Jedro

Poizvedbe o nakupu spornega zemljišča in poznavanje okoliščin o poteku denacionalizacijskega postopka za sporno zemljišče izključujejo dobro vero tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točka II. in IV. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (točka I. izreka). V točki II. je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta tožeči stranki imetnika stavbne pravice uporabe, koriščenja in vzdrževanja nepremičnine – bazena v tlorisni izmeri 26,25 m2, stoječega na nepremičnini v lasti tožene stranke parc. št. 1652/1 k. o. X, na severnem delu nepremičnine v obsegu, potrebnem za redno rabo bazena, kot ga bo izmeril izvedenec geodetske stroke med pravdnim postopkom, dokler na njej obstaja bazen v lasti tožeče stranke; za ugotovitev, da je geodetski elaborat sestavni del sodbe in za izdajo listine z zemljiškoknjižnim dovolilom za vknjižbo stavbne pravice v zemljiški knjigi, sicer jo bo nadomestila sodba. V točki III. izreka je zavrnilo nasprotno tožbo za izpraznitev parc. št. 1652/1 k. o. X in vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo ograje, bazena in pomožne lope ter z izročitvijo nepremičnine v posest toženi stranki. V točki IV. je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Sodbo izpodbija v točkah II. in IV. izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Očita mu kršitev 287. člena ZPP, ker v dokaznem sklepu ni navedlo spornih dejstev, o katerih je izvajalo dokaze. Na naroku ni ugotovilo nespornih dejstev, čeprav jih omenja v točki 18 sodbe. Površina 1258 m2 je sporna. Dejansko stanje o nedobrovernosti tožnikov je oprto na ta podatek. Zato je napačno ugotovljeno. Materialnoprocesno vodstvo pri zaslišanju tožnika ni bilo opravljeno. Priča F. Š. je bila zaslišana kljub nasprotovanju tožečih strank. Njena izpovedba ni ocenjena. Tožena stranka ni bila verodostojna. O zadevi ni vedela nič. Zato je obrazložitev v točki 23 nepravilna in nasprotuje dejanskemu stanju. Toženec in njegova hči F. Š. sta za gradnjo bazena vedela od postavitve naprej (1990). V pričakovanju prodaje nepremičnine ji nista nasprotovala. Tožnika sta ravnala pošteno. Ponudila sta odkup celotne ali vsaj dela parcele, ki sta ga uporabljala v dobri veri, da je njun. Iz čistega poštenja sta v letu 2005, ko sta izvedela, da severni del parcele ni njun, ponudila še odkup tega dela po tržni ceni. Tožena stranka oziroma F. Š. je ves čas špekulirala in hotela oderuško zaslužiti. V spis je večkrat vložila skico brez datuma o informativni meritvi parc. št. 1652/1 oziroma s prirejenim datumom 10. 2. 2004. Tožnika sta zaradi preveritve angažirala svojega geodeta v novembru 2005. Ugotovitve v točkah 21 do 23 so zmotne. O datumu informativne meritve bi moralo opraviti materialno procesno vodstvo. Ker ga ni, gre za sodbo presenečenja. Podana je relativna bistvena kršitev člena 285 ZPP. Enako velja za okoliščine v zvezi s telefonskimi kontakti tožnikov s pravnimi predniki tožencev v Argentini. To bi sodišče lahko razčistilo z zaslišanjem tožnika. Njegova izpovedba je nepravilno ocenjena. Ker ni pravnik, pač pa magister ekonomije, ne pozna pravne definicije pojma funkcionalno zemljišče. V sodbi je nasprotje med razlogi in vsebino tožnikove izjave glede odkupa parcele. Zmotna je odločitev o nedobrovernosti tožeče stranke. Dokazna ocena je nepopolna. Sodišče je sledilo le listinam, ni upoštevalo tožnikove izpovedbe in njegovih navedb, ni ocenilo izpovedbe priče F. Š. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, materialno pravo glede dobre oziroma slabe vere je napačno uporabljeno. V nasprotju z dokaznim sklepom o branju listin je navedba prebranih listin v obrazložitvi. V točki 26 sodbe ni pravilna ugotovitev, da je tožeča stranka vedela, da gradi na tujem zemljišču. F. Š., ki je zastopala denacionalizacijske upravičence, je bila z gradnjo seznanjena, a ji ni nasprotovala. Z njo je molče soglašala. Ni ocenjena njena izpovedba, da tožnika nista imela pravice uporabe. Nista vedela, da gradita na parc. št. 1652/1. Prepričana sta bila, da gradita na svoji parc. št. 572/3 k. o. X, za kar sta imela dovoljenje. Zato nista iskala nobenih drugih dovoljenj in soglasij ali izjav, tudi od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS ne. Na podlagi drugega odstavka 271. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) sta pridobila zakonito stavbno pravico. Pred gradnjo sta pridobila vsa predpisana upravna dovoljenja. V skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo SPZ (24. do 26. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih – ZTLR), sta na obravnavanem delu zemljišča pridobila lastninsko pravico. Stavbna pravica je nastala na podlagi zakona. Odločilna je uporaba 24. do 26. člena ZTLR. V vsakem primeru, če sta bila dobroverna graditelja (kar sta bila) ali nedobroverna, so za vse pravdne stranke nastale določene posledice. Tožnika uveljavljata le tiste, ki so nastale zanju: nastanek zakonite stavbne pravice. Drugačna odločitev je materialnopravno zmotna.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pravnomočno zaključenem postopku sta bila z zavrnilno sodbo P 1333/2011-II z dne 19. 2. 2014 zavrnjena tožbena zahtevka za ugotovitev lastninske pravice v korist tožeče stranke na delu parc. št. 1652/1 k. o. X (primarno) na podlagi priposestvovanja in (po prvem podrejenem tožbenem zahtevku) na podlagi gradnje na tujem. Tožeča stranka vztraja pri nadaljnjem (drugem podrednem) tožbenem zahtevku za ugotovitev zakonite stavbne pravice na zemljišču tožene stranke parc. št. 1652/1 k. o. X in za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Opira ga na 271. člen SPZ. Trdi, da je stavbna pravica nastala na podlagi zakona zaradi izgradnje bazena na zemljišču tožene stranke, in sicer za čas, dokler stoji objekt (bazen), ki ga je zgradila v dobri veri, da je zemljišče njeno.

