacije izhaja, da je imela degenerativne spremembe, več padcev, da je trpela hude bolečine in je imela več različnih analgetikov pri blaženju teh težav ter da je bila gospa zelo občutljiva. Sodišče pri svoji dokazni oceni tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožnik s svojimi ravnanji prenehal takoj, ko je oskrbovanka izrazila bolečino. Meni, da se je v dokaznem postopku izkazalo, da ni moč trditi, da se jo je tožnik neprimerno dotikal, božal, lasal, cukal, vlekel za nos in neprimerno govoril ter se obnašal do oskrbovank doma. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno temeljilo na strahu oskrbovank in iz tega zaključilo, da je imel tožnik neprimeren in nespoštljiv odnos, vendar temu nasprotuje, saj je, ko so oskrbovanke izrazile odpor do njegove nege, z nego prenehal. Meni, da očitana neprimerna ravnanja tožniku niso bila dokazana in je zato odpoved nezakonita.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in sicer je s sodbo opr. št. Pd 51/2014 z dne 3. 9. 2014 tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper navedeno sodbo se je pritožil tožnik in pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 912/2016 z dne 23. 2. 2017 pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je tožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očital bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje navedlo le pavšalne razloge za zavrnitev dokaznega predloga tožnika za postavitev izvedenca psihiatrične stroke brez vsebinske vrednosti. Pritožbeno sodišče je izpostavilo, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno angažirati izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je tožnik predlagal zaradi ocene razumske sposobnosti varovank.

7. Sodišče prve stopnje je v tem sporu ponovno odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 4. 2. 2014 zaradi kršitve po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožniku, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot negovalec I - nega III in IV očitala neprimerno ravnanje in obnašanje do treh varovank doma za starejše, in sicer: D.D., C.C. in B.B.. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju opravilo vsa pravna dejanja in obravnavala vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem sklepu in izdalo izpodbijano sodbo. Ugotovilo je, da so očitki utemeljeni in presodilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in z njim povezane zahtevke zavrnilo. Z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje soglaša tudi pritožbeno sodišče. Glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa odgovarja:

8. Pritožba z obširnimi pritožbenimi navedbami nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbami zaslišanih prič, vendar so te pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposredni vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne. Izpoved prič ali stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz (torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi), svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče pa ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdelalo prepričljivo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je pojasnilo, zakaj je glede odločilnih dejstev verjelo pričam E.E., F.F., G.G., H.H., direktorici tožene stranke, osebnemu zdravniku oskrbovank I.I., psihiatrinji J.J. in sodni izvedenki, ki je izdelala izvedensko mnenje in bila tudi zaslišana v dokaznem postopku. Dejstvo, da sta izjavi oskrbovank C.C. in B.B. neverodostojni zaradi njunega psihičnega stanja, ne pomeni, da je že iz tega razloga izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje kot celovito, natančno in prepričljivo, zato v njeno pravilnost ne dvomi, ker zato ni utemeljenega razloga. Neutemeljen je tudi pavšalen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pristransko, saj sodišče po temeljitem tehtanju vseh argumentov in natančno ugotovljenem dejanskem stanju sprejelo svojo odločitev.

9. Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki jih je tožnik storil s tem: - ker je s stanovalko D.D. ravnal grdo, nehumano, nespoštljivo, nedostojno in grobo s tem, da je dne 6. 1. 2014 kljub njenemu izrecnemu nasprotovanju in prošnji, da naj jo ne perejo pod dojkami, grobo povlekel zložence izpod prsi, kar je pri njej povzročilo jezo, zariplost, razburjenost in strah; ter ko jo je dne 7. 1. 2014 umival in bil pri tem tako grob, da je D.D. ob tem kričala in tarnala "kako me grobo umivaš", bila v posledici teh ravnanj tožnika tako preplašena, da je 8. 1. 2014 prestrašeno kričala, da jo je strah, da jo bo prišel tožnik hraniti; - da je s stanovalko C.C. grdo, nespoštljivo in neprimerno ravnal tako, da jo je dne 6. 1. 2014 praskal, ščipal, cukal za lase, jo božal po glavi, tepel po obrazu, jo klofotal po licih, ji govoril, da jo ima rad in da je pridna, kako je dobra, da bi jo kar vzel in jo objemal; ter da se je dne 7. 1. 2014 nanjo ulegel, se naslonil s celim telesom k njej na posteljo in jo objemal in božal, v posledici teh ravnanj tožnika pa je bila C.C. prizadeta do te mere, da je jokala in si želela oditi iz doma; - da je s stanovalko B.B. grdo, nespoštljivo in neprimerno ravnal tako, da jo je dne 6. 1. 2014 vlekel za nos, tako da je bila ta prestrašena in ji je bilo v posledici njegovega ravnanja neprijetno; ter da je dne 7. 1. 2014 v kopalnici ob kopanju tresel premično banjo, ko jo je dvigoval, tako da je stanovalka kričala od strahu in se ga v posledici njegovega ravnanja bala, ter da je tožnik z njo grdo ravnal - skrajno neprimerno, nespoštljivo, saj ji je grdo govoril in nanjo kričal, ko jo je obračal, se z vso težo nanjo naslonil, jo božal po obrazu in od nje zahteval, da ga boža. 10. V zvezi z oskrbovanko D.D. se tožniku očitata dve kršitvi in sicer: da je grdo, nehumano, nespoštljivo, nedostojno in grobo ravnal dne 6. 1. 2014 in 7. 1. 2014, kar je pri njej povzročilo jezo, zariplost, razburjenost in strah. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo tožnika, E.E. in moža oskrbovanke. Ugotovilo je, da je ta očitek tožniku utemeljen.

11. E.E., ki je bila ob obeh kršitvah neposredno prisotna, je izpovedala, da je tožnik dne 6. 1. 2014 brez opozorila oskrbovanki grobo povlekel zložence izpod prsi, ki je tedaj začela kričati. Izpovedala je, da je sicer oskrbovanka nekoliko občutljivejša; da ima določene zahteve in želi, da jo umiva mož; da so njene želje upoštevali; ker pa je šlo za ponavljajoče se vnetje, jo je s strokovnega vidika moralo oskrbeti zdravstveno osebje. Pojasnila je, da je z vidika oskrbe vnetja tožnik sicer pravilno ravnal, da je zložence odstranil, nepravilen pa je bil njegov način, ko je kljub njenemu nasprotovanju, da se je dotika, prišel do nje in zložence brez opozorila potegnil izpod prsi, ne da bi se pred tem z njo pogovoril in jo na to opozoril. Sodišče prve stopnje je sledilo njenemu strokovnemu mnenju, da je bilo ravnanje tožnika neobičajno, saj je bila oskrbovanka navajena, da se z njo najprej pogovorijo o tem, kako in kaj bodo ravnali in ji mirno pojasnijo, kaj nameravajo storiti in zakaj. Tožnik bi se z njo moral pogovoriti in jo poskušati prepričati v poseg in pridobiti njeno soglasje, da bi lahko zložence odstranil nežno in ne z grobim potegom. Tudi po izpovedbi tožnika je oskrbovanka naslednjega dne 7. 1. 2016 kričala, da jo pregrobo umiva in tudi v tem primeru sledilo izpovedbi E.E., ki je tožniku namignila, naj preneha z delom in da sta nato odšla. Pisna izjava (B11), ki jo je podala E.E., se ujema tudi z njeno izpovedbo, sodišče pa je utemeljeno sledilo tudi njeni izjavi, da je bilo oskrbovanko naslednjega dne, ko je izvedela, da je tožnik v službi, strah in je prestrašeno kričala zaradi bojazni, da jo bo spet negoval tožnik. Prav tako pa je sledilo oskrbovankinemu možu, ki je povedal, da se mu je žena potožila nad grobim tožnikovim ravnanjem, ki jo je prizadelo in spravilo v jok.

12. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožnika do oskrbovanke D.D. nespoštljivo, ne da bi upošteval oskrbovankino osebnost in dostojanstvo, saj je prekršil svojo obveznost ustvarjanja pogojev, da bi se oskrbovanka počutila varno ter dolžnost prilagoditi negovalni postopek njenim potrebam in značilnostim. Tožnik je storil kršitev v pristopu do oskrbovanke in je v pravilih in vidikih zdravstvene nege kot take, saj se ta lahko izvede na spoštljiv, human in nežen način s strpnostjo in potrpežljivostjo, ne pa grobo, kot je to storil tožnik. Tožnikova izjava, izpovedba oskrbovankinega moža in E.E. (ki je bila prisotna ob kršitvah), kažejo na dejanski potek dogodkov in oskrbovankino reakcijo, da je bilo tožnikovo ravnanje neprimerno in nespoštljivo, s tem pa je tožnik naklepoma kršil obveznost spoštovanja osebnega dostojanstva in občutka varnosti oskrbovanke, ko je ravnal grobo in kljub temu, da ga je oskrbovanka opozorila, da se je naj ne dotika. Ker pisne izjave oskrbovanka D.D. ni podala (kakor sta to storili oskrbovanki C.C. in B.B.) tudi ni bilo potrebe po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke, ki bi ugotavljal, ali je bila pisna izjava neverodostojna.

13. Pritožbeno zatrjevanje, da je tožnik najprej pripravil toplo vodo in milo ter oskrbovanko slekel, še ne pomeni, da je oskrbovanka vedela, da je tožnik nameraval umiti tudi na vnetnem delu pod dojkami, ki je bilo pokrito z zloženci. Kot izhaja iz izpovedi E.E., je tožnik z nego prenehal na njeno pobudo, in ne zgolj zaradi dejstva, ker je oskrbovanka pričela kričati. Tudi dejstvo, da oskrbovanka o dogodkih s tožnikom ni obvestila nadrejenega F.F., ne pomeni, da se dogodki kot takšni niso zgodili ali da je dokazna ocena sodišča prve stopnje nepravilna, kar neutemeljeno uveljavlja pritožba.

14. V zvezi z oskrbovanko C.C. se tožniku očitata prav tako dve kršitvi in sicer, da je dne 6. 1. 2014 oskrbovanko praskal, ščipal, cukal za lase, božal po glavi, tepel po obrazu (klofutal po licih), ji govoril, da jo ima rad in da je pridna, kako je dobra, da bi jo kar vzel in objemal ter dne 7. 1. 2014, da se nanjo ulegel, se naslonil s celim telesom k njej na posteljo in jo objemal in božal, v posledici teh ravnanj tožnika pa je bila C.C. prizadeta do te mere, da je jokala in si želela oditi z doma. V dokaznem postopku je sodišče zaslišalo E.E., ki je v sobo dne 6. 1. 2014 vstopila kasneje in je bila o ravnanju tožnika, da naj bi C.C. praskal in ščipal, izvedela na podlagi njene izpovedi, neposredno pa je zaznala tožnikovo navado, da se je usedel na oskrbovankino posteljo, jo božal in oskrbovankin odpor do njegovega ravnanja. Tožnikov nadrejeni F.F. je podal izjavo z dne 7. 1. 2014, enako pa je v izpovedbi pojasnil, da mu je oskrbovanka C.C. povedala, da jo tožnik tepe po licih, jo cuka za lase in da mu je rekla, naj tega ne počne in naj kar gre. Njeno izjavo je dva dni kasneje zapisala tudi K.K., socialna delavka.

