Jedro

Terjatev izvršitelja iz dokončnega obračuna zastara v 10 letih.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Upnika sama krijeta svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka in odločitev sodišč prve in druge stopnje**

1. Izvršitelj A. A. je v izvršilni zadevi I 7301/2006 Okrajneg sodišča v Mariboru, v kateri je imela družba B. položaj upnika, 3. 5. 2007 pod opravilno številko IZV 393/2007 izdal Poročilo o opravljenih izvršilnih dejanjih in obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja, ki sta bila upniku vročena 7. 5. 2007. Obračun je postal dokončen 16. 5. 2007. 2. Na podlagi obračuna iz prejšnje točke je izvršitelj 15. 5. 2017 zoper družbo B. vložil predlog za izvršbo. Sodišče je izdalo sklep o izvršbi (na podlagi izvršilnega naslova), zoper katerega je dolžnik ugovarjal, češ da je terjatev sploh ne obstoji, ker storitev ni bila opravljena, poleg tega pa bi, če bi bi obstajala, zastarala s potekom 5-letnega roka.

3. Sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo. Izvršitelj je izvršilna dejanja opravil, sedanjemu dolžniku pa je bilo vročeno obvestilo o rubežu in račun. Ugovor zastaranja je neutemeljen, ker ima dokončni obračun, ki je izvršilni naslov, učinek pravnomočnosti v njem ugotovljene terjatve, ta pa značaj judikatne terjatve in zanjo velja 10-letni zastaralni rok, ki pred vložitvijo predloga za izvršbo ni potekel. 4. Dolžnik je zoper sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo.

5. Ker je upnik med postopkom (28. 1. 2018) umrl, ga je sodišče po prekinitvi nadaljevalo z njegovima dedičema.

6. Sodišče druge stopnje je dolžnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Njegovo stališče je bilo, da je terjatev, vsebovana v dokončnem obračunu izvršitelja (ta je izvršilni naslov), v bistvenem podobna judikatnim terjatvam. Zanjo zato ne more veljati splošen zastaralni rok, posebnega pa zakon ne določa; zato gre za pravno praznino, ki jo je treba napolniti s sklepanjem po podobnem, to je s primerjavo z neposredno izvršljivim notarskim zapisom; niti zanj daljši, 10-letni zastaralni rok ni predpisan, a je Vrhovno sodišče že izreklo, da ga je treba uporabiti. Argumenti, ki utemeljujejo uporabo 10-letnega zastaralnega roka za terjatve iz neposredno izvršljivih notarskih zapisov, veljajo tudi za dokončen obračun izvršitelja: ima lastnost izvršilnega naslova (po dokončnosti obračuna o obstoju v njem navedene obveznosti ne more biti več dvoma); izvršitelj ima, tako kot notar, zakonska javnopravna pooblastila in je podaljšana roka sodišča, zaradi predpisanega načina opravljanja službe, ki vključuje pooblastilo in zavezo o opravljenih dejanjih sestavljati javne listine (zapisnike, poročila, obračune) ter voditi in shranjevati dokumentacijo na kvalificiran način (podobno kot sodne spise), so dokazi o obveznosti trajni in visoko kvalitetni. Obračun sicer ne postane pravnomočen, a je tudi v zvezi z neposredno izvršljivimi notarskimi zapisi Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da učinek pravnomočnosti, ki velja za judikatne terjatve, ni bistven za uporabo daljšega zastaralnega roka.

**Zahteva za varstvo zakonitosti**

7. Zoper sklep sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Od Vrhovnega sodišča pričakuje odgovor na pravno vprašanje, ali velja za zastaranje terjatev izvršitelja iz dokončnega obračuna, ki je po določbi drugega odstavka 38.c člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) izvršilni naslov, splošen 5-letni zastaralni rok iz 346. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker drugačen rok z zakonom ni določen, ali gre za prekrito pravno praznino, ki jo je treba zapolniti z analogno uporabo določbe prvega odstavka 356. člena OZ ter upoštevati 10-letni zastaralni rok, ki velja za judikatne terjatve.

8. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se uveljavlja zmotna uporaba določb prvega odstavka 356. člena OZ v zvezi s 3. členom Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) in 346. člena OZ, posledično pa tudi materialnopravne vsebine 11. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ. Zastopa se teza, da 10-letni zastaralni rok, v katerem zastarajo judikatne terjatve, ne velja za vse terjatve, ki temeljijo na izvršilnem naslovu in da ne velja za terjatve iz dokončnih obračunov izvršiteljev. Vlagatelj poudarja, da pravnih učinkov dokončnega obračuna izvršitelja glede vprašanja zastaranja ni mogoče enačiti s pravnimi učinki judikatnih terjatev, saj so slednje ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom. Izpodbijani sklep pravilno povzema sodno prakso, da v 10-letnem roku zastarajo tudi terjatve iz neposredno izvršljivih notarskih zapisov, a zmotno meni, da so terjatve iz dokončnih obračunov izvršiteljev v bistvenem enake. To ne drži zato, ker sta sodna poravnava in neposredno izvršljivi notarski zapis rezultat izrecne in soglasne volje upnika in dolžnika o obstoju in višini terjatve, izražene pred sodiščem ali notarjem kot osebo javnega zaupanja, obračun izvršitelja pa je enostranski akt izvršitelja za izterjavo njegovih lastnih terjatev. Pri njegovi izdaji izvršitelj ne nastopa kot nosilec javnih pooblastil, temveč kot upnik iz zasebnega razmerja do upnika, za katerega je opravil neposredna dejanja izvršbe ali zavarovanja. Njegova terjatev je primerljiva s terjatvijo notarja do strank, za katere je v okviru svojih pooblastil sestavil neposredno izvršljiv notarski zapis, za plačilo nagrade za opravljeno delo. Terjatve iz obračuna izvršitelja so po svoji pravni naravi primerljive s terjatvami oseb, ki po sklepu sodišča sodelujejo v postopkih, kot so izvedenci, tolmači, zagovorniki po uradni dolžnosti, upravitelji insolventnih postopkov; vsi ti so do nagrade upravičeni šele na podlagi sklepa sodišča, s katerim postane njihova terjatev judikatna. Izvršitelj pridobi judikatno terjatev le v primeru, ko upnik v izvršilnem postopku zahteva sodni preizkus obračuna in o njem odloči sodišče. **Odgovor upnikov na zahtevo za varstvo zakonitosti**

9. Upnika sta na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Ne sprejemata je kot način urejanja pomembnega pravnega vprašanja, temveč kot sredstvo za izigravanje plačila za opravljeno delo. Prepričana sta, da je pritožbeno sodišče odločilo materialnopravno pravilno. Sprejemata primerjavo dokončnega obračuna izvršitelja z neposredno izvršljivim notarskim zapisom. Menita, da je nepomembno, ali obračun postane dokončen ob sodnem preizkusu ali brez njega. Bistveno je, da so cene opravljenih storitev obračunane skladno s tarifo, upnik pa jih lahko kontrolira in izpodbija, zato je neutemeljen pomislek, da primerjava obračuna z neposredno izvršljivim notarskim zapisom oziroma poravnavo ni ustrezan, ker obračun svojih storitev sestavi izvršitelj sam. Stroškov izvršitelja ni mogoče primerjati s stroški notarskih storitev.

**O dovoljenosti zahteve**

10. Zahteva je dovoljena.

11. Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko po določbi tretjega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko državno tožilstvo vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367. a člena ZPP, to je pogoji za dopustitev revizije. Če ti pogoji niso izpolnjeni, je zahteva nedovoljena in jo vrhovno sodišče zavrže (in ne zavrne, kot izhaja iz odgovora na zahtevo).

12. Eden od teh pogojev je, da gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča še ni, pa je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in enotne uporabe prava. Ta pogoj je v konkretnem primeru izpolnjen. Vrhovno sodišče doslej še ni odločilo o zastaranju terjatev iz dokončnih obračunov izvršiteljev, glede na trditve državne tožilke, da je to vprašanje ključno za odločitev še v nekaj deset nerešenih izvršilnih zadevah, pa je pomembno za zagotovitev enotnosti sodne prakse. Zato zahteva ni nedovoljena in jo je Vrhovno sodišče obravnavalo vsebinsko.

**Presoja utemeljenosti zahteve**

13. Zahteva ni utemeljena.

14. V obravnavanem primeru je izvršilni naslov,1 na podlagi katerega je sodišče dovolilo izvršbo, dokončen obračun izvršitelja; dokončen je obračun postal, ne da bi o njem odločilo sodišče, saj upnik take zahteve ni podal.2

15. Z določbami, da izvršitelj izda obračun upniku, da ga sodišče preverja samo, če tako zahteva upnik in da je obračun, ki je postal dokončen ali ko upnik sodne kontrole v določenem roku sploh ni zahteval ali ko je o njem odločilo izvršilno sodišče, zakon ureja stroškovno poslovanje strank izvršilnega postopka z izvršiteljem; pri tem sledi svojemu temeljnemu vodilu, da sodišče odloča o stroških le, če upnik ne soglaša z obračunom in da v primerih, ko upnik ne zahteva sodne preverbe, velja domneva, da je bil obračun pravilno napravljen.

