Jedro

Tožnik je sicer res sklenil zavezovalni pravni posel pred izvršbami in zavarovanji in so lastninska upravičenja na stanovanju nanj prešla po sklenitvi in overovitvi menjalne kupoprodajne pogodbe, vendar bi svojo „lastninsko pravico v pričakovanju“ (do etažne razdelitve stavbe, v kateri je stanovanje, je res prišlo šele po sklenitvi pogodbe) lahko realiziral z vpisom v zemljiško knjigo najmanj takrat, ko je do etažne razdelitve stavbe prišlo.

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo pomeni, da tisti, ki v pravnem prometu ravna pošteno in se na zemljiškoknjižne podatke zanese, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora drugi toženi stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 367,20 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta izvršbi, ki se vodita pri Okrajnem sodišču v Piranu In 118/2002 in In 97/2002 zaradi prisilne prodaje stanovanja v L., ki se nahaja v tretjem nadstropju in meri 56,81 m2, nedopustni. Tožnikovo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Sprejelo je ugotovitve in pravno razlago sodišča prve stopnje, po kateri sta se upnika, ki vodita izvršbo proti Z. Z., zanesla na zemljiškoknjižne podatke, po katerih je slednja navedena kot lastnica stanovanja, ne glede na to, da sta s tožnikom že v letu 1993 sklenila menjalno kupoprodajno pogodbo, po kateri je stanovanje prešlo v tožnikovo last. 2. Zoper toženega D. M. je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, ker je med pravdo svojo terjatev do Z. Z. odstopil stranskemu intervenientu H. Tožeča stranka navedene delne zavrnitve tožbenega zahtevka ni pritožbeno izpodbijala.

3. Tožeča stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Vztraja pri svojih stališčih, po katerih vknjižba etažne lastnine po sklenjeni menjalno kupoprodajni pogodbi med tožnikom in Z. Z. ni bila možna. Pri tem se sklicuje na načelo prepovedi zlorabe pravic in načelo vestnosti in poštenja po Zakonu o obligacijskih razmerjih. Toženi stranki revizija očita, da bi morala, preden je predlagala izvršbo, raziskovati utemeljenost vpisa dolžnice Z. Z. v zemljiški knjigi s poizvedbami na Davčni upravi in overovitvenem vpisniku na pristojnem sodišču. Sicer pa je Z. Z. ne glede na vknjižbo lastništva ob prodaji stanovanja izgubila možnost uporabe in dejanskega razpolaganja z njim.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki ter stranskemu intervenientu. Tožena stranka je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je upravičenje do spornega stanovanja pridobil z menjalno kupoprodajno pogodbo od Z. Z. dne 27. 9. 1993 in ji istočasno prepustil svoje stanovanje. Z. Z. je sporno stanovanje, ki je predmet izvršbe, pridobila v last v letu 1991, vknjižbo lastninske pravice na svoje ime pa je po pravilih o vknjižbi etažne lastnine dosegla s pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 24. 5. 1996, torej tri leta po sklenjeni menjalni kupoprodajni pogodbi z dne 27. 9. 1993. Na tako vknjiženo stanovanje je zaradi najetja kreditov dovolila tudi vknjižbo zastavne pravice. Tožena stranka je izvršbo s prodajo stanovanja predlagala v letu 2002, ne da bi zemljiškoknjižno stanje bilo kakorkoli spremenjeno.

7. Iz navedenih dejanskih ugotovitev je mogoče zavrniti revizijsko tezo, da bi morala tožena stranka, ko je predlagala izvršbo, preveriti, ali je Z. Z. res lastnik stanovanja. Stališče revizije je namreč v tem, da naj bi bilo splošno znano, „da večina stanovanj še ni vpisana v zemljiško knjigo in da se je sklepalo veliko pogodb brez zemljiškoknjižne podlage“. Če je namreč uspelo Z. Z., da se je na spornem stanovanju vknjižila kot lastnica v letu 1996 na podlagi pogodbe o pridobitvi stanovanja iz leta 1991, bi to uspelo tudi tožniku na podlagi pogodbe z dne 27. 9. 1993. Ni slučajno, da je Z. Z. po vknjižbi lastninske pravice na svoje ime stanovanje zastavila zaradi najetja kredita kljub sklenjeni pogodbi z dne 27. 9. 1993. 8. Tožnik je sicer res sklenil z Z. Z. zavezovalni pravni posel pred izvršbami in zavarovanji in so lastninska upravičenja na stanovanju nanj prešla po sklenitvi in overovitvi menjalne kupoprodajne pogodbe, vendar bi svojo „lastninsko pravico v pričakovanju“ (do etažne razdelitve stavbe, v kateri je stanovanje, je res prišlo šele po sklenitvi pogodbe) lahko realiziral z vpisom v zemljiško knjigo najmanj takrat, ko je to dne 24. 5. 1996 storila Z. Z. – na podlagi nakupa iz leta 1991. 9. Omenjene okoliščine so pomembne zaradi zavrnitve revizijske teze, ki očita toženi stranki ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ker se je zanesla na podatke iz zemljiške knjige, ne da bi drugje preverjala resničnost v zemljiški knjigi vpisanih pravic. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo pomeni, da tisti, ki v pravnem prometu ravna pošteno in se na zemljiškoknjižne podatke zanese, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Značilno je tudi, da si tožnik vsa leta od nakupa stanovanja niti ni prizadeval, da bi se vknjižil kot lastnik.

10. S tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe bi moral tožnik trditi in dokazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje (65. člen ZIZ – Ur. l. RS, št. 51/98 – 17/05). Tudi po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ki je veljal v času sklenitve pogodbe z Z. Z., pa je za pridobitev lastninske pravice bil poleg pravnega posla potreben tudi vpis v zemljiško knjigo, ki je imel konstitutiven pomen. Tožnik navedenega pridobitnega načina ni izkazal, zaradi česar se na omenjeno zakonsko določilo ne more sklicevati. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je torej pravilna.

11. Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo po določbi 378. člena ZPP. Pri tem je odločilo tudi o stroških revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Tožeča stranka nosi stroške, ki jih je imela zaradi vložitve revizije, sama, ker z revizijo ni uspela, toženi stranki pa, ki je na revizijo odgovorila, mora povrniti njene revizijske stroške. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.