15. Glede varovanke B.B. je tožena stranka tožniku očitala, da jo je dne 6. 1. 2015 vlekel za nos, tako da je bila prestrašena in da je 7. 1. 2014 ob kopanju tresel premično banjo, ko je dvigal tako, da je kričala od strahu, da nanjo kriči, se naslanjal nanjo z vso težo, jo božal po obrazu in od nje zahteval, da ga boža. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je oskrbovanka hčeri povedala, da jo tožnik lasa in oklofuta, ta pa je zaznala, da se mama pritožuje samo čez tožnikovo delo. Strah pred tožnikom, da bi jo tepel po obrazu in lasal, je podala tudi v pisni izjavi. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku sledilo izpovedi hčere, da je mama povedala, da jo nek fant lasa in udarja po obrazu in ob obisku pokazala na tožnika, ki je takrat prišel v sobo, istočasno pa zaznala, da se mama tožnika boji. Nadrejeni F.F. je podal izjavo z dne 7. 1. 2014, prav tako pa je izpovedal, da je od oskrbovanke B.B. izvedel, da je bil pri njej fant z očali, ki je grob in da ona tega ni navajena. Tožnik je pri tem pojasnil, da je dolžan umiti oskrbovankin obraz in da je imela nos umazan od hrane, ker pa so krpice grobe, je oskrbovanka jamrala, da jo vleče za nos. Glede kopanja oskrbovanke dne 7. 1. 2014 pa je pojasnil, da je oskrbovanka občutljiva in da je dejansko protestirala, ko je s stopalko dvigoval banjo. Pojasnil je, da se pri dvigovanju banja trese, če jo dvigaš prehitro, se pa trese toliko bolj. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da se je oskrbovanka B.B. pritoževala samo čez tožnikovo delo, prav tako pa je F.F. izpovedal, da se ne spominja, da bi oskrbovanke imele pripombe še zoper katerega drugega negovalca razen zoper tožnika. V primeru oskrbovanka B.B. je sodišče štelo, da je neposredno dokazano, da je tožnik oskrbovanki umival nos in jo dvigoval v banji in je bilo njegovo ravnanje zanjo v obeh primerih moteče. 16. Glede verodostojnosti pisnih izjav oskrbovank C.C. in B.B. je sodišče v dokaznem postopku zaslišalo osebnega zdravnika I.I., psihiatrinjo J.J. in postavilo sodnega izvedenca za psihiatrijo A.A., ki je izdelal izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi psihiatrinje J.J., ki je za obe oskrbovanki ocenila, da bi lahko podali verodostojno izjavo glede vsebine dogodka, ne pa glede umestitve v časovni okvir. Glede na stanje oskrbovank je ocenila, da je pričakovano, da se v avgustu dogodkov niso več spominjale, vendar to ne pomeni, da so jim niso pripetili. Obe oskrbovanki sta trpeli za degenerativnim kognitivnim upadom, ki je potekal postopoma in nepovratno. Prav tako je ocenila, da je bil tožnikov pristop do oskrbovanke C.C. že od začetka nesprejemljiv. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedenskemu mnenju, ki je bilo podprto s prepričljivo razširjeno ustno podajo in ocenilo, da sindrom demence pri oskrbovankah C.C. in B.B. ne pomeni, da se oskrbovanki dogodkov naslednjega dne nista spominjali, možno pa je, da sta jih nerealno interpretirali. Izvedenec pa je ocenil, da je realen strah nasproti tožniku in vznemirjenje zaradi tega ravnanja. Ocenil je, da njuno pričanje ne more biti verodostojen odsev dejanskih dogodkov, ampak je potrebno ob tožnikovi nasprotujoči si izpovedi razlagati v povezavi s tem, kar so neposredno v stiku med njim in oskrbovankama zaznali drugi. Tako je v zvezi z C.C. sodišče ocenilo, da ni slediti njeni izjavi o dogodkih z dne 6. 1. 2014, ker je njena izjava sama s seboj v nasprotju, sledilo pa je njeni izjavi o dogodkih z dne 7. 1. 2014, ker je podkrepljena s pričanjem E.E.. Zaradi odpora oskrbovanke, ki ga je priča zaznala, je sodišče ocenilo, da je tožnik kršil svojo obveznost ustvarjanja pogojev, da bi se oskrbovanka počutila varno. Ker je oskrbovanka čutila odpor do tožnikovega ravnanja, je dne 7. 1. 2014 s tem, ko se je usedel na posteljo in jo božal, ustvarjal situacijo, ki je bila zanjo žaljiva in s tem kršil obveznost spoštovanja njenega dostojanstva. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik naklepoma huje kršil delovne obveznosti. Upoštevajoč izvedensko mnenje, da je oskrbovanka B.B. dejansko občutila bolečino ob tožnikovem ravnanju in jo je bilo zaradi tega strah, tožnikovo priznanje, da je moral pri brisanju nosu uporabljati malo več moči, in izpoved E.E., da je tistega dne opazila oskrbovankino prestrašenost, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo tožnikovo ravnanje preveč grobo in da negovalnega postopka ni prilagodil potrebam in značilnostim oskrbovanke, kar se je ponovno zgodilo naslednjega dne, ko je banjo dvigoval prehitro, da se je ta tresla in oskrbovanko ponovno prestrašil. 17. Sodišče prve stopnje je glede tožnikovega neustreznega ravnanja pravilno upoštevalo tudi dejstva, da so se pritožbe oskrbovank, ki med seboj niso imele stika in bile praktično nepokretne, nanašale samo na ravnanje tožnika; da so se zoper ravnanje tožnika vse tri pritožile v istem časovnem obdobju (v začetku januarja 2014); da je G.G. njena mama v zvezi s pritožbami pokazala prav na tožnika, in da tožena stranka pritožb potem, ko je tožnik prenehal z delom, ni več imela. Sodišče prve stopnje je tako po obširno izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala odpovedni razlog po drugi alineji prvega ostavka 110. člena ZDR-1, ker je bil tožnikov neprimerni odnos do potreb in razumevanja oskrbovank v zvezi z negovalnimi postopki bodisi naklepen bodisi hudo malomaren glede na odpor, ki so ga pokazale skorajda nepokretne oskrbovanke.

