Jedro

Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin, od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti, zato do obresti ni upravičen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam stroške pritožbe.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku izplačati zakonske zamudne obresti za čas od junija 2012 do marca 2014 v znesku 278,55 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2014 dalje, do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (I. točka izreka) in sklenilo, da tožnik nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka). Menilo je, da je zakonodajalec z Zakonom o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2014 - ZOPRZUJF), v 2. členu, določil način izplačila razlik med zneski pokojnin, ki bi uživalcem pokojnin pripadali za posamezni mesec brez uskladitve po ZUJF in zneski pokojnin, usklajenih po ZUJF. Obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti ZOPRZUJF ni določil. Obresti tožeči stranki ne gredo niti po 378. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami - OZ), saj je toženka ob uskladitvi zneskov pokojnin ravnala skladno z določbami ZUJF, ki je bil v tistem času veljaven zakon, tako da ni mogoče ugotoviti znakov protipravnega stanja, ki bi se kazalo v tem, da tožena stranka ni izpolnila zapadle obveznosti. Prav tako ni mogoče ugotoviti dejstva, da bi bila toženka v tistem času dolžna izplačati višje zneske pokojnin in da vzrok za neizplačilo višjih zneskov pokojnine izvira iz njene sfere.

Pritožba meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstev, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Ne vsebuje prepričljive in preverljive razloge ter ne navaja, katera dejstva šteje za odločilna in za dokazana, ter na podlagi česa. Meni, da sodišče napačno tolmači 378. člen OZ in da je rok za izplačilo pokojnin določen v določilih ZPIZ-1 in se ga izplačevalec mora držati ter, da so bile nezakonite odvzete pokojnine izplačane z zamudo. Ustavno sodišče RS je odločilo, da je bilo znižanje pokojnin neustavno, kar pomeni, da je bilo določilo ZUJF protipravno in nezakonito in je tako vzrok za zamudo denarne obveznosti v sferi toženke. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane odločitve prvostopenjskega sodišča v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Na podlagi opravljenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in jo v posledici tega ni mogoče preizkusiti. Z navedenimi pritožbenimi razlogi pritožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem navaja, da je izrek sodbe razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, v sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ti so jasni in med seboj niso v nasprotju. Sodišče ugotovi v izpodbijani sodbi dejansko stanje (3. točka obrazložitve), kateremu pritožba ne oporeka in na ugotovljeno dejansko stanje uporabi določilo materialnega prava, kar pojasni v točkah od 4 do 7. Pri tem določno pojasni svoja stališča in razloge o odločilnih dejstvih tako, da ni mogoče ugotoviti, da bi bila podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je Ustavno sodišče RS z odločbo št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013 (III. točka izreka) tožencu naložilo, naj vsem uživalcem pokojnin, ki jih je bila pokojnina odmerjena na podlagi predpisov iz I. in II. točke izreka navedene odločbe, brez odlašanja izda nove odločbe in v obrazložitvi tudi zapisalo, da takšen način izvršitve ustavne odločbe ne preprečuje zakonodajalcu, da zakonsko uredi odpravo posledice razveljavljene ureditve za nazaj.

Zakonodajalec je to uredil z ZOPRZUJF-om, ki je začel veljati s 1. 6. 2013 in z njim rešil tudi vprašanje obresti. Določil je, da se zavarovancem izplačajo razlike v pokojnini in te izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti (2. člen ZOPRZUJF).

Pravne posledice zamude izplačila pokojninskih denarnih terjatev so posebej urejene v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1). Po 277. členu ZPIZ-1 je zavod dolžan plačati zamudne obresti na zapadle prejemke le, če priznanih pokojninskih dajatev ne izplača v roku 60 dni od dneva, ko postane odločba o priznanju pravice izvršljiva. Zamudne obresti gredo v primeru, če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti. Takrat dolžnik dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Zamude v realizaciji izpodbijanih odločb o negativni uskladitvi ni bilo, kako pa so se sanirale posledice razveljavljenih določb 143. člena ZUJF, pa je bilo določeno z ZOPRZUJF-om. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF navedeno vprašanje rešil na takšen način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, brez obresti (2. člen ZOPRZUJF).

Zaradi vsega obrazloženega je bilo na temelju 353. člena ZPP, potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik, ki v pritožbi ni uspel, v skladu s 154. členom ZPP, nosi stroške pritožbe sam.