Jedro

Kot izhaja iz tožnikove tožbe, se njegovi ugovori nanašajo na predhodno odločbo tožene stranke izdano dne 30. 6. 2015, s katero je bilo odločeno, da upravičencu pravica do brezplačne pravne pomoči preneha. Po podatkih upravnega spisa je omenjena odločba postala pravnomočna in izvršljiva 17. 9. 2015. Zato je v tem postopku ni mogoče več izpodbijati in tako ne more predstavljati relevantnega predmeta upravnega spora. Konkretnih ugovorov v zvezi s izpodbijano odločbo, ki mu nalaga vračilo sredstev BPP pa tožnik niti ni podal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Ljubljani odločilo, da mora tožnik povrniti sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 693/2015 z dne 21. 4. 2015, v višini 25,71 EUR, v 30 dneh od prejema odločbe. V primeru, da prejete brezplačne pravne pomoči ne bo vrnil prostovoljno, oz. dolgovanega zneska ne bo plačal v roku, bo pristojni davčni organ na predlog pristojnega organa za BPP izvršil odločbo po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov.

2. V obrazložitvi pristojni organ pojasnjuje, da je z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 693/2015 z dne 30. 6. 2015, ki je postala pravnomočna 17. 9. 2015, bilo ugotovljeno, da je upravičencu pravica do brezplačne pomoči prenehala (1. točka izreka omenjene odločbe). V 3. točki izreka te odločbe pa je še navedeno, da bo o višini neupravičeno dodeljene BPP odločeno naknadno, s posebnim sklepom.

3. V nadaljevanju pristojni organ citira 43. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter njegov 41. člen. Poudarja, da je bilo iz naslova BPP izvajalcu brezplačne pravne pomoči odvetniku A.A. izplačanih 25,71 EUR dne 3. 8. 2015. Glede na navedeno je potrebno omenjeni znesek vrniti organu za BPP. Pri tem ga še opozarja na morebitne pravne posledice za primer, da tožnik omenjenega zneska v danem roku ne bo nakazal na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani.

4. Tožnik v tožbi graja toženo stranko, da ni upoštevala 24. člena ZBPP oz. dejanskega premoženjskega stanja prosilca. Ni res, da prosilec in njegova družina razpolagata s premoženjem v obliki deleža v gospodarskih družbah B. d.o.o. in C. d.o.o. v višini 16.263,14 EUR. Ker firma ni dobila plačila za opravljeno delo, je imela v razdobju od novembra 2009 do januarja 2010 blokiran račun omenjenih družb. Banka je račune zaprla, ker ni bilo sredstev za njihovo vodenje. Podjetje ni bilo krivo za nastalo situacijo in ni moglo vplivati nanjo. Meni, da je sodišče kršilo zakon s tem, ko ni upoštevalo dejanskega premoženjskega stanja prosilca. Poudarja, da nima denarja za plačilo odvetnika, ima pa na Okrožnem sodišču v Mariboru veliko odprtih zadev, saj ima pravni interes, da dobi nazaj svoj zaslužen denar. Meni, da je tožena stranka kršila zakon tudi, ker je tožeči stranki odobrila odvetnika, ki je bil kar 125 km oddaljen od prosilca. Slednje se mu zdi nerazumno in nesprejemljivo, o čemer je tudi pravočasno obvestil sodišče. Glede na povedano sodišču smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Kot izhaja iz tožnikove tožbe, se njegovi ugovori nanašajo na predhodno odločbo tožene stranke izdano dne 30. 6. 2015, s katero je bilo odločeno, da upravičencu pravica do brezplačne pravne pomoči preneha. Po podatkih upravnega spisa je omenjena odločba postala pravnomočna in izvršljiva 17. 9. 2015. Zato je v tem postopku ni mogoče več izpodbijati in tako ne more predstavljati relevantnega predmeta upravnega spora. Konkretnih ugovorov v zvezi s izpodbijano odločbo pa tožnik niti ni podal. 8. Sodišče še ugotavlja, da se z dejanskimi in pravnimi razlogi za odločitev tožene stranke strinja. V izogib ponavljanju se zato sodišče na podlagi pooblastila iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na omenjene razloge tožene stranke sklicuje.

9. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave.