2. 12. 2010

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Jessice Crimmins, Združene države Amerike, in Elisabethe Perles, Republika Avstrija, ki ju zastopa Bojana Ozimek, odvetnica v Ljubljani, na seji 2. decembra 2010

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 93. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000) se zavrže.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja (Uradni list SRS, št. 25/81, in Uradni list RS, št. 65/99) se zavrže.

3.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 73. člena in drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) ter prvega odstavka 44. člena in drugega odstavka 85. člena Zakona o denacionalizaciji se zavrne.

4.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 14. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/2000) se zavrne, sicer pa se pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja zavrže.

5.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92) se zavrne.

6.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 488/2008 z dne 11. 12. 2008 in zoper sodbo Upravnega sodišča št. U 293/2008 z dne 14. 5. 2008 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Upravno sodišče je zavrnilo tožbo pritožnic zoper delno odločbo, s katero je Upravna enota Ljubljana (v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor) upravičencu do denacionalizacije Paulu Perlesu za podržavljen delež na nepremičninah, parc. št. 58 in 60, ob podržavljenju vpisanih v k. o. Gradišče Predmestje, določila odškodnino v višini 36.956,88 DEM v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, d. d., Ljubljana, in zavrnila zahtevi za denacionalizacijo Antonu Gabrijelu Perlesu podržavljenega deleža na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 83 in 85, k. o. Gradišče Predmestje, in v vl. št. 476, k. o. Trnovsko predmestje, ter Paulu Perlesu lastnega deleža na nepremičninah, parc. št. 96/20, 54/3 in 559, ob podržavljenju vpisanih v k. o. Gradišče Predmestje. Pritrdilo je presoji upravnih organov, da nepremičnin, za katere je bila upravičencu Paulu Perlesu določena odškodnina, ni mogoče vrnitvi v naravi, ker za takšno obliko denacionalizacije obstojijo ovire iz tretjega odstavka 16. člena, drugega odstavka 32. člena in 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Po presoji Upravnega sodišča je upravni organ prve stopnje odškodnino pravilno določil glede na vrednost zemljišč, ki jih je skladno s prvim in petim odstavkom 44. člena ZDen na podlagi Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) ovrednotil kot komunalno opremljena nezazidana stavbna zemljišča. Sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-82/92 z dne 11. 11. 1993 (Uradni list RS, št. 65/93, in OdlUS II, 101) je sodišče prve stopnje kot neutemeljeni zavrnilo tožbeni trditvi, da zaradi naraščanja tržne vrednosti nepremičnin Navodilo ne omogoča več vrednotenja podržavljenega premoženja skladno s prvim odstavkom 44. člena ZDen ter da je upravni organ z uporabo načina vrednotenja podržavljenega premoženja, ki ga določa Navodilo, posegel v ustavne pravice pritožnic. Na podlagi presoje, da pogoj jugoslovanskega državljanstva iz prvega odstavka 9. člena ZDen zanj ni izpolnjen, je Upravno sodišče pritrdilo tudi odločitvi upravnih organov o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega Antonu Gabrijelu Perlesu.

Zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje sta pritožnici vložili revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrglo. Na podlagi stališča, po katerem sta trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, je presodilo, da revidentki (tj. pritožnici) zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nista utemeljili zgolj s trditvijo, da gre v zadevi za pomembno pravno vprašanje, ker naj bi bila odškodnina, ki po odločbi upravnega organa pripada upravičencu Paulu Perlesu, določena na podlagi domnevno protiustavnih predpisov, saj odločitev Upravnega sodišča glede vprašanja ugotavljanja vrednosti podržavljenega premoženja ne odstopa od uveljavljene sodne prakse. Po presoji revizijskega sodišča zgolj s pavšalno navedbo, da ima odločitev sodišča prve stopnje zanju hude posledice, ker se podržavljeno premoženje vrača po vrednosti, ki predstavlja le nekaj odstotkov njegove tržne vrednosti, pritožnici tudi nista izkazali izpolnjenosti pogoja zelo hudih posledic iz 3. točke 83. člena ZUS-1, saj nista navedli, katere konkretne posledice naj bi jima nastale zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka.

