Jedro

Tožnik, ki umakne tožbo mora povrniti nasprotni stranki stroške. Te obveznosti je prost le, če je tožbo umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. Če namreč toženec šele med pravdo izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna in zato mora plačati pravdne stroške, če le ne gre za izjemni primer, ko ni dal povoda za tožbo. Glede dolžnikovega upravičenja po 274. čl. ZIP (oziroma 279. čl. ZIZ) navedeno pomeni, da upnik predlaganega sredstva zavarovanja ni opravičil in se je v okviru dispozicije s svojim predlogom oziroma zahtevkom odrekel presoji njegove utemeljenosti. Nasprotna ugotovitev bi bila mogoča le v primeru, da bi predlog za zavarovanje umaknil zaradi in takoj po izpolnitvi tožbenega zahtevka, katerega varstvo je z začasno odredbo predlagal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. in 4. tč. izreka) potrdi. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom končalo pravdni postopek in postopek zavarovanja, ker je tožeča stranka tožbo in predlog za začasno odredbo umaknila (1. in 2. tč. izreka). Tožečo stranko je obsodilo na povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 72.849,00 SIT ter škode, prizadejane z začasno odredbo, v znesku 72.000,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.1.1998 dalje (3. in 4. tč. izreka). Tožeča stranka se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila in izrecno izpodbijala prvostopni sklep v delu, "ki zadeva obveznost tožeče stranke na plačilo pravdnih stroškov in škode pod 2. (pravilno 3) in 3. (pravilno 4.) tč. izreka". Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do 3. tč. 1. odst. 353. čl. ZPP/77 in predlagala, da pritožbeno sodišče napadeno odločbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo določitev. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožnica se sklicuje na utemeljenost in nujnost predlagane začasne odredbe, ker je tožena stranka samovoljno in protipravno oziroma brez pravnega naslova zadrževala v svoji detenciji blago, last tožeče stranke, pri čemer je grozila nevarnost, da ga bo brez ustreznega pravnega naslova tudi prodala. Po mnenju pritožnice se prvostopno sodišče pri odločanju o odškodninskem zahtevku tožene stranke do zatrjevanih dejstev, dokazanih z listinami ni opredelilo, zaradi česar je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Pri odločanju o pravdnih stroških pa bi moralo upoštevati le dejstvo, da je tožena stranka tožeči stranki sporno blago dejansko izročila, s čemer je tožbeni zahtevek izpolnila, ne da bi se oziralo na nepomembna dejstva o vsebini sklenjene poravnave med pravdnima strankama. Sodišče druge stopnje je o pritožbi odločilo na podlagi določb ZPP/77 (1. odst. 498. čl. ZPP/99). Pritožba ni utemeljena. K pritožbi zoper 3. tč. izreka: Po določbi 1. odst. 158. čl. ZPP/77 mora tožnik, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki stroške. Te obveznosti je prost le, če je tožbo umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. Če namreč toženec šele med pravdo izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna in zato mora plačati pravdne stroške, če le ne gre za izjemni primer, ko ni dal povoda za tožbo (glej 157. čl. ZPP/77). V konkretnem primeru tožeča stranka v vlogi z dne 2.2.1998 (red. št. 5 spisa), s katero je tožbo umaknila, zatrjevanega dejstva o toženkini izpolnitvi tožbenega zahtevka ni dokazovala, pač pa je tožena stranka v vlogi na podlagi 2. odst. 193. čl. ZPP/77 tožničini trditvi dokazno oporekala. Sodišče prve stopnje se je povsem pravilno opredelilo do zatrjevanih okoliščin o razlogih za umik tožbe, upoštevajoč s strani tožene stranke predloženo listino o izvensodni poravnavi med pravdnima strankama, ko je ugotovilo, da že iz vsebine sklenjene