16. Terjatev izvršitelja do upnika, ugotovljena v dokončnem obračunu, je podvržena zastaranju. OZ, ki ureja zastaranje terjatev in poleg splošnega 5-letnega zastaralnega roka (346. člen) določa za posamezne terjatve od splošnega krajše ali daljše zastaralne roke, posebnega zastaralnega roka za zastaranje terjatev izvršiteljev iz dokončnih obračunov ne ureja. Če ni z zakonom določen drugačen rok, terjatve zastarajo v 5 letih. Najmanj toliko znaša zastaralni rok za tu obravnavano terjatev izvršitelja, o tem ni spora. Sporno pa je, ali velja zanjo daljši, 10-letni zastaralni rok, ki ga OZ določa v prvem odstavku 356. člena OZ za vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, tudi za tiste, za katere je sicer določen daljši zastaralni rok.

17. V literaturi se navajata dva ključna razloga, zaradi katerih je bil institut zastaranja sploh uveden. Prvi je neizvrševanje pravice (imetnik pravice ne poskrbi za njeno uresničitev), drugi pa preprečitev neskončnih pravd, ki take postanejo (tudi) zaradi s potekom časa oteženim dokazovanjem dejanskega stanja.3 Razlike v dolžini zastaralnih rokov za posamezne terjatve utemeljujejo različni razlogi.4 Razlogi, zaradi katerih je za judikatne terjatve določen daljši zastaralni rok od splošnega so, da potem, ko o terjatvi odloči pristojni organ, dvoma o njenem obstoju ne more biti več; za te terjatve ni bojazni, da bi se uničili dokazi o njihovem obstoju, kar je eden od razlogov za zastaranje terjatev.5

18. Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da za terjatve iz neposredno izvršljivih notarskih zapisov, za katere poseben zastaralni rok prav tako ni določen, ne zastarajo v splošnem 5-letnem, temveč v 10-letnem zastaralnem roku,6 ker se razlikujejo od terjatev, za katere velja splošen zastaralni rok in so v bistvenem podobne judikatnim terjatvam: dolžnik zaradi svojega pristanka na neposredno izvršljivost ni v pravni negotovosti, upnik pa lahko neposredno vloži predlog za izvršbo; dokazovanje je zaradi dokazne moči javne listine olajšano;7 notarski zapis z učinkom neposredne izvršljivosti sicer ni odločba niti poravnava pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, a ima stične točke s poravnavo, in notar res ni »pristojni organ« v smislu prvega odstavka 379. člena ZOR (sedaj 356. člena OZ), vendar pa je njegov položaj poseben (je po drugem odstavku 137. člena Ustave javna služba, Zakon o notariatu mu daje številna javna pooblastila, imenovan je po posebnem v zakonu določenem postopku, država ima preko ministra za pravosodje nadzorne pristojnosti nad opravljanjem njegovega dela in podobno).8

19. Terjatev izvršitelja iz dokončnega obračuna ni v celoti primerljiva s terjatvijo iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tako kot notar sicer tudi izvršitelj opravlja javno službo, je imenovan po posebnem postopku in njegovo delo nadzira država preko pristojnega ministrstva. Vendar pa je med njima pomembna razlika v tem, da so z neposredno izvršljivem notarskem zapisom urejene pravice in obveznosti strank (tretjih oseb) in ne notarja, ki ga sestavi, z obračunom pa izvršitelj sam sebi »odmeri« nagrado za opravljeno delo in stroške v breme upnika, ali, kot zapiše vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti, predstavlja obračun enostranski akt izvršitelja za izterjavo njegovih lastnih terjatev.

