Jedro

Tožena stranka je izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja na podlagi obvestila Okrožnega tožilstva v Parizu, da je bila tožeča stranka obsojena na osem mesecev zaporne kazni, od tega štiri mesece pogojno. Takšen sklep bi bil utemeljen le, če bi bila tožeča stranka pravnomočno obsojena naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in če bi bila tudi obsojena na nepogojno zaporno kazen v trajanju več kot tri mesece. V konkretnem primeru pa izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja ni utemeljen, ker tožena stranka ni dokazala, da je sodba, s katero je bila tožeča stranka obsojena, postala pravnomočna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 8. 1. 2009, v zvezi s sklepom z dne 11. 2. 2009, ki ga je tožena stranka izdala tožeči stranki, nezakonit in se razveljavi, zato tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in jo vrniti na delovno mesto upravnika V, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter jo prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ-a od 8. 1. 2009 dalje, ji obračunati bruto plačo ter od te plačati pripadajoče davke in prispevke, neto plačo pa ji izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teče od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska v plačilo, to je od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo (2. točka izreka), kar pa je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, pa tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 252,84 EUR, v 15-ih dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (3. točka izreka), med tem ko je odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka (5. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 339. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazložilo s tem, da naj bi tožena stranka ugotovitven sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku na podlagi določbe 68. člena Zakona o policiji (ZPol – Ur. l. RS, št. 49/98 in nadaljnji), izdala preuranjeno, še pred pravnomočnostjo sodbe, na podlagi katere je bil tožnik v Franciji obsojen na zaporno kazen. V obrazložitvi, zakaj ni uporabilo določbe 118. člena ZDR, sodišče navaja, da je tožena stranka že pred prejemom odpravka sodbe Okrožnega sodišča v ... vedela, da zoper tožnika v Franciji teče kazenski postopek in ga je kljub temu reintegrirala. Meni, da je odločitev sodišča napačna. Tožeči stranki je na podlagi ugotovitvenega sklepa, izdanega na podlagi 68. člena ZPol prenehalo delovno razmerje v Policiji dne 20. 2. 2009 in ne 8. 1. 2009, kot napačno navaja sodišče prve stopnje. Tožena stranka se tudi ne strinja z odločitvijo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede uporabe 118. člena ZDR. Res je, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo napačno navedla delovno mesto, ki ga je tožeča stranka zasedala, vendar to dejstvo na sam potek postopka nima neposrednega pravnega učinka, prav tako pa iz ostalih spisovnih listin jasno izhaja, katero delovno mesto je tožeča stranka nazadnje zasedala. Res je, da tožeča stranka v času prenehanja delovnega razmerja ni več zasedala delovnega mesta policista, kljub temu pa je bila delavec P. in jo zavezuje kodeks ravnanja javnih uslužbencev, če ne tudi kodeks policijske etike. V konkretnem primeru gre za tako porušeno zaupanje v verodostojno ravnanje tožeče stranke, da je nadaljevanje delovnega razmerja z njo onemogočeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere opozarja pritožba, ni storilo, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče nasprotja glede odločilnih dejstev ni ugotovilo, niti ni podanega nasprotja med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe, o vsebini listin oziroma zapisnikov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje je odločalo v okviru opisno postavljenega tožbenega zahtevka, ki ima lastnost vmesne sodbe in je zgolj povzelo sklepa tožene stranke z dne 8. 1. 2009, v katerem tožena stranka sama ugotavlja, da tožniku preneha delovno razmerje dne 8. 1. 2009 in Vlade Republike Slovenije, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja, ki je s sklepom z dne 11. 2. 2009 pritožbo tožnika zavrnila kot neutemeljeno in potrdila odločitev organa prve stopnje, tožena stranka pa drugačnih dejstev v okviru dokaznega postopka ni niti zatrjevala.