Pritožnici izpodbijata odločitvi obeh sodišč. Očitata jima kršitev 14., 22. in 25. člena Ustave. Zatrjujeta, da je bil v konkretnem postopku njun pravni prednik Paul Perles, ki mu je bila za podržavljene nepremičnine določena odškodnina v višini zgolj 1,5 % njihove sedanje tržne vrednosti, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave obravnavan neenako v primerjavi s tistimi upravičenci, ki so odškodnino za podržavljene nepremičnine prejeli na podlagi odločb, izdanih v času takoj po uveljavitvi ZDen, saj naj bi te odškodnine presegale 30 % tedanje tržne vrednosti nepremičnin. Očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave pritožnici utemeljujeta z navedbo, da Upravno sodišče zgolj s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-82/92 ni odgovorilo na njuno tožbeno trditev o protiustavnosti 44. člena ZDen in podzakonskih predpisov, ki urejajo vrednotenje podržavljenega premoženja, saj Ustavno sodišče v navedeni odločbi ni presojalo navedb, s katerimi sta v tožbi utemeljevali očitek, da ureditev vrednotenja podržavljenega premoženja omogoča ustavno nedopustno odstopanje pri določanju odškodnin glede na čas izdaje odločb o denacionalizaciji. Prav tako naj sodišče prve stopnje ne bi odgovorilo na njune tožbene ugovore v zvezi s postopkom ugotavljanja državljanstva Antona Gabrijela Perlesa, ki naj v času odločanja o tožbi pritožnic še ne bi bil pravnomočno zaključen. Navajata, da zaradi zavrnitve zahteve za denacionalizacijo, ki se nanaša na Antona Gabrijela Perlesa, niti v primeru obnove postopka ne bosta mogli doseči vrnitve podržavljenega mu premoženja v naravi, odškodnina, ki bi mu bila v tem primeru določena, pa naj bi po njuni oceni znašala le odstotek njegove tržne vrednosti. Ker naj bi jima bilo onemogočeno, da bi odločitev sodišča prve stopnje z vidika vseh pritožbenih razlogov v upravnem sporu preverilo sodišče druge stopnje, naj bi jima bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču očitata, da se v razlogih svoje odločitve sklicuje na sodno prakso, ki se ne nanaša na vprašanja, na katera sta opozorili v reviziji, ter da je zmotno štelo, da sta kot pomembno pravno vprašanje (v smislu pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1) uveljavljali zgolj vprašanje ugotavljanja vrednosti premoženja, ki je bilo podržavljeno upravičencu Paulu Perlesu. Kot taki naj bi namreč uveljavljali vprašanje ustavnosti zakonske in podzakonske ureditve vrednotenja podržavljenega premoženja ter vprašanje ustavnosti ureditve pritožbe in revizije v upravnem sporu, do katerih pa naj se revizijsko sodišče ne bi opredelilo. Menita še, da sta z navedbami v reviziji dovolj konkretizirali hude posledice, ki naj bi jima nastale z izpodbijano odločitvijo, zato naj bi bila odločitev sodišča druge stopnje, da pogoj iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen, arbitrarna oziroma samovoljna.

