Jedro

V upravnem postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da tožeča stranka preko spletne strani oglašuje in prodaja nepremičnine, čeprav nima nepremičninskega posrednika, ki bi imel licenco pristojnega ministrstva, niti ni vpisana v imenik nepremičninskih posrednikov pri pristojnem ministrstvu, zato ji je tržni inšpektor utemeljeno prepovedal opravljanje dejavnosti posredovanja v prometu z nepremičninami.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tržni inšpektor Tržnega inšpektorata RS, OE Koper-Postojna (v nadaljevanju tožena stranka) tožeči stranki prepovedal opravljanje dejavnosti posredovanja v prometu z nepremičninami. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da tožeča stranka preko spletne strani A. oglašuje in prodaja nepremičnine, čeprav nima nepremičninskega posrednika, ki bi imel licenco pristojnega ministrstva niti ni vpisana v imenik nepremičninskih posrednikov pri prisojnem ministrstvu, s tem je kršila 3. člen Zakona o nepremičninskem posredovanju (ZNPosr), zato je v skladu s četrtim odstavkom 3. člena tožeči stranki prepovedala opravljanje dejavnosti posredovanja v prometu z nepremičninami.

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je z odločbo št. 0211-68/2013-2-KE z dne 14. 11. 2013 izpodbijano odločbo dopolnilo v točki 1. izreka tako, da je za besedo nepremičninami, dodalo besedilo ker zanjo na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali drugi pravni podlagi ne posreduje v prometu z nepremičninami eden ali več nepremičninskih posrednikov. Pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo upravnega organa pa kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka. V zvezi z v inšpekcijskem postopku ugotovljeno kršitvijo nepremičinskega posredovanja pri prodaji nepremičnine kupcema B.B. in C.C. navaja, da se je v zemljiški knjigi lastništvo res preneslo direktno iz prodajalca D.D. na kupca B.B. in C.C. Iz prodajne pogodbe z dne 4. 7. 2012 pa izhaja, da je tožeča stranka navedeno nepremičnino kupila dne 4. 7. 2012 od D.D. in jo dne 9. 7. 2012 prodala B.B. in C.C., tako da je prodajo potrebno šteti kot prodajo lastne nepremičnine. V zvezi z oglaševanjem prodaje nepremičnin na spletu pa navaja, da na navedeni spletni strani ni navedeno ime posrednika, iz česar ni moč zaključiti, da bi šlo za nepremičninsko posredovanje, pri katerem mora biti navedeno ime družbe, ki se s to dejavnostjo ukvarja. Na omenjeni spletni strani ni označena kot nepremičninski agent, z lastniki, katerih nepremičnine so se oglaševale, pa tudi ni imela sklenjene nobene posredniške pogodbe. Nadalje ugovarja stvarno in krajevno pristojnost tožene stranke, saj je bila omenjena internetna stran zapisana izključno v italijanskem jeziku in se dejavnost ni izvajala na območju Republike Slovenije. Uporabniki oziroma naslovljenci te strani niso bili državljani Republike Slovenije, samo oglaševanje pa še ne predstavlja dejavnosti posredovanja.

Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje v celoti odpravi, podrejeno pa da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu prve stopnje.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba dopolnjena z odločbo upravnega organa druge stopnje pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih spisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe ter odločbe upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Prva alinea prvega odstavka 3. člena ZNPosr določa, da sme nepremičninska družba pričeti s posredovanjem v prometu z nepremičninami, če zanjo na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali druge pravne podlage posreduje v prometu z nepremičninami eden ali več nepremičninskih posrednikov. V 2. členu pa je določeno, da je nepremičninski posrednik fizična oseba, ki za nepremičninsko družbo opravlja posle posredovanja na podlagi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugi pravni podlagi, s pridobljeno licenco pristojnega ministrstva za opravljanje poslov posredovanja in je vpisana v imenik nepremičninskih posrednikov pri pristojnem ministrstvu.

Tudi po mnenju sodišča je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z očitano kršitvijo. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe namreč izhaja, da tožeča stranka, ki je posredovala v prometu z nepremičninami ni izpolnjevala pogoja iz prvega odstavka 3. člena ZNPosr. Direktorica tožeče stranke kot odgovorna oseba, je po tem, ko so ji bile predočene očitane kršitve, na zaslišanju sama navedla, da je naslov naveden na spletni objavi, naslov sedeža tožeče stranke, da je objavo oglasa poravnala tožeča stranka in da je italijanska telefonska številka, številka E.E. sina partnerja zakonite zastopnice tožeče stranke, ki ima sicer pridobljeno licenco za nepremičninskega posrednika v Republiki Italiji. V zadevi pa ni sporno, da so na navedeni spletni strani oglaševane tako nepremičnine, ki so last tožeče stranke, kot nepremičnine, ki niso njena last. Direktorica tožeče stranke na ugotovitve inšpektorja glede oglaševanja ni imela pripomb, pojasnila je le, da so z oglaševanjem pričeli v letu 2013 zato, ker ima sin njenega partnerja pridobljeno licenco za nepremičninskega posrednika in jo skuša sedaj v Sloveniji verificirati, kar bodo storili v najkrajšem možnem času, do takrat pa bodo oglas umaknili. Dodatno je navedla, da imajo v poslovnih prostorih na naslovu ... ustrezen poslovni prostor in da bodo v najkrajšem času pridobili vse potrebne licence pristojnega ministrstva ter pričeli poslovati kot nepremičninska agencija, sicer pa imajo že sedaj kot družba sklenjeno zavarovanje svoje odgovornosti.

Ugovor tožeče stranke, da niso opravljali nepremičninskega posredovanja, ker so tuje nepremičnine le oglaševali, ni utemeljen. Po določbah 3. točke prvega odstavka 2. člena ZNPosr pomeni posredovanje v prometu z nepremičninami opravljanje registrirane pridobitne dejavnosti posredništva v prometu z nepremičninami, pri čemer posamezni posli posredovanja v prometu z nepremičninami vsebujejo vse dejavnosti pri vzpostavljanju stika med naročiteljem in tretjo osebo ter pri pogajanjih in pripravah za sklenitev pravnih poslov, katerih predmet je določena nepremičnina. Upoštevaje tretji in šesti odstavek 16. člena ZNPosr velja ta zakon tudi za oglaševanje in prodajo tako nepremičnin, ki so last nepremičninske družbe, kakor za oglaševanje premičnin drugih investitorjev. Kakor je bilo tožeči stranki že pojasnjeno, za odločitev v zadevi ni bistveno ali ima E.E. licenco pridobljeno v Republiki Italiji. Glede na to, da je bila naročnik in plačnik oglasa tožeča stranka, naslov oglaševalca, naslov sedeža tožeče stranke ter lega oglaševanih nepremičnin v Republiki Sloveniji, je šteti, da je tožeča stranka, kot gospodarski subjekt opravljala dejavnost posredništva v Republiki Sloveniji. Navedeni posrednik tožeče stranke pa bi moral biti, v kolikor je želel opravljati posle posredovanja, ob izpolnjevanju pogojev iz 7.a in 7.b člena ZNPosr, vpisan v imenik nepremičninskega posrednika v skladu z 7.c členom ZNPosr.

Ostali tožbeni ugovori tožeče stranke predstavljajo tožbeno novoto, ki jo sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu ne more uveljavljati.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso bila navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z 2. alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II. izreka: Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.