Jedro

Če je bilo na podlagi seznama lastnikov lokalov ugotovljeno, da je bila pokojna oseba nemške narodnosti, je bilo uporabljeno arhivsko gradivo, kar je zadostna podlaga za ugotovitev nemške narodnosti. Uporaba novele 35. člena ZDrž ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava. Ker je sodišče kot relevanten štelo datum 4.12.1948 in je bilo ugotovljeno, da je bila pokojnica v tujini, tožnica pa ni v upravnem postopku in v upravnem sporu navajala okoliščin, s katerimi bi izpodbila domnevo o nelojalnosti, pritožba ni utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2124/97 z dne 12.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 2.6.1997. Z njo je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 5.11.1995, s katero je bilo ugotovljeno, da se že umrla J.M.D. (teta tožnice), po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štela za jugoslovansko državljanko.

Upravno sodišče navaja, da je upravni organ prve stopnje izvedel postopek ugotavljanja državljanstva v skladu z 39. členom Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94). Iz kopije zaplembene odločbe iz pokrajinskega arhiva v M. je razvidno, da je navedena pravna prednica tožnice 27.7.1946 že živela v tujini, torej ob uveljavitvi novele Zakona o državljanstvu FLRJ 4.12.1948 (Uradni list FLRJ, št. 105/48) ni bila na območju bivše Jugoslavije. Iz arhivskega gradiva Ministrstva za notranje zadeve (popisa nemških in slovenskih gostišč v M.) je razvidno, da je bila nemške narodnosti. Uporabljeno arhivsko gradivo je dovolj natančno označeno, tako glede tega, kdo ga je sestavil, kot tudi na podlagi česa je sestavljeno. Ni pa mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja. Glede na navedena določila Zakona o državljanstvu FLRJ je relevanten datum 4.12.1948 in ne 18.8.1945. Sodišče zavrača tožbeni ugovor retroaktivne uporabe 2. odstavka 35. člena zakona. Sporno določbo je treba razlagati v skladu z njeno vsebino, na katero se navezuje (1. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ iz leta 1945) ter z namenom, ki ga je novela zasledovala. Njen namen je dosežen le v primeru njene uporabe od uveljavitve 1. odstavka 35. člena zakona naprej. Če bi bil zakonodajalčev namen uveljaviti uporabo zakonske dopolnitve od njene uveljavitve dalje, bi jo moral vsebinsko temu ustrezno oblikovati.

Tožnica v pritožbi navaja, da se ne strinja z razlago retroaktivne uporabe določila 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Utemeljitev je v nasprotju z vsakršno pravno logiko in tudi z Ustavo FLRJ iz leta 1946. Če bi zakonodajalec hotel doseči povratno veljavo zakona, bi moral to v zakonu izrecno določiti. Sodišče ne obrazloži, zakaj se odsotnost ugotavlja na dan 4.12.1948 in ne na dan 18.8.1945. Ne odgovori na pomisleke glede verodostojnosti seznama lastnikov gostinskih lokalov v M. in okolici in tudi na ugovore glede osebe, ki se nahaja na seznamu. Ni presojeno dejstvo, da je mestna zaplembena komisija v zaplembeni odločbi ugotovila, da je bila pravna prednica tožnice jugoslovanska državljanka. Tudi se ne opredeli glede dejstva, da tožena stranka v postopku ni ugotavljala nelojalnosti. Predlaga da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo v nov postopek.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48 - v nadaljevanju ZDRZ) se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, ki so na dan uveljavitve novele zakona (objavljene v Uradnem listu FLRJ, št. 105/48), to je 4.12.1948, živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ, kar pomeni, da te osebe niso pridobile državljanstva FLRJ in s tem tudi ne državljanstva Republike Slovenije. Glede na podatke priloženih spisov pritožbeni ugovori ne zbujajo dvoma o tem, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, ker je bil citirani zakon pravilno uporabljen in dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

Dejansko stanje je bilo ugotovljeno na podlagi podatkov Arhiva MNZ in Arhiva Republike Slovenije. Presojeni so bili ugovori glede seznama. Upravna organa in sodišče prve stopnje so pri presoji pravilno izhajali iz nemške narodnosti ne pa iz državljanstva v zaplembeni odločbi. Ker se dejstva in okoliščine, na katere so organi v konkretnem primeru oprli svojo odločitev, lahko dokazujejo tudi z listinami, ki so arhivsko gradivo, je na tej podlagi bilo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno ugotovljeno, da je bila pravna prednica tožnice nemške narodnosti.

Ne gre za zmotno uporabo materialnega prava, če je bila uporabljena novela ZDRZ, objavljena v Uradnem listu FLRJ, št. 105/48. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi z uporabo navedenih določb novele, ki jih je navedlo prvostopno sodišče. Sicer pa je o navedenem pravnem vprašanju odločilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list SRS, št. 23/97).

Ugotovitvi, da se je pravna prednica tožnice dne 4.12.1948 nahajala v tujini, tožnica niti ne ugovarja. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je relevanten datum 4.12.1948 in prav iz tega datuma je izhajalo sodišče prve stopnje. Ni pa bil upravni organ dolžan ugotavljati pogoja nelojalnosti. Ta se po določbi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji pri osebi nemške narodnosti domneva. Stranka sicer v postopku lahko uveljavlja dejstva in okoliščine, s katerimi to domnevo izpodbija. Tožnici je bila v obravnavani zadevi dana možnost, da se o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah izjavi in da se seznani z uspehom dokazovanja. Vendar niti v upravnem postopku niti v upravnem sporu ni navajala in dokazovala dejstev in okoliščin, s katerimi bi lahko uspešno izpodbila domnevo o nelojalnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.