6. Tožena stranka je ugovarjala dobrovernosti tožeče stranke, opozarjala na denacionalizacijski postopek za sporno parc. št. 1652/1 k. o. X in se branila, da pogojev za zakonito stavbno pravico iz 271. člena SPZ ni.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je tožeča stranka leta 1994 kupila parc. št. 572/3 k. o. X (v letu 2009 razparcelirano na parc. št. 572/10, 572/9 in 572/8) in na njem tik ob meji s sosednjo parc. št. 1652/1 k. o. X zgradila hišo; - da se je že leta 1994 zanimala za odkup dela sosednje nepremičnine parc. št. 1652/1 k. o. X, za katerega je vedela, da je predmet denacionalizacijskega postopka; - da je leta 1999 na podlagi upravne odločbe, ki je dovoljevala postavitev bazena na parc. št. 572/3, slednjega postavila na severnem delu parc. št. 1652/1 k. o. X ki je bil v naravi gozd, in del te parcele ogradila z ograjo; - da je bila parc. št. 1652/1 k. o. X v denacionalizacijskem postopku, da je bila kot kmetijsko zemljišče oz. gozd na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov v zemljiški knjigi vknjižena kot last Republike Slovenije na podlagi pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 6. 11. 1996 in da je bila v denacionalizacijskem postopku v naravi vrnjena denacionalizacijskem upravičencem, nato pa na je podlagi prodajne pogodbe prešla v lastninsko pravico tožene stranke.

8. Ni bilo sporno, da se po zaključenem postopku denacionalizacije tožeča stranka s toženo stranko ni mogla zediniti za nakup spornega dela zemljišča. 9. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je odločitev, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za pridobitev zakonske stavbne pravice, pravno pravilna. Sprejeta je ob pravilni uporabi 271. člena SPZ in prejšnjih pravil ZTLR. Utemeljena je s preglednimi, popolnimi in pravilnimi razlogi. Pritožbeno sodišče jih sprejema skupaj z dokazno oceno in odločitvijo kot pravilne in bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (drugi odstavek 360. člena ZPP).