Tožena stranka je s sklepom z dne 8. 1. 2009 ugotovila, da tožeči stranki, zaposleni na delovnem mestu upravnika V, na podlagi 68. člena ZPol preneha delovno razmerje z dne 8. 1. 2009. Iz odpovedi izhaja, da je Generalna policijska uprava dne 12. 12. 2008 prejela dopis Veleposlaništva Republike Slovenije v Franciji, s katerim so sporočili, da jih je Okrožno tožilstvo v ... obvestilo, da je bila tožeča stranka 31. 10. 2007 obsojena na osem mesecev zaporne kazni, od tega štiri mesece pogojne. V preiskovalnem zaporu je bila od 21. 11. 2005 do 20. 7. 2006, tako da je zaporno kazen kot pogojno kazen v celoti odslužila. Generalna policijska uprava je sodbo Okrožnega sodišča v ... poslala v prevajanje v slovenski jezik. Iz prevoda sodbe naj bi izhajalo, da je bila tožeča stranka pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in je bila tudi obsojena na nepogojno kazen zapora v trajanju več kot tri mesece, zato je tožena stranka na podlagi 68. člena ZPol ugotovila, da tožeči stranki preneha delovno razmerje. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republiki Sloveniji je pritožbo tožeče stranke s sklepom z dne 11. 2. 2009 kot neutemeljeno zavrnila.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka sodišču predložila sodbo Okrožnega sodišča v ... z dne 31. 10. 2007, vendar na sodbi ni bila ugotovljena pravnomočnost, zato je sodišče prve stopnje toženi stranki na prvem naroku za glavno obravnavo naložilo, da v roku 30-ih dni predloži dokazilo o tem, da je kazenski postopek, ki se je vodil zoper tožečo stranko v Franciji in na katerega se tožena stranka sklicuje, pravnomočno končan z navedbo datuma kdaj je postala odločitev sodišča pravnomočna. Tožena stranka v postavljenem roku potrdila o pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v ... z dne 30. 10. 2007 ni predložila, na naroku za glavno obravnavo z dne 7. 7. 2009 pa je zakonita zastopnica izjavila, da potrdila o pravnomočnosti sodbe Okrožnega sodišča v ... z dne 30. 10. 2007, ni prejela. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov zaključilo, da je bila tožeči stranki pri Okrožnem sodišču v ... izrečena obsodilna sodba, s katero ji je bila izrečena kazen zapora osem mesecev, vendar je sodišče ob upoštevanju 132-29 do 132-34 Kazenskega zakonika odločilo, da bo izvršitev kazni pogojno odložena za štiri mesece pod pogoji, določeni v navedenih členih kazenskega zakonika, ki je veljal v Republiki Franciji (B15).

ZPol v 68. členu določa, da če je bil delavec Policije obstojen zaradi kaznivega dejanja iz 2. alinee 1. odstavka 67. člena, mora sodišče pravnomočno sodbo poslati Generalni policijski upravi in delavcu P. preneha delovno razmerje z dnem, ko Generalna policijska uprava na podlagi pravnomočne sodbe izda ugotovitven sklep o prenehanju delovnega razmerja. V 67. členu ZPol pa so določeni pogoji, ki jih mora poleg pogojev določenih v predpisih, ki urejajo sklenitev delovnega razmerja javnih uslužbencev, izpolnjevati oseba, da lahko sklene delovno razmerje za opravljanje nalog v P. V 2. točki 1. odstavka 67. člena ZPol je določen eden od teh pogojev, in sicer, da oseba ni bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in ni bila obsojena na nepogojno kazen zapora v trajanju več kot tri mesece. Glede na citirana zakonska določila, je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ob izdaji ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki ni razpolagala s potrdilom, da je obsodilna sodba kazenskega sodišča v ... pravnomočna (s tem sklepom ni razpolagala tudi do zaključka glavne obravnave na sodišču prve stopnje), zato je ugotovilo, da je izdala ugotovitven sklep o prenehanju delovnega razmerja preuranjeno.