Pritožnici vlagata tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 73. do 95. člena ZUS-1, prvega odstavka 44. člena, 85. in 93. člena ZDen ter za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok), Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja (v nadaljevanju Pravilnik) in Navodila. Menita, da je ureditev ZUS-1, kolikor zoper odločitve sodišča prve stopnje zagotavlja le možnost vložitve revizije, ne pa tudi pritožbe, v neskladju s 25. členom Ustave, saj onemogoča, da bi Vrhovno sodišče pravilnost odločitve Upravnega sodišča preverilo z vidika vseh pritožbenih razlogov. Ker naj bi bili pogoji za dovoljenost revizije v ZUS-1 opredeljeni tako, da naj bi revizijskemu sodišču omogočali samovoljno in arbitrarno odločanje o njihovi izpolnjenosti, naj bi bila izpodbijana ureditev ZUS-1 v neskladju tudi s 14. in z 22. členom Ustave. Ureditvi prvega odstavka 44. člena ZDen očitata neskladje s 14., 30. in 33. členom Ustave. Navajata, da se vrednost kvadratnega metra posameznih vrst nepremičnin, ugotovljena skladno s predpisi, ki se po ZDen uporabljajo za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja, po uveljavitvi ZDen ni spreminjala, čeprav je tržna vrednost nepremičnin v zadnjem času skokovito naraščala. Upravičenci, ki jim je bilo podržavljeno premoženje v zadnjih letih vrnjeno v obliki odškodnine, naj bi bili zato v bistveno slabšem položaju v primerjavi s tistimi upravičenci, ki jim je bila odškodnina za podržavljeno premoženje določena kmalu po uveljavitvi ZDen, v slabšem položaju pa naj bi bili tudi v primerjavi s tistimi upravičenci, ki jim je bilo (ali jim bo) podržavljeno premoženje vrnjeno v naravi. Menita, da iz več odločitev Ustavnega sodišča izhaja namen zakonodajalca, da pojem sedanje vrednosti iz prvega odstavka 44. člena ZDen zahteva primerjavo s tržno vrednostjo.[1] Ker naj ne bi omogočal, da bi odškodnine za podržavljeno premoženje dosegale vsaj 30 % njegove sedanje tržne vrednosti, naj bi bil prvi odstavek 44. člena ZDen v neskladju s 14. členom Ustave. Iz istega razloga naj bi bili v neskladju s prvim odstavkom 44. člena ZDen in s 14. členom Ustave tudi Odlok, Pravilnik in Navodilo. Pobudnici posebej izpodbijata 12. člen Navodila, ker menita, da v nasprotju s prvim odstavkom 44. člena ZDen onemogoča vrednotenje zemljišč po njihovi sedanji vrednosti. Ureditev 93. člena ZDen pa je po mnenju pobudnic v neskladju s 14. členom Ustave, ker ne zagotavlja, da bi se pri vrednotenju podržavljenih stanovanj, stanovanjskih hiš in poslovnih prostorov ohranil enak odstotni delež njihove tržne vrednosti, kot je bil ob uveljavitvi ZDen.

B. – I.

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora morebitna ugoditev predlogu privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja.

Pravni interes za vložitev pobude pobudnici utemeljujeta z vloženo ustavno pritožbo zoper sodni odločbi, izdani v denacionalizacijskem postopku. Ker v tem postopku določbe 93. člena ZDen in Pravilnika, ki določajo metode in način vrednotenja stanovanj, stanovanjskih hiš in poslovnih prostorov, niso bile uporabljene kot podlaga za odločitev sodišč, njuna morebitna razveljavitev (oziroma odprava) ne bi vplivala na pravni položaj pritožnic v konkretnem postopku. To pomeni, da pobudnici za oceno ustavnosti 93. člena ZDen ter za oceno ustavnosti in zakonitosti Pravilnika ne izkazujeta neposrednega pravnega interesa. Zato je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo (1. in 2. točka izreka).

Pobudnici izpodbijata tudi Navodilo, ki določa merila za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, če vrednosti podržavljenega premoženja ni mogoče ugotoviti po merilih, določenih z ZDen. Posebej izpodbijata 12. člen Navodila, ki določa, kaj se šteje za funkcionalno zemljišče k objektu, če velikosti zazidanega stavbnega zemljišča ni mogoče ugotoviti oziroma če funkcionalno zemljišče k objektu ni bilo določeno, ter način vrednotenja zazidanega stavbnega zemljišča. Ker je bil v konkretnem denacionalizacijskem postopku kot podlaga za ugotovitev vrednosti podržavljenih nepremičnin uporabljen le 14. člen Navodila,[2] ki ureja vrednotenje komunalno opremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča, pobudnici pravni interes za oceno ustavnosti in zakonitosti Navodila izkazujeta le glede te določbe Navodila. Zato je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Navodila, razen v delu, ki se nanaša na 14. člen Navodila, zavrglo (4. točka izreka).

