Jedro

Tožnica uveljavlja preklic oziroma prenehanje darila zaradi hude nehvaležnosti. Od preklica naprej darilo preneha biti darilo. Odtlej ima obdarovanec stvar v rokah brez pravnega naslova, zato jo mora vrniti. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je darilna pogodba prenehala veljati, ker je zaradi zatrjevanih kasneje nastalih okoliščin odpadla podlaga navedenega pravnega posla (1. odstavek 51. člena ZOR). V takšnem primeru ima stranka, ki je v izvrševanju pogodbe kaj dala, pravico to zahtevati nazaj, nasprotna stranka pa je to dolžna vrniti. V takšnih primerih je torej vsebina tožbenega zahtevka darovalca v vrnitvi tistega, kar je podaril.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati njene stroške postopka v znesku 177.396,00 SIT v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica kupila enoinpol sobno stanovanje št. 602 na K. 2, L. (prej B. 2) v izmeri 44,14 m2 v času trajanja zakonske zveze in da je pri nakupu njen delež znašal 1/2. Hkrati je razveljavilo darilno pogodbo po kateri je tožnica namenila tožencu pravico do odkupa obravnavanega stanovanja in za njegov nakup plačala polovico kupnine ter odločilo, da je toženec dolžan skleniti aneks h kupoprodajni pogodbi, s katerim bo priznal tožnici solastninski delež na obravnavanem stanovanju do 1/2. Tožencu je še naložilo, da tožnici plača njene pravdne stroške v znesku 79.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.12.2003 dalje.

Proti takšni odločitvi je toženec vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče oprlo svojo odločitev zgolj na izpovedbo tožeče stranke in številnih prič, ki pa so bile vse po vrsti tožničini prijatelji. Pojasnjuje, da na podlagi zaslišanja hišnika A. sodišče napačno sklepa, da tožnica ni pila alkohola, saj je zelo verjetno, da je zaradi pričakovanega obiska prej pospravila steklenice. Poudarja, da sodišče ni pojasnilo, v čem je bilo toženčevo obnašanje nasilno do tožnice. Gotovo ni mogoče kot znak nasilja šteti dejanja toženca, s katerim je tožnici odpovedal pravico do bivanja v stanovanju, saj je bil v to prisiljen. Glede na to, da sodba ne vsebuje razlogov o teh odločilnih dejstvih, meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V nadaljevanju pritožbe obširno pojasnjuje, zakaj naj bi po mnenju toženca sodišče napačno ocenilo izvedene dokaze in posledično nasedlo izmišljeni zgodbi tožnice. Izrecno izpostavlja, da v konkretnem primeru ni govora o kakršnikoli toženčevi veliki nehvaležnosti, saj je bil tožnici prisiljen odpovedati pravico do bivanja v stanovanju, ker so bile razmere zaradi njenega vedenja pogosto nevzdržne.

Tožnica je na pritožbo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je med strankama nesporno, da je tožnica, v skladu s 1. odstavkom 117. člena Stanovanjskega zakona, kot bivša imetnica stanovanjske pravice, dala tožencu pisno privolitev za odkup stanovanja, ki je predmet tega postopka, da je toženec z D. d.o.o. sklenil kupoprodajno pogodbo in da je tožnica za nakup prispevala 1/2 kupnine. Po tožničinem mnenju predstavlja privolitev za odkup stanovanja in zagotovitev plačila kupnine darilo tožencu, ki pa se je pregrešil zoper njo s tem, da jo je izselil iz stanovanja. Toženec je pritrdil tožničinim navedbam, da je treba navedeno razpolaganje opredeliti kot darilo ("pri prenosu lastninske pravice na toženca je šlo za darilo"), šteje pa, da niso podani razlogi za razveljavitev darilne pogodbe.