18. Toženkina pravila o obveznostih delavcev (B1) med drugim v 24. točki 3. člena določa, da mora imeti delavec primeren in spoštljiv odnos, še posebej do oskrbovancev in njihovih svojcev. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot negovalec od leta 2007 dalje in zato vešč svojega dela, zavezovala so ga tudi pravila obnašanja, sprejeta prav z namenom varovanja pravic in osebne integritete oskrbovancev (B2), ki so mu nalagala spoštovanje osebnega dostojanstva in integritete oskrbovancev kot enkratnih bitij z vsemi njihovimi značilnostmi; dolžan je bil ustvarjati pogoje, da bi se počutili varni in sprejeti; spoštovati njihov pogled na svet in razumevanje dogodkov; ni mu bilo dovoljeno uporabljati besed ali ustvarjati situacij, ki bi bile za oskrbovanca žaljive, posmehljive ali poniževalne; negovalne in oskrbovalne postopke je bil dolžan prilagoditi potrebam in značilnostim posameznega stanovalca. Glede na ranljivost in odvisnost starejših ljudi, ki ne morejo več skrbeti sami zase in so zato popolnoma odvisni od delavcev, zaposlenih v zavodih institucionalne nege, je zavest o nujnosti ravnanja v skladu z opisanimi pravili še posebej pomembna, zato so kršitve, v nasprotju z takšnim ravnanjem, hujše narave, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje.

19. Pri presoji, ali je še mogoče nadaljevati delovno razmerje, je treba upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Vse okoliščine se nanašajo zlasti na naravo, težo in posledice kršitve, v zvezi s presojo interesov obeh pogodbenih strank, pa je pomembno zlasti medsebojno zaupanje oziroma, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank. V nekaterih primerih je že narava ali teža dejanja kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti takšna, da lahko privede do (popolne) izgube zaupanja in s tem možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Bistveno delo negovalca je ravnanje nasproti bolnim in nemočnim ljudem, ki so popolnoma odvisni od nege negovalcev in zaposlenih. Sodišče prve stopnje je pri presoji tega pogoja sledilo izpovedbi direktorice, da so delavci dolžni oskrbovance obravnavati individualno, biti morajo spoštljivi in upoštevati njihove želje, tožnik pa je s svojim ravnanjem posegel v osebno dostojanstvo oskrbovank, ki so bile popolnoma odvisne od njega. V teh okoliščinah je tožena stranka utemeljeno popolnoma izgubila zaupanje v tožnikovo delo, saj bi nasprotno pomenilo, da so oskrbovanci lahko prepuščeni vsakršnemu ravnanju zaposlenih kot je izpovedala direktorica. Ker je tožnik v obravnavanem primeru kršil svoje osnovne delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je tožena stranka dokazala tudi, da je upravičeno izgubila zaupanje v delo tožnika in tako dokazala tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 20. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).