Jedro

Tožnico je zastopal odvetnik po brezplačni pravni pomoči. Zato je ob tožničinem uspehu v sporu, sodišče prve stopnje utemeljeno odredilo, da je toženec dolžan na račun sodišča plačati polovico zneska, ki bi odvetniku sicer pripadal po Odvetniški tarifi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi stroškovni sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim stroškovnim sklepom izreklo, da je tožena stranka v 15 dneh od vročitve dolžna za tožnico povrniti stroške postopka v znesku 235,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. V skladu z Odvetniško tarifo je stroške odmerilo v višini 471,22 EUR ter ob uporabi 17. člena Zakona o odvetništvu odredilo plačilo polovico tega zneska na račun prvostopenjskega sodišča. 2. Sklep izpodbija tožnica po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov, saj bi sodišče moralo odrediti plačilo vseh odmerjenih stroškov v znesku 471,22 EUR, od tega na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani 235,61 EUR.

Soglaša, da se odvetniku, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči prizna nagrada v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi, vendar je to razmerje „polovičnega zneska nagrade“ vzpostavljeno med tožečo stranko in sodiščem, ne pa med strankama. Navedeno ne pomeni, da je tožena stranka zaradi odobritve Bpp tožeči stranki dolžna povrniti le polovico zneska, ki bi sicer pripadal odvetniku po odvetniški tarifi, temveč na račun sodišča le polovico, razliko pa plačati tožeči stranki. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani stroškovni sklep izdan ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Do povsem pavšalno zatrjevane procesne kršitve in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se ni mogoče niti opredeljevati. V pritožbi gre v bistvu le za nestrinjanje z uporabo materialnega prava.

5. Iz listin sodnega spisa je razvidno, da je spor o glavni stvari s sodbo na podlagi pripoznave opr. št. V Ps 1495/2015 z dne 30. 3. 2016, že pravnomočno zaključen. Poseženo je v izpodbijana upravna akta, ter ugotovljeno, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe pri delu tudi od 15. 8. 2015 do 30. 3. 2016. V sporu je uspela. Z izpodbijanim sklepom je odločano le še o stranski stroškovni terjatvi. Torej o višini in načinu povračila priglašenih stroških za zastopanje tožnice po odvetniški pisarni na podlagi odločbe Bpp 553/2015 z dne 27. 11. 2015 pred sodiščem prve stopnje.

Vendar pa v okoliščinah konkretnega primera ni prišlo do nepravilne uporabe materialnega prava, kot zmotno zatrjuje pritožba. Ker celotni znesek stroškov, odmerjenih po Odvetniški tarifi(2) (OT) v višini 471,22 EUR vključno z 22 % DDV ni prerekan, je dejansko sporna le odreditev plačila polovičnega zneska na račun prvostopenjskega sodišča v višini 235,61 EUR.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je tako izključno podana v 5. odstavku 17. člena novele Zakona o odvetništvu(3) (ZOdv-D). Ta izrecno določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo le v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Jasno zakonsko določbo je mogoče pravilno interpretirati in uporabiti že ob jezikovni razlagi. Torej tako, tako kot glasi.

Zgolj zaradi drugačnega materialno pravnega naziranja pooblaščene odvetniške pisarne je potrebno posebej izpostaviti še na namen zakonodajalca. Ta je v omejitvi javnofinančnih učinkov nove OT, po kateri so postavljeni in dodeljeni odvetniki upravičeni do enakih plačil odvetniških storitev kot tisti, ki delujejo na trgu in prosto iščejo svoje stranke(4). Iz obrazložitve zakonodajnega gradiva k 1. členu ZOdv-D namreč izhaja, da bo nova OT iz naslova plačil za storitve brezplačne pravne pomoči povečala proračunske izdatke, ter da je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države z dopolnitvijo 17. člena ZOdv-D potrebno ustrezno omejiti učinek nove OT za državni proračun. Ob takšnem materialnopravnem izhodišču seveda ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da bi bila tožena stranka za tožečo dolžna plačati celotni znesek nagrade po OT v višini 471,22 EUR, tako da bi od tega le 253,61 EUR plačala na račun prvostopenjskega sodišča. Še več, morebitni drugačni dogovori v primeru nudenja brezplačne pravne pomoči, in sicer po 2. odstavku 17. člena ZOdv-D, bi bili celo nični.

7. Zaradi obrazloženega je na temelju 2. točke 365. člena ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

8. Ob takšnem pritožbenem izidu je sodišče hkrati odločilo, da trpi tožnica sama priglašene stroške pritožbe, saj ji je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena le za postopek pred prvostopenjskim sodiščem.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (2) Ur. l. RS, št. 2/2015. (3) Ur. l. RS, št. 97/14. (4) Zakonodajno gradivo, in sicer Poročevalec Državnega zbora RS z dne 4. 12. 2014.