Sodišče prve stopnje je v konkretni sporni zadevi pravilno presojalo le, ali je sklep o prenehanju delovnega razmerja tožeči stranki z dne 8. 1. 2009 izdan v skladu z zakonom ali ne. Zakonitost sklepa tožene stranke je odvisna od vprašanja, ali je prenehanje delovnega razmerja pravna posledica obsodbe v smislu 99. člena Kazenskega zakonika (KZ-UPB1 – Ur. l. RS, št. 95/2004). Pogojna kaznovanost je opredeljena v 2. točki 1. odstavka 67. člena ZPol in posledica neizpolnjevanja tega pogoja pomeni za delavce zaposlene v P. pravno posledico obsodbe iz 1. odstavka 99. člena KZ-UPB1. Revizijsko sodišče je že zavzelo jasno stališče (npr.: v sodbah opr. št. VIII Ips 126/2007 z dne 11. 3. 2008, opr. št. VIII Ips 408/2007 z dne 25. 3. 2008 in opr. št. VIII Ips 450/2007 z dne 6. 4. 2009), da o pravni posledici obsodbe v smislu te določbe govorimo, če ima obsodba za določena kazniva dejanja ali na določene kazni za posledico prenehanje oziroma izgubo določenih pravic ali prepoved pridobitve določenih pravic. Pravnih posledic obsodbe v nasprotju s kazenskimi sankcijami ne izreka sodišče s sodbo v kazenskem postopku. Čeprav na podlagi 2. odstavka 99. člena KZ-UB1 pravne posledice obsodbe nastanejo po samem zakonu, je lahko nastanek take pravne posledice za določeno osebo ugotovljen šele z odločbo v nekem drugem postopku. Zato je sklep, ki ga v skladu z 2. odstavkom 68. člena ZPol izda delodajalec, dekleratorne narave. Ker 2. točka 1. odstavka 67. člena ZPol v povezavi z 2. odstavkom 68. člena ZPol določa, da delavcu P. preneha delovno razmerje zaradi pravnomočne obsodbe zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in obsodbe nepogojne kazni zapora v trajanju več kot treh mesecev, iz listin v spisu pa izhaja, da je bila tožeča stranka za tako kaznivo dejanje sicer obsojena, vendar tožena stranka ni uspela dokazati pravnomočnosti te sodbe, je potrebno ugotoviti, da tožena stranka ni imela pravne podlage za izdajo spornega sklepa, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Ker je tožena stranka ob izdaji izpodbijanega sklepa razpolagala s nepravnomočno obsodbo, niso bili izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu. Upoštevaje navedeno je potrebno ugotoviti, da sta izpodbijana sklepa tožene stranke nezakonita, zaradi česar je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Delodajalec lahko predlaga sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in navede okoliščine in dejstva, ki kažejo na to, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče in s tem „predlaga“ sodišču, da odloči o razvezi „tudi ne glede na predlog delavca“. Vendar pa mora sodišče pri odločitvi o razvezi pogodbe na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, tudi delodajalca, ne dajejo podlage za tako odločitev. Tožena stranka je sodno razvezo predlagala le v odgovoru na tožbo, v katerem je navedla, „da delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče nadaljevati, ker je tožnik višji policijski inšpektor, ki je storil v času opravljanja službe konzula kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, zato delo višjega policijskega inšpektorja ne more več opravljati, saj so ravno policisti tisti, ki so v prvi vrsti zadolžen za preprečevanje in odkrivanje kaznivih dejanj“. Ob tem je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da se je tožena stranka sklicevala na dejstva in okoliščine, ki za sporni primer ne veljajo. Tožnik je bil po reintegraciji na podlagi pravnomočne sodbe (v letu 2006) razporejen na delovno mesto upravnika V, kar je delovno mesto upravnika zgradb in na tem delovnem mestu opravljal dela do prenehanja delovnega razmerja. Tožnik nikoli ni opravljal dela višjega policijskega inšpektorja in nikoli ni opravljal službe konzula. Dejansko je tožena stranka tožnika reintegrirala na podlagi pravnomočne sodbe po tem, ko se je tožnik vrnil iz Francije, in ga kljub vedenju o teku kazenskega postopka obdržala na delu. Tožnik torej ni skrival, da je v kazenskem postopku v Franciji, ko se je ponovno zaposlil pri toženi stranki in odšel na sojenje, ter o izidu delodajalca neposredno tudi obvestil. Ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, je dejanska ugotovitev, do katere je sodišče prve stopnje prišlo po presoji vseh izvedenih dokazov, vključno z zaslišanjem tožnika, pritožbeno sodišče pa takšno dejansko stanje sprejema kot pravilno.

Glede na navedeno materialnopravno ureditev in glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil sporni sklep o prenehanju delovnega razmerja izdan na podlagi nepravnomočne obsodbe tožnika za kaznivo dejanje, pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da niso bili podani zakonski pogoji za izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.