20. Na drugi strani je treba upoštevati, (1) da razmerje med izvršiteljem in upnikom ne nastane na podlagi njune poslovne ali druge svobodne zasebne pobude, pač pa zato, ker izvršitelja kot osebo, ki opravlja javno službo, v postopek pritegne izvršilno sodišče s sklepom o izvršbi, (2) da je izvršitelj pomočnik sodišča v izvršilnem postopku in njegovo sodelovanje v postopku ni prepuščeno njegovi volji in iniciativi, čeprav je izbira izvršitelja dolžnost na predlog upnika,9 10 (3) da je pri sestavi obračuna izvršitelj vezan na podzakonske predpise, vključno s tarifo, tako glede vrste opravil, za katere je upravičen do nagrade in povrnitve stroškov, kot do njune višine, (4) da upnik lahko zahteva od sodišča, naj preveri pravilnost obračuna in da je sodišče kot interesno neodvisen državni organ na njegovo zahtevo to dolžno storiti, oziroma, da sodnega preizkusa ni samo zato, ker se upnik sodnemu varstvu odpove, (5) da je obračun izvršilni naslov samo, če je dokončen, dokončen pa postane, če ni sporen in poteče rok za upnikovo zahtevo, naj ga preveri sodišče; (6) da mora izvršitelj, kot je pravilno poudarilo pritožbeno sodišče, o opravljenih dejanjih-zanje je upravičen do nagrade in povrnitve stroškov, ki so predmet obračuna-sestavljati zapisnike in poročila ter voditi in shranjevati dokumentacijo na s podzakonskim pravnim aktom predpisan kvalificiran način, zato ni nevarnosti, da bi bila dokazila o izvršiteljevih storitvah uničena ali izgubljena tudi po več kot 10 letih.

21. Če obračun izvršitelja preizkusi sodišče, o tem izda sklep. Terjatev iz takega sklepa je judikatna terjatev in zanjo velja 10-letni zastaralni rok iz prvega odstavka 356. člena OZ.

22. Po presoji Vrhovnega sodišča enako velja v primerih, ko postane obračun dokončen brez intervencije sodišča. Če upnik njegovega preizkusa ni zahteval, postane s potekom roka za vložitev zahteve za sodni preizkus obračuna, domneva, da je obračun pravilen, neizpodbojna. Spora o terjatvi do izteka roka za zahtevo za sodni preizkus ni bilo in ga po izteku roka zaradi neizpodbojnosti domneve o pravilnosti obračuna, enako kot pri judikatnih terjatvah, ne more biti več, le, da je pri judikatnih terjatvah ovira zanj pravnomočnost odločbe, ki je izvršilni naslov. In tudi, če upnik in izvršitelj ne bi bila vezana na obračun, ki je postal dokončen brez intervencije sodišča, bi bile možnosti dokazovanja izvršiteljeve terjatve dolgotrajne in zanesljive. Dokončen obračun izvršitelja torej ima bistvene kvalitete, ki so značilne za judikatne terjatve in zaradi katerih je za slednje določen daljši zastaralni rok od splošnega.

23. Vrhovna državna tožilka ima prav, da je pravna narava terjatve izvršitelja iz naslova nagrade za opravljeno delo in povrnitve stroškov po svojem nastanku in pravni naravi primerljiva s terjatvami oseb, ki po sklepu sodišča sodelujejo v sodnih postopkih, kot so upravitelji insolventnih postopkov, izvedenci, cenilci in drugi; prav ima tudi, da so vsi navedeni upravičeni do plačila le na podlagi sklepa sodišča, na podlagi katerega pridobijo lastnost judikatne terjatve. To lastnost pridobijo s pravnomočnostjo. Obračun izvršitelja ne postane pravnomočen, saj ne gre za odločbo sodišča. Vendar pa Vrhovno sodišče ne trdi, da je terjatev iz dokončnega obračuna izvršitelja judikatna terjatev. Njegova presoja je, da sta si terjatvi podobni v bistvenem. O nagradi in stroških izvedencev, tolmačev, cenilcev in drugih, ki se plačujejo iz vnaprej založenih predjemov strank, odloči sodišče s sklepom zato, ker je tako določeno v procesnih predpisih in ker ni predpisano, da bi lahko njihov stroškovnik ob neizpodbijanju postal izvršilni naslov; za neprerekane terjatve izvršitelja pa je določena prav taka rešitev. Podobnost v bistvenem pride do izraza tudi ob primerjavi sklepa sodišča, s katerim na zahtevo upnika preveri izvršiteljev obračun, z obračunom, ki ga zaradi nespornosti sodišče sploh ni preizkušalo. Ni prepričljivega razloga za razlikovanje v času, potrebnem za zastaranje, po katerem bi izvršiteljeva terjatev, ki je nesporna in odločitev sodišča ni potrebna, zastarala v krajšem 5-letnem roku, terjatev izvršitelja, ki ji upnik nasprotuje in o njej odloči sodišče, pa v daljšem 10-letnem roku. Zaradi navedenih razlogov sta sodišči prve in druge stopnje odločili pravilno, ko sta prekrito pravno praznino, nastalo zaradi tega, ker zastaranje terjatev, kakršna je tu obravnavana, ni določeno z zakonom, napolnili z analogno uporabo določbe prvega odstavka 356. člena OZ o zastaranju judikatnih terjatev v 10-letnem roku. Očitek, da sta s tem zmotno uporabili materialno pravo, je neutemeljen.

**Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti**

24. Zahteva za varstvo zakonitosti je neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (387. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku).

**O stroških**

25. Upnika sta priglasila stroške, ki so jima nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti. Skladno z načelom koristnosti (prvi odstavek 155. člena ZPP) do njihove povrnitve nista upravičena in sta jih dolžna trpeti sama,11 kot je odločeno v II. odstavku izreka tega sklepa (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Po določbi prvega odstavka 17. člena ZIZ so izvršilni naslov: (1) izvršljiva sodna odločba in sodna poravnava, (2) izvršljiv notarski zapis in (3) druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov. 2 ZIZ v prvih dveh odstavkih 38. c člena, ki sta pomembna za odločitev v tej zadevi, določa: (1) Po opravi neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja mora izvršitelj upniku osebno izročiti obračun plačila za delo in stroškov, z obvestilom o pravici in pravnih posledicah iz drugega odstavka tega člena. Izvod obračuna vroči sodišču. (2) Če upnik ne soglaša z obračunom, lahko v osmih dneh od prejema obračuna pri izvršitelju vloži zahtevo, da o obračunu odloči sodišče. Izvršitelj zahtevo takoj posreduje sodišču, ki mora o njej odločiti v osmih dneh od prejema. Izvršitelj je dolžan upniku povrniti stroške, ki so mu nastali z utemeljeno zahtevo, da o obračunu plačila za delo in stroškov izvršitelja odloči sodišče. Če upnik ne vloži zahteve, da o obračunu odloči sodišče, velja obračun za dokončnega. Dokončni obračun je izvršilni naslov. 3 Povzeto po V. Kranjc, v: N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2003, stran 446. 4 Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 75/2006 pojasnilo, da lahko na podlagi primerjave časa, ki je potreben za zastaranje posameznih terjatev v skladu z Zakonom o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ugotovimo, da je krajši zastaralni rok predpisan npr. za ponavljajoče terjatve, „manj pomembne“ terjatve, terjatve med gospodarskimi subjekti in terjatve, pri uveljavljanju katerih utegnejo nastajati težave z dokazovanjem (372., 374., 375., 376. in 378. člen ZOR). Na drugi strani pa so npr. gotovost dolžnikovega položaja in neobstoj bojazni, da bi se dokazi uničili, okoliščine, ki utemeljujejo daljši (desetletni) zastaralni rok (379. člen ZOR). 5 V. Kranjc, navedeno delo, stran 489. 6 Glej odločbe II Ips 75/2006, II Ips 858/2006, II Ips 73/2012. 7 Glej odločbo II Ips 75/2006. 8 Glej odločbo II Ips 858/2006. 9 Po določbi osmega odstavka 40. člena ZIZ mora upnik v predlogu za izvršbo, pri kateri je treba opraviti neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja, navesti izvršitelja, ki naj ga sodišče določi za opravo teh dejanj, sicer sodišče ravna s predlogom kot z nepopolno vlogo. 10 Po določbah prvih štirih odstavkov 44. a člena ZIZ (1) sodišče v sklepu, s katerim dovoli izvršbo, pri kateri je potrebno opraviti neposredna dejanja izvršbe, določi tudi izvršitelja; (2) če izvršitelj ni določen s sklepom o izvršbi, ga sodišče določi s posebnim sklepom; (3) sodišče določi tistega izvršitelja, ki ga je navedel upnik v predlogu za izvršbo. Če je predlagani izvršitelj oseba, ki po drugem ali tretjem odstavku 288. člena ZIZ ne more opravljati neposrednih dejanj izvršbe in zavarovanja, sodišče s sklepom o tem obvesti upnika in ga pozove, da v določenem roku navede novega izvršitelja ter ga opozori, da bo predlog za izvršbo v celoti ali delno s sklepom zavrglo, če v določenem roku ne bo navedel novega izvršitelja; (4) zoper sklep o določitvi izvršitelja ni pritožbe, stranke pa lahko v osmih dneh iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahtevajo izločitev izvršitelja. 11 Primerjaj sklepa II Ips 182/2017 in II Ips 125/2018.