B. – II.

Pobudnici zatrjujeta protiustavnost določb ZUS-1, ki urejajo pritožbo (73. do 82. člen ZUS-1) in določb ZUS-1, ki urejajo revizijo (83. do 95. člen ZUS-1). Vendar iz navedb v pobudi izhaja, da se ne strinjata le z omejitvijo pritožbe v upravnem sporu (prvi odstavek 73. člena ZUS-1)[3] ter da ureditev revizije po ZUS-1 izpodbijata le v delu, ki določa pogoje za dovoljenost revizije (drugi odstavek 83. člena ZUS-1).[4] Glede na tako opredeljen predmet pobude je Ustavno sodišče štelo, da pobudnici ureditev pritožbe in revizije po ZUS-1 izpodbijata le glede navedenih določb in v tem obsegu.

Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-98/07 z dne 12. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 65/08, in OdlUS XVII, 42) že presodilo, da prvi odstavek 73. člena ZUS-1, po katerem je zoper sodbo Upravnega sodišča pritožba dovoljena le v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ni v neskladju z Ustavo. Ker pobudnici pobude v tem delu ne utemeljujeta z razlogi, ki jih Ustavno sodišče ne bi upoštevalo že pri prejšnji odločitvi, je pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 73. člena ZUS-1 očitno neutemeljena.

Neutemeljen je tudi očitek o protiustavnosti drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Pobudnici izpodbijani določbi očitata neskladje z Ustavo, ker naj bi zakonska opredelitev pogojev za dovoljenost revizije omogočala samovoljno odločanje Vrhovnega sodišča pri presoji njihove izpolnjenosti. Takšen očitek bi bil lahko upošteven z vidika načela jasnosti in določnosti pravnih norm iz 2. člena Ustave. Tega očitka pa ni mogoče utemeljiti s posplošeno trditvijo, da zakonska opredelitev pogojev za dovoljenost revizije omogoča samovoljno odločanje sodišča. Kolikor očitek pobudnic pomeni dejansko nestrinjanje z uporabo te določbe v konkretnem postopku, pa to vprašanje ne more biti predmet postopka za oceno ustavnosti predpisa.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 73. člena in drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zavrnilo (3. točka izreka).

Pobudnici izpodbijata tudi prvi odstavek 44. člena ZDen, ki določa, da se vrednost premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Izpodbijata tudi 85. člen ZDen, vendar iz navedb v pobudi izhaja, da neskladje z Ustavo očitata le drugemu odstavku 85. člena ZDen, po katerem navodilo, izdano na podlagi prvega odstavka istega člena,[5] temelji na načelu, da se vrednost stvari ocenjuje po stanju na dan podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. Upoštevaje navedeno je Ustavno sodišče štelo, da pobudnici izpodbijata 85. člen ZDen le glede navedene določbe in v tem obsegu.

Pobudnici očitek o protiustavnosti prvega odstavka 44. člena in drugega odstavka 85. člena ZDen utemeljujeta z navedbo, da onemogočata, da bi na njuni podlagi ugotovljene vrednosti podržavljenih nepremičnin dosegle vsaj 30 % sedanje tržne vrednosti primerljivih nepremičnin. Menita, da bi bila z Ustavo skladna le takšna ureditev, ki bi pri določanju višine odškodnine za podržavljeno premoženje upoštevala tržne razmere ob izdaji odločbe o denacionalizaciji. Z enako utemeljitvijo pobudnici očitata neskladje s prvim odstavkom 44. člena ZDen tudi ureditvi 14. člena Navodila.

Razlogi, s katerimi pobudnici v tem delu utemeljujeta pobudo, so že bili predmet ustavnosodne presoje. V odločbi št. U-I-82/92, s katero je zaradi neskladja z Ustavo in ZDen odpravilo določbi prvih dveh odstavkov 11. člena Navodila in ugotovilo, da 13. člen Navodila ni v neskladju z Ustavo in ZDen, je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da je vrednotenje stavbnih zemljišč urejeno različno za različne vrste stavbnih zemljišč (zazidano, nezazidano, komunalno opremljeno in komunalno neopremljeno) in da gre torej za različna dejanska stanja, ki upravičujejo različne odškodnine. Ocenilo je, da merilo oziroma metoda vrednotenja zazidanega stavbnega zemljišča, določena v 13. členu Navodila,[6] sledi zakonskemu načelu o vrednotenju stvari po stanju ob podržavljenju (prvi odstavek 44. člena ZDen) in po vrednosti na dan izdaje odločbe (drugi odstavek 85. člena ZDen). Pri tej presoji Ustavno sodišče ni prezrlo, da je v Navodilo vgrajena povprečna cena kvadratnega metra stavbnega zemljišča. V obrazložitvi odločbe št. U-I-82/92 je namreč povzelo pojasnilo Ministrstva za okolje in prostor, da so v povprečni ceni kvadratnega metra komunalno opremljenega zazidanega stavbnega zemljišča (tj. v ceni takratnih 66,98 DEM), ki velja za vso Slovenijo, zajeti vsi lastniški, lokacijski in investicijski momenti, ki so vplivali na izboljšavo zemljišča, ter da znaša cena za kvadratni meter komunalno opremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča 40 % navedene povprečne cene (tj. takratnih 26,79 DEM),[7] pri čemer je v zamanjševalnem faktorju med drugim upoštevan tudi izostanek t. i. družbene rente, ki v primeru komunalno neopremljenih zemljišč ni nosilec dela vrednosti zemljišč.

Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-169/02 z dne 8. 5. 2003, s katerim je zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 13. in 14. člena Navodila, kot očitno neutemeljene zavrnilo trditve, da zakonsko načelo o vrednotenju stvari po stanju ob podržavljenju in po sedanji vrednosti iz prvega odstavka 44. člena ZDen (oziroma po vrednosti na dan izdaje odločbe iz drugega odstavka 85. člena ZDen) pomeni, da bi moralo Navodilo pri določanju višine odškodnine upoštevati tržne razmere ob izdaji odločbe o denacionalizaciji. Sklicujoč se na stališča, sprejeta v odločbi št. U-I-82/92, je pojasnilo, da z merili oziroma metodo vrednotenja, kot je določena z Navodilom, upravičenci, ki dobijo odškodnino izplačano kasneje, niso oškodovani, saj je ohranjanje realne vrednosti višine odškodnine (ne glede na to, kdaj je odločba o denacionalizaciji izdana) zagotovljeno s tem, da se kot obračunska enota uporablja tuja valuta (prej DEM, sedaj EUR). Pri tem je opozorilo, da bi bili upravičenci celo v ustavno nedopustnem položaju (drugi odstavek 14. člena Ustave), če bi se vrednost odškodnine določala glede na tržno vrednost zemljišča v času odločanja o denacionalizaciji, saj bi za enako zemljišče prejeli večjo ali manjšo odškodnino zgolj zaradi sprememb tržnih cen zemljišč. Poleg tega je Ustavno sodišče v tem sklepu tako kot že v več svojih odločbah poudarilo, da zakonodajalec ZDen ni zasnoval na civilnopravnem institutu vzpostavitve prejšnjega stanja in da na podlagi denacionalizacije ni mogoče uveljavljati odškodninskih zahtevkov po splošnih pravilih civilnega prava.

V sklepu št. U-I-137/98 z dne 18. 3. 1999 (OdlUS VIII, 62) je Ustavno sodišče kot očitno neutemeljene zavrnilo tudi trditve o kršitvi pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, ker naj bi ureditev ZDen in metodologij, ki se uporabljajo za ugotavljanje (izračunavanje) vrednosti podržavljenega premoženja, diskriminirala tiste upravičence, ki dobijo premoženje vrnjeno v obliki odškodnine, v primerjavi s tistimi, ki dobijo vrnjeno premoženje v naravi. V istem sklepu je Ustavno sodišče pojasnilo tudi, zakaj je bil zakonodajalec upravičen odškodovanje za podržavljeno premoženje urediti na poseben način, ter opozorilo, da je v svojih odločitvah že večkrat zavzelo stališče, da razmere, v katerih je zakonodajalec uzakonil denacionalizacijo, in razmere, v katerih se ta izvaja, objektivno pogojujejo tudi obseg primernih odškodnin.

Ker pobudnici pobude v delu, ki se nanaša na prvi odstavek 44. člena in drugi odstavek 85. člena ZDen ter 14. člena Navodila ne utemeljujeta z razlogi, ki jih Ustavno sodišče ne bi upoštevalo že pri presoji v navedenih zadevah, iz odločb Ustavnega sodišča št. U-I-103/97 [8] in št. U-I-42/93 [9], na kateri se sklicujeta pobudnici, pa tudi ne izhaja stališče, po katerem pojem sedanje vrednosti iz prvega odstavka 44. člena ZDen zahteva primerjavo s tržno vrednostjo, je pobuda v tem delu očitno neutemeljena.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 44. člena in drugega odstavka 85. člena ZDen in za oceno ustavnosti in zakonitosti 14. člena Navodila zavrnilo (3. in 4. točka izreka).