10. Od procesnih kršitev pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter relativne procesne kršitve 287. člena, 285. člena in 8. člena ZPP. Prva naj bi bila podana v zvezi z napačno povzeto izpovedbo tožeče stranke. Drži, da je tožnik, vprašan, kdaj je prvič predlagal odkup dela parc. št. 1621/1, odgovoril, da se je zanimal za odkup cele parcele, in da je sodišče ocenilo, da je s tem pritrdil vprašanju (o zanimanju za nakup dela parcele). Gre za sklepanje – dokazno oceno sodišča – in ne za uveljavljeno protispisnost. Slednja je zgolj tehnične narave. Podana je, kadar gre za napačen potek prenosa procesnega gradiva v sodbo, pri katerem pa se sodišče vrednostno in dokazno ne opredeljuje. Kot rečeno, pa je sodišče izpovedbo tožnika ocenjevalo v povezavi z drugimi dokazi, zato očitane procesne kršitve ni.

11. Drži, da mora sodišče z dokaznim sklepom označiti pravno odločilna dejstva, ki bodo predmet dokazovanja, in dokazila, s katerimi se bodo dokazovala (prvi odstavek 287. člena ZPP). Res je dokazni sklep na list. št. 170 pomanjkljiv, saj ni navedeno, katera sporna dejstva se bodo dokazovala s predlaganimi dokazi. V sodbi pa so naštete še druge listine, ki v dokaznem sklepu eksplicitno niso navedene. Vendar to na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivalo. V obrazložitvi sodbe je namreč pregledno pojasnjeno, na katere dokaze se je sodišče oprlo pri ugotavljanju ključnih dejstev, prebrane listine pa so dokazno pravilno ocenjene. Očitane relativne procesne kršitve zato ni. Nanjo pa se pritožba tudi ne more uspešno sklicevati, ker je ni uveljavljala pravočasno – ob sprejemu dokaznega sklepa, a tega v pritožbi ne opraviči (286.b člen ZPP).

12. Enako velja za pritožbeno grajanje izvedenega dokaza z zaslišanjem priče F. Š. Ne ob sprejemu dokaznega sklepa ne ob njenem zaslišanju pritožnica ni uveljavljala te procesne kršitve. Pri zaslišanju priče pa je aktivno sodelovala. Zato se na svoje nasprotovanje izvajanju tega dokaza, česar ni grajala pravočasno, v pritožbi ne more uspešno sklicevati.

13. Dokazna ocena je opravljena upoštevaje metodološke napotke iz 8. člena ZPP: po skrbni presoji vseh dokazov, ne pa le (delov) tistih, ki bi utegnili biti pritožnici v korist. Prepričljivo je pojasnjeno, v katerih delih in zakaj je sodišče verjelo tožniku in v katerih ne. Zmotno je naziranje, da bi se moralo sodišče opredeliti prav do vsake posamezne izjave oziroma dela njegove izpovedbe. Izpovedbo stranke je treba oceniti vsebinsko v povezavi z ostalim procesnim gradivom, to pa je sodišče tudi storilo. Samo nestrinjanje pritožnika s sprejeto dokazno oceno pa ne pomeni očitane procesne kršitve.

14. Tudi listine so pravilno in popolno dokazno ocenjene. Podatek o obsegu spornega dela parcele (1274 m2) je sodišče ugotovilo na podlagi nespornih dejstev in po izvedenem dokaznem postopku. Pritožba namreč prezre, da ta podatek navaja že sama tožeča stranka v tožbenih navedbah (primerjaj list. št. 3 spisa). Torej ne drži, da bi izhajal le iz listine z datumom 10. 2. 2004, ki ji pritožba odreka verodostojnost. Nanjo se sodišče prve stopnje niti ni oprlo. Ob tožbenih navedbah dejanska površina spornega dela sosednjega zemljišča v kvadratnih metrih glede na velik obseg niti ni pravno odločilna. Pritožbeni očitki o izostalem materialno procesnem vodstvu v zvezi z navedeno listino so torej odveč.

15. Enako velja za očitke o neopravljenem materialno procesnem vodstvu glede predlaganja nadaljnjih dokazov (prič) za dokazovanje odobritve gradnje s strani denacionalizacijskih upravičencev v letu 2005. Za uspeh s tožbenim zahtevkom bi morala tožeča stranka po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje dokazati pridobitev lastninske pravice v skladu s predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo SPZ (pred letom 2003) in ne kasneje. Zato izvedba dokazov za ugotavljanje dejstev po sprejemu SPZ ni bila pravno odločilna. Že iz tega razloga materialno procesno vodstvo, za katerega se zavzema pritožnica, ni bilo potrebno.

16. Vse navedene pritožbene graje po vsebini dejansko grajajo sprejeto dokazno oceno o nedobrovernosti tožeče stranke pri gradnji bazena na sosedovem zemljišču. Vendar je pritožba ne more z ničemer omajati. Sprejeta je po pravilni oceni zlasti listinskih dokazov (korenspondenca iz leta 1994 in 1996 med tožečo stranko in začasno skrbnico denacionalizacijskih upravičencev, mapne kopije in posnetki spornih zemljišč, upravna dokumentacija o priglasitvi del pri postavitvi bazena, prodajna pogodba za nakup zemljišča tožeče stranke) pa tudi izpovedbe tožeče stranke same. Ni bistveno, ali ji je poznan pravni termin: „funkcionalno zemljišče“ ali ne. Ključna je ugotovitev sodišča, da se je tožeča stranka že v letu 1994 zanimala za nakup (dela) sosednjega zemljišča, ker je bilo zemljišče, ki ga je sama kupila (1702 m2), zanjo premajhno (razlogi v točkah 21 do 23 sodbe). O tem se je zanesljivo prepričalo že z dopisom v prilogi A13, ki ga je ob ugotovljenem dejstvu, da je bila stanovanjska stavba tožeče stranke zgrajena tik ob meji s parc. št. 1652/1 povsem pravilno ocenilo. Poizvedbe o nakupu spornega zemljišča in poznavanje okoliščin o poteku denacionalizacijskega postopka za sporno zemljišče izključujejo dobro vero tožeče stranke. Nasprotno pritožbeno naziranje, pri katerem tožeča stranka vztraja tudi v pritožbi, je zmotno.

17. Tako se izkaže, da je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka po prejšnjih predpisih ni pridobila lastninske pravice na sporni nepremičnini, pravno pravilna. Tožbeni zahtevek o ugotovitvi lastninske pravice na zemljišču (in posledično objektu) je po ugotovitvah sodišča prve stopnje že pravnomočno zavrnjen. Pravila ZTLR (24. do 26. člen) pa niso omogočala pridobitve lastninske pravice na objektu brez zemljišča. Lastnik stavbe, ki je bila v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina, je imel po 12. členu ZTLR pravico uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo, dokler stavba obstaja. Na to pravno podlago se tožeča stranka niti ne sklicuje. Ob dejstvu, da je bilo obravnavano zemljišče olastninjeno v postopku denacionalizacije, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi ne gre za tak primer. Zakonski pogoji za nastanek stavbne pravice po drugem odstavku 271. člena SPZ niso izpolnjeni. Zakonita stavbna pravica je predvidena le za tiste primere, ko so se nepremičnine v prejšnji družbeni lastnini olastninile po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) na podlagi prejšnje pravice uporabe, ki je pripadala različnim subjektom. Kot rečeno, pa se na tovrstno pridobitev lastninske pravice – preko pravice uporabe, izvirajoče iz 12. člena ZTLR – tožeča stranka ni sklicevala niti je dokazovala. Zato je tožbeni zahtevek tudi iz tega razloga pravilno zavrnjen.

18. Pritožbeni razlogi niso podani. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo pravilno uporabljeno, sodba pa ni obremenjena ne z uveljavljenimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanih delih (točka II. in IV. izreka) potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnica ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Zato naj tudi ona sama trpi stroške, ki jih je imela z njim.