Jedro

Čeprav je avtomobil sicer nevarnejši od motornega kolesa, pa večji nevarnostni potenciali avtomobila v konkretnem primeru niso bili odločilni dejavnik škode. Do nesreče ni prišlo zaradi velike in težko obvladljive hitrosti ter mase in posledično vztrajnosti toženčevega vozila (kar so lastnosti, zaradi katerih je avtomobil na splošno nevarnejši od motornega kolesa).

Izrek

Revizija se zavrže zoper del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode (501.900 SIT) in na odločbo o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki zavezalo, da morata tožniku plačati 152.920 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.1996 ter 5.912.920 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2002. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter toženi stranki zavezalo, da morata tožniku solidarno povrniti 252.854 SIT pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je pritožbam tožnika in obeh toženih strank delno ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da morata toženi stranki tožniku plačati 5.760.000 SIT s 13,5% obrestmi od 1.1.2002 do 27.9.2002, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode pa se v celoti zavrne. Sicer je pritožbe zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Odločilo je, da stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da znaša tožnikov delež krivde za prometno nesrečo 60%, ter da je za telesne bolečine upravičen do 4.500.000 SIT, za strah do 1.200.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti do 7.500.000 in za duševne bolečine zaradi skaženosti do 1.200.000 SIT zadoščenja.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Prvi očitek utemeljuje s tem, da je pritožbeno sodišče "v postopku nepravilno uporabilo določbo čl. 178. takrat veljavnega ZOR, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je odločilo, da naj bi bil tožnik celo več kriv za škodljivo posledico kot toženec (odgovornost 60% proti 40%)". Meni, da sodbi sodišč prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih ter da ju ni mogoče preizkusiti, saj da ne zadošča zgolj navedba, da "je tožnik vozil motorno kolo, toženec pa avtomobil", ter da je sodišče pri odločitvi to upoštevalo. Po mnenju revizije tega očitno ni upoštevalo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. Postopkovno kršitev vidi tudi v nesprejemljivi dokazni oceni ter v tem, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na očitke o kršitvi človekovih pravic.

Zmotno uporabo materialnega prava utemeljuje s tem, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, da je bil drugi toženec (v nadaljevanju toženec) v trenutku, ko je zagledal tožnika, še vedno na nasprotnem voznem pasu, ter da je prišlo do trčenja na sredini ceste (ne pa na toženčevem voznem pasu). Sodišči prve in druge stopnje tudi nista upoštevali, da je avtomobil večje in zato nevarnejše prometno sredstvo ter da bi moral toženec v skladu s tem odgovarjati za večji del škode. Tako je stališče teorije in sodne prakse. Ker se sodišči prve in druge stopnje na to nista ozirali, sta tožnika prikrajšali za pošteno sojenje. Enako napako sta ponovili pri odmeri zadoščenja, ko nista upoštevali sodne prakse v dveh drugih primerih. Revident opozarja še na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku (zaradi česar bo razmislil o odškodninskem zahtevku), izpodbija pa tudi stroškovno odločbo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija zoper del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode in na odločbo o stroških postopka, ni dovoljena, sicer pa je neutemeljena.

1. O nedovoljenosti revizije: Tožnik je zoper toženi stranki uveljavljal več zahtevkov, ki se opirajo na različno dejansko in pravno podlago. Pravico do revizije zoper del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za premoženjsko škodo, je treba zato presojati ločeno - ne pa po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (41. člen Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Ker zahteva tožnik iz naslova premoženjske škode 501.900 SIT, revizija zoper del sodbe, s katerim je odločeno o tem zahtevku, ni dovoljena. V premoženjskih sporih je namreč dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Nedovoljena je tudi revizija zoper odločbo o stroških postopka. Ta se namreč šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP), revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o pravdnih stroških pa med take sklepe ne sodi. Revizija zoper odločbo o pravdnih stroških zato ni dovoljena (prim. Pravno mnenje VS RS z dne 15.12.1998, Pravna mnenja, II/98, str. 4). Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrglo tudi v delu, s katerim izpodbija odločbo o stroških (377. člen ZPP).

2. O neutemeljenosti revizije:

2.1 O revizijskem razlogu bistvenih kršitev določb pravdnega postopka: Revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker da je "v postopku nepravilno uporabilo določbo čl. 178. takrat veljavnega ZOR, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je odločilo, da naj bi bil tožnik celo več kriv za škodljivo posledico kot toženec (odgovornost 60% proti 40%)", je nesmiseln. Določbe 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) so materialnopravne, saj je od njihove razlage in (nato) uporabe neposredno odvisna odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zgrešeno je tudi revizijsko stališče, da izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje "nimata razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi katerih imata sodbi takšne pomanjkljivosti, da se ne morata preizkusiti (kršitev 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP)." Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ima izrazito funkcionalen značaj. Podana je le v tistih (zelo redkih, tako rekoč izjemnih) primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba (in tudi sodba sodišča prve stopnje) nima. Tudi v zvezi s tem očitkom velja opozoriti, da je nestrinjanje z uporabo materialnega prava (npr. z neupoštevanjem ali nezadostnim upoštevanjem stopnje nevarnosti v nesreči udeleženih vozil) ali z dokazno oceno lahko le kritika uporabe materialnega prava ali ugotovitve dejanskega stanja, nikakor pa to ni kritika postopka.