Pobudnici izpodbijata tudi Odlok. Ker ne pojasnita, zakaj naj bi bil ta v neskladju s prvim odstavkom 44. člena ZDen in s 14. členom Ustave, Ustavno sodišče pobude v tem delu ni moglo preizkusiti. Zato je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka zavrnilo kot očitno neutemeljeno (5. točka izreka).

B. – III.

Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane (6. točka izreka).

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena, drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07 in 54/10) v sestavi: podpredsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič – Horvat, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat, Jože Tratnik in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Podpredsednik

Opombe

[1]Pobudnici se v zvezi s tem sklicujeta na odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-103/97 z dne 9. 4. 1998 (Uradni list RS, št. 35/98, in OdlUS VII, 67) in št. U-I-42/93 z dne 15. 12. 1995 (Uradni list RS, št. 3/95, in OdlUS III, 135).

[2]Člen 14 Navodila določa: "Vrednost komunalno opremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča znaša 40 odstotkov vrednosti zazidanega stavbnega zemljišča."

[3]Prvi odstavek 73. člena ZUS-1 se glasi: "Zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona."

[4]ZUS-1 v drugem odstavku 83. člena določa: "Revizija je dovoljena: 1. če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov; 2. če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prev stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo; 3. če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

[5]Prvi odstavek 85. člena ZDen se glasi: "Minister za industrijo in gradbeništvo izda v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona v soglasju z ministrom za varstvo okolja in urejanje prostora in ministrom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano navodilo o merilih oziroma metodologiji za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja."

[6]Člen 13 Navodila določa, da se vrednost zazidanega stavbnega zemljišča ugotovi po enačbi: v (vrednost) = c (cena) x p (površina), ter da se cena zazidanega stavbnega zemljišča ugotovi tako, da se izhodiščna vrednost kmetijskega zemljišča, določena s predpisom, izdanim na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZDen (tj. na podlagi Odloka), pomnoži s faktorjem 17.

[7]Podlago za izračun vrednosti komunalno opremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča daje 14. člen Navodila (glej opombo 2).

[8]Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-103/97 presojalo očitke o neenakem obravnavanju denacionalizacijskih upravičencev zaradi spremembe Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96). Ocenilo je, da sta peti odstavek 44. člena ZDen in na njegovi podlagi izdana Odredba primerni podlagi za ugotavljanje sedanje vrednosti podržavljenega premoženja, ter pojasnilo, da je uporabo paritete dinarja do ZDA dolarja pri ugotavljanju sedanje vrednosti ob podržavljenju že odmerjenih odškodnin, zakonodajalec v petem odstavku 44. člena ZDen uzakonil v polju svoje presoje.

[9]V odločbi št. U-I-42/93 je Ustavno sodišče odločilo, da Odlok ni v neskladju z Ustavo in ZDen. Presodilo je, da je rešitev ZDen, ki opredeljuje enotne kriterije za vrednotenje kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, in na njegovi podlagi izdanega Odloka, v skladu z načelom, da se odškodnina za nacionalizirano premoženje, ki se ne vrača v naravi, določi po stanju v času podržavljenja in po njegovi sedanji vrednosti. Ocenilo je, da kriteriji, ki jih je ZDen določil kot osnovo za ugotavljanje vrednosti nepremičnin, upoštevajo vse bistvene elemente, od katerih je odvisna vrednost zemljišča. Sprejelo je stališče, da se odškodnina za kmetijska in gozdna zemljišča, ki so v času podržavljenja po planih stanovanjske in komunalne graditve že bila opredeljena kot gradbena ali jim je to namembnost določil nacionalizacijski predpis, odmerja v skladu z Navodilom kot za nezazidana stavbna zemljišča, ne glede na to, ali se je odločba o nacionalizaciji glasila na stavbno ali kmetijsko oziroma gozdno zemljišče.