Jedro

Na podlagi ugotovitve, da je tožnik sodno varstvo pred pristojnim delovnim in socialnim sodiščem v celoti izčrpal, in ob upoštevanju tožbenih navedb se sodišče v zadevi ni izreklo za nepristojno in je ni odstopilo v reševanje stvarno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, ampak je tožbo zavrglo.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Predlogu se ugodi in se tožnika oprosti plačila sodnih taks v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Tožnik vlaga tožbo na razveljavitev (pravilno odpravo) odločbe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, št. 210-1-341/2007-9900-1383-mp z dne 29. 1. 2008, s katero je bila njegova pritožba zoper sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območne službe Novo mesto, št. 210-08-766-2007/4 z dne 7. 12. 2007 kot neutemeljena zavrnjena. Tožbo vlaga na podlagi ugotovitve Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, da gre za upravni postopek, ki ni v pristojnosti sodišča in ni stvar tega postopka. Tožbo na poziv sodišča dopolni s predložitvijo prvostopnega sklepa, izpodbijane odločbe o pritožbi in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Psp 399/2009 z dne 17. 12. 2009. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in odloči tako, da mu dodeli pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, od dneva prijave pri Zavodu za zaposlovanje 13. 11. 2007, z zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska do plačila. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka. Hkrati predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks. Je brez zaposlitve, zaposlena je le njegova partnerka, z majhnim dohodkom, s katerim preživlja petčlansko družino s tremi mladoletnimi otroki. Prilaga tudi predpisano izjavo o premoženjskem stanju.

Sodišče je v zadevi odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz naslednjih razlogov: Po 1. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, v nadaljevanju ZUS-1) se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil le v primeru, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo.

V zadevah kot je obravnavana, je sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, ki je po določbah 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v pristojnosti socialnega sodišča. Iz navedb tožbe in tožbi priloženih listin izhaja, da je tožnik, skladno s pravnim poukom izpodbijane odločbe, sodno varstvo že uveljavljal pred pristojnim Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, ki je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo, in nato še pred Višjim delovnim in socialnim sodiščem, ki je s sodbo opr. št. Psp 399/2009 njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Na tej podlagi in ob upoštevanju tožbenih navedb se sodišče v zadevi ni izreklo za nepristojno in je ni odstopilo v reševanje stvarno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Tožnik namreč pristojnost Upravnega sodišča utemeljuje s stališčem sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, da gre v zadevi za upravni postopek, ki ni v njegovi pristojnosti. Po vpogledu v predloženo sodbo to sodišče ugotavlja, da je Delovno in socialno sodišče v zadevi odločalo meritorno in da se stališče, na katero se sklicuje tožnik, ne nanaša na pristojnost za odločanje o priznanju denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki je predmet spora. Nanaša se namreč izključno na vprašanje v tožbi zatrjevane (ne)pravilnosti izbrisa tožnika iz Poslovnega registra Slovenije in (ne)pravilnosti odjave iz zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije – v tem delu gre po ugotovitvi Višjega delovnega in socialnega sodišča za vprašanje, ki ne sodi v sodno, temveč v upravno pristojnost. V tej zvezi je treba tožniku dodatno pojasniti, da navedena ugotovitev ne pomeni njegove napotitve na vložitev tožbe v upravnem sporu, saj se postopek vpisa in izbrisa iz poslovnega registra vodi po določbah Zakona o poslovnem registru Slovenije (ZPRS-1, Uradni list RS, št. 49/2006), po katerem se, če ni v tem zakonu drugače določeno, uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, vključno s tistimi o pravnih sredstvih.

Ker po že navedenih določbah ZUS-1 izpodbijani akt ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je tožnik izkazal, da bi bila s plačilom sodne takse v tem upravnem sporu občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja njegova družina, je sodišče predlogu ugodilo in ga na podlagi 11. člena ZST-1 oprostilo plačila sodnih taks.