Pritožbeno sodišče sicer ni izrecno odgovorilo na pritožbene trditve o kršitvi človekovih pravic. Vendar je odgovor že zajet v obrazloženih stališčih, da uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Primera, na katera se je skliceval tožnik v pritožbi, namreč nista taka, da bi bila lahko podlaga za uporabo argumenta sodnega precedensa in da bi zahtevala resno pritožbeno obravnavo. O pritožbenem očitku kršitve človekovih pravic se zato pritožbenemu sodišču ni bilo treba izrecno opredeljevati.

2.2. O revizijskem razlogu zmotne uporabe materialnega prava:

2.2.1. Glede podlage odškodninskih zahtevkov: Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), so brez pomena revizijske trditve, ki gredo v tej smeri. Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu, na katerega je revizijsko sodišče vezano so naslednji: -toženec, ki je vozil avtomobil, je pred križiščem enakovrednih cest ustavil, nato pa speljal in v križišču zavil levo; -pri tem "ni sledil optimalnemu namišljenemu sredinskemu loku, ki veže srednji črti bočnih vozišč, ampak je skrajšal pot zavoja v levo in s tem dejansko sekal krivino" (gl. tretji odstavek na 4. strani sodbe prve stopnje); -če bi zavijal pravilno, bi "zmanjšal tako pot od mesta pred križiščem, kjer se je ustavil, pa do svojega voznega pasu, kot tudi čas, ki bi ga potreboval do pravilne vključitve na svoj vozni pas" (gl. četrti odstavek na 4. strani sodbe prve stopnje); -križišču se je takrat na motornem kolesu s hitrostjo 35 - 40 km/h približeval tožnik ter se začel umikati toženčevemu vozilu z zavijanjem v levo; -če "bi tožnik zagledal vozilo z bočne strani in bi torej zaznal premikanje vozila g. Severja proti levemu voznemu pasu, se zagotovo ne bi začel še sam umikati na levi vozni pas", obenem pa "bi s pravilno vključitvijo na cesto g. Sever hitreje prišel na svoj vozni pas in tako osvobodil nasprotni vozni pas vsaj v tolikšni meri, da bi ga lahko tožnik varno obšel po svojem voznem pasu" (gl. prvi odstavek na 5. strani sodbe sodišča prve stopnje).

Revizijsko sodišče soglaša s pravno oceno sodišč prve in druge stopnje, da je krivda za trčenje obojestranska - toženec je pri zavijanju levo nekoliko skrajšal pot zavoja in s tem zapeljal delno tudi na nasprotni vozni pas, tožnik pa je s prehitro in stanju ceste neprilagojeno hitrostjo pripeljal v križišče, v katerem je imel prednost toženec. Ko je tako, odgovarja vsak od njiju za vso škodo v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (drugi odstavek 178. člena ZOR). Pri oceni stopnje njunih krivd sodišči prve in druge stopnje materialnega prava nista uporabili v tožnikovo škodo. Njegova krivda je v primerjavi s toženčevo vsekakor večja. Tožencu je mogoče očitati le, da pri zavijanju levo "ni sledil optimalnemu namišljenemu sredinskemu loku, ki veže srednji črti bočnih vozišč, ampak je skrajšal pot zavoja v levo in s tem dejansko sekal krivino", medtem ko tožnik v križišču enakovrednih cest ni upošteval desnega pravila, vozil pa je tudi z neprilagojeno hitrostjo. Pri tem nič ne spremeni dejstvo, da je bil tožnik na motornem kolesu, toženec pa v avtomobilu. Čeprav je avto sicer nevarnejši od motornega kolesa, pa večji nevarnostni potenciali avtomobila v tem primeru niso bili odločilni dejavnik škode. Do nesreče ni prišlo zaradi velike in težko obvladljive hitrosti ter mase in posledično vztrajnosti toženčevega vozila (kar so lastnosti, zaradi katerih je avtomobil na splošno nevarnejši od motornega kolesa). Stališča teorije in sodne prakse, na katera se sklicuje revident (da je treba pri porazdelitvi krivde upoštevati stopnjo povečane nevarnosti v nesreči udeleženih motornih vozil) zato v tem primeru niso uporabljiva .

2.2.2. Glede višine zahtevkov: Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

Revident se sicer sklicuje na dva primera, ki naj bi bila po njegovem podobna konkretnemu. Vendar prvi primer po obsegu škode ni podoben obravnavanemu, o drugem, za katerega ni navedel niti opravilne številke niti vira, pa se ni mogoče izreči (ni izključeno, da si ga ni revident enostavno izmislil). Razen tega je vsak škodni primer v svoji neponovljivosti drugačen od kateregakoli drugega. Ustavni princip enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic zato na področju odškodnin za nepremoženjsko škodo ne pomeni popolne (matematične) enakosti, temveč le večjo ali manjšo podobnost. Enakost varstva pravic zato ne more biti popolna izenačitev posameznih primerov in odškodnin, pač pa upoštevanje razponov odškodnin, ki jih je za podobne primere oblikovala sodna praksa. Dosojeni zneski odškodnin v konkretnem primeru ustrezajo tej zahtevi. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (gl. razloge sodbe sodišča prve stopnje na 9 - 13 strani) ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotilo. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen (skupen) znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR).

Ker je tako revizija zoper tisti del sodbe, ki se nanaša na odločbo o tožbenih zahtevkih za nepremoženjsko škodo, neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).