civilnopravne pogodbe ni mogoče sklepati na v drugem delu 1. odst. 158. čl. ZPP/77 predvideni procesni položaj. Iz vsebine izvensodne poravnave je namreč razvidno, da sta pravdni stranki z dogovorom mirno razrešili dve sporni razmerji in je tožena stranka izročila (na podlagi retencijske pravice) pridržano blago v posledici dogovora glede svojih terjatev do tožeče stranke (3. in 6. čl. dokazne priloge B6), ne pa zato, ker bi pripoznavala v celoti utemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke. Ker se pravdni stranki v sklenjeni poravnalni pogodbi nista dogovorili glede pravdnih stroškov (glej 1. odst. 321. čl. v zvezi s 1. odst. 159. čl. ZPP/77) in, ker ni šlo za sodno poravnavo, da bi sodišče samo uporabilo določilo 1. odst. 159. čl. ZPP/77, je, ob upoštevanju zatrjevanih in dokazanih dejstev, moralo uporabiti 1. odst. 158. čl. ZPP/77 prav tako, kot ga je dejansko uporabilo. Če bi hotela tožeča stranka doseči drugačno odločitev, bi se morala o vprašanju pravdnih stroškov dogovoriti s toženo stranko v izvensodni poravnavi. K pritožbi zoper 4. točko izreka: Tožeča stranka je obenem s tožbo predlagala izdajo začasne odredbe na prepoved prodaje spornega blaga na javni dražbi, določeni za ponedeljek z dne 12.1.1998 v prostorih tožene s tranke, ki jo je sodišče s sklepom opr.št. 8 Pg 2/98-2 z dne 7.1.1998 tudi izdalo. Vendar pa je tožeča stranka svoj predlog za zavarovanje umaknila skupaj z umikom tožbe že dne 2.2.1998. S tem procesnim dejanjem, ki učinkuje ex tunc, se je odrekla predlaganemu zavarovanju, kar se je v posledici izrazilo v (deklaratornemĐ) sklepu o končanju zavarovalnega postopka. Umik zahteve po pravnem varstvu, pa naj si bo to tožba ali predlog po pravilih izvršilnega postopka, odvzame učinek vsem pravnim dejanjem in sodnim odločbam, podanim oziroma sprejetim v postopku, saj zaradi učinka umika postanejo dejanja strank in sodišča, brezpredmetna. Šteje se namreč, da zahteva po pravnem varstvu sploh ni bila vložena (primerjaj 3. odst. 193. čl. ZPP/77 v zvezi s 14. čl. ZIP). Glede dolžnikovega upravičenja po 274. čl. ZIP (oziroma 279. čl. ZIZ) navedeno pomeni, da upnik predlaganega sredstva zavarovanja ni opravičil in se je v okviru dispozicije s svojim predlogom oziroma zahtevkom (primerjaj 1. odst. 3. čl. ZPP/77 v zvezi s 14. čl. ZIP) odrekel presoji njegove utemeljenosti. Nasprotna ugotovitev bi bila mogoča le v primeru, da bi predlog za zavarovanje umaknil zaradi in takoj po izpolnitvi tožbenega zahtevka, katerega varstvo je z začasno odredbo predlagal. Glede tega pa se je prvostopno sodišče pravilno sklicevalo na ugotovitve, ki jih je uporabilo pri odločitvi o pravdnih stroških. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti je po mnenju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče o odškodninskem zahtevku po pravilih izvršilnega prava pravilno odločilo, saj je za ugoditev zahtevku navedlo vse relevantne razloge, čeprav bi se glede na čas odločanja, moralo sklicevati na določilo 279. čl. ZIZ. Tožena stranka je zahtevek uveljavila res da na podlagi določb ZIP, to je dne 13.2.1998 (red. št. 8 spisa), vendar pa je bilo prvostopno sodišče glede na določbo 2. odst. 300. čl. ZIZ dolžno o njenem predlogu odločati po določilih od dne 15.10.1998 dalje veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS št. 51/98). Ker pa stari in novi izvršilni zakon to materialno pravno vprašanje urejata enako, s sklicevanjem na določbo ZIP ni zagrešena (vsebinskoĐ) napačna uporaba materialnega prava. S temi razlogi je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. tč. 380. čl. ZPP/77). Po določbi 1. odst. 166. čl. ZPP (v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP/77) neuspešna pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.