Pravilna je materialnopravna opredelitev spornega razmerja med strankama, sodišče prve stopnje pa tudi pravilno opredeljuje vsebino pravnovarstvenega zahtevka, ki bi pripadal tožnici. Tožnica uveljavlja preklic oziroma prenehanje darila zaradi hude nehvaležnosti. Od preklica naprej darilo preneha biti darilo. Odtlej ima obdarovanec stvar v rokah brez pravnega naslova, zato jo mora vrniti. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je darilna pogodba prenehala veljati, ker je zaradi zatrjevanih kasneje nastalih okoliščin odpadla podlaga navedenega pravnega posla (1. odstavek 51. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). V takšnem primeru ima stranka, ki je v izvrševanju pogodbe kaj dala, pravico to zahtevati nazaj, nasprotna stranka pa je to dolžna vrniti.

V takšnih primerih je torej vsebina tožbenega zahtevka darovalca v vrnitvi tistega, kar je podaril. Primarno torej velja vrnitev darila v naravi, če to še obstaja, če ne, obstaja obveznost nadomestitve njegove vrednosti (210. člen ZOR). Preklic darila zaradi velike nehvaležnosti torej pogojuje zahtevek na njegovo vrnitev, kar sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi izrecno ugotavlja (1. odstavek na tretji strani sodbe). Hkrati v istem odstavku ugotavlja, da okoliščine, ki so nastale po tem, ko je bila pogodba sklenjena, na njen veljaven nastanek nimajo nobenega vpliva in na istem mestu pravilno zaključuje, da zato prizadeta stranka ne more zahtevati razveljavitve pogodbe. Ne glede na takšno stališče pa zahtevku za razveljavitev darilne pogodbe ugodi (2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), kar je materialnopravno napačno.

Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje s katero ugotavlja, da je tožnica kupila polovico spornega stanovanja (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Ta ugotovitev sodišča ne drži, saj je kupoprodajno pogodbo za nakup stanovanja sklenil le toženec, kot to izhaja iz zgoraj navedenih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje in kar v samem postopku tudi nikoli ni bilo sporno. Končno pa je napačna tudi odločitev v 3. točki izreka sodbe, ki tožencu nalaga, da je dolžan skleniti aneks k kupoprodajni pogodbi, s katerim bo priznal tožnici solastninsko pravico na spornem stanovanju. Kot je bilo navedeno je toženec kupoprodajno pogodbo sklenil s prodajalcem D. d.o.o., ki ni stranka tega postopka. Toženec zato ne more sam posegati v omenjeno kupoprodajno pogodbo oziroma mu ni mogoče naložiti, da sam sklene aneks, temveč bi to lahko storil le skupaj z drugo pogodbeno stranko oziroma prodajalcem. Dejanska in materialnopravna podlaga tožničinega tožbenega zahtevka torej ne pogojuje posledice kakršno zahteva s tožbenim zahtevkom. Takšna tožba je nesklepčna, zato bi jo moralo sodišče prve stopnje zavrniti kot neutemeljeno. Toženec sicer ni uveljavljal pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava, vendar pa pritožbeno sodišče na ta pritožbeni razlog pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), zato je bilo treba v skladu s 4. točko 358. člena ZPP spremeniti sodbo sodišča prve stopnje in zavrniti tožbeni zahtevek.

Sprememba odločitve o glavni stvari je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožnica v pravdi ni uspela, zato mora tožencu povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Stroške prvostopnega postopka je pritožbeno sodišče odmerilo v skupnem znesku 114.344,00 SIT. Pri tem tožencu ni priznalo zahtevani strošek takse za odgovor na tožbo, saj iz podatkov spisa ni izkazano, da bi toženec navedeno takso tudi plačal. Hkrati je bilo treba tožencu priznati tudi stroške pritožbe v skupnem znesku 62.952,00 SIT. Pritožbeno sodišče je toženčeve stroške odmerilo ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP, določil odvetniške tarife in na podlagi stroškovne zahteve, ki jo je toženec podal v svojem stroškovniku.