Jedro

Da je podana subjektivna nevarnost, mora obstajati konkretno ravnanje tožene stranke, katerega posledica je zmanjševanje njenega premoženja in s tem zmanjševanje možnosti za tožničino uspešno uveljavitev denarne terjatve.

Pojem neznatne škode je pravni standard. Vendar za izkaz tega standarda ne zadošča, da tožeča stranka zgolj zatrdi nastanek neznatne škode. Ker gre za odprt pravni pojem, ga je potrebno zapolniti s konkretnimi okoliščinami obravnavanega primera, ki po mnenju tožeče stranke utemeljujejo, sodišču pa omogočijo presojo, da bo zaradi začasne odredbe nastala škoda za toženo stranko le neznatna.

Ker domneva o obstoju nevarnosti iz četrtega odstavka 270. člena ZIZ ni vezana na sedež tožeče stranke, ampak na kraj uveljavitve terjatve, za presojo ni pravno odločilno pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da je tožeča stranka tuja pravna oseba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka sodišču prve stopnje predlagala, da organizacijama za plačilni promet naloži, da morata toženi stranki ali komurkoli drugemu po njenem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska do višine 26.894,10 EUR, ki ga ima tožena stranka na kateremkoli računu.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo za začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka s potrebno verjetnostjo izkazala, da njena terjatev do tožene stranke obstoji (prvi odstavek 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ). Predlog za izdajo začasne odredbe pa je zavrnilo, ker tožeča stranka ni izkazala subjektivne nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, to je nevarnosti, da bo zaradi toženkinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka tudi ni izkazala za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

5. Tožeča stranka v pritožbi obširno ponavlja svoje trditve v zvezi z ravnanjem tožene stranke. Tako se glavnina pritožbenih navedb nanaša na prvega izmed kumulativno izpolnjenih pogojev, ki morata biti podana za uspeh tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Tudi glede drugega pogoja, to je konkretne subjektivne nevarnosti, ki bi morala biti izkazana za zavrnitev ugovora, tožeča stranka prepleta verjetnost terjatve z očitkom, da skuša tožena stranka preprečiti uveljavitev denarne terjatve tožeče stranke. Ker je sodišče v izpodbijanem sklepu pritrdilo navedbam tožeče stranke glede verjetnosti obstoja terjatve, njihovo ponavljanje v pritožbi za presojo ni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. Pritožba z razlogi, ki jih uveljavlja, ne more izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zatrjevala nobenega aktivnega ravnanja tožene stranke, ki bi ga bilo mogoče kvalificirati v smislu odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, zaradi česar ni izkazan subjektivni pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe. Pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je potrebno že v načelu obravnavati restriktivno, saj gre za poseg v finančni in premoženjski položaj tožene stranke, za katerega tožeča stranka še nima izvršilnega naslova. Dejstvo, da tožena stranka noče prostovoljno plačati terjatve tožeče stranke in na fiduciarnem računu zadržuje polovico zneska po sklenjeni sodni poravnavi, ker meni, da si lahko s tem zneskom pokrije stroške opravljenega dela za tožečo stranko, ne pomeni „razpolaganja s premoženjem, ki kaže na to, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena“. Da je podana subjektivna nevarnost, mora obstajati konkretno ravnanje tožene stranke, katerega posledica je zmanjševanje njenega premoženja in s tem zmanjševanje možnosti za tožničino uspešno uveljavitev denarne terjatve. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožeča stranka takšnega ravnanja tožene stranke ni ne zatrdila ne verjetno izkazala. Njene navedbe o dobrem finančnem položaju tožene stranke in uspešnem poslovanju izkazujejo kvečjemu nasprotno. Ker je vloga višjega sodišča preizkus pravilnosti in zakonitosti sklepa sodišča prve stopnje (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), mora pritožba vsebovati razloge, zakaj je glede na ugotovljena dejstva sprejeta odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Takšnih razlogov glede pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ pritožba ne vsebuje. Tožeča stranka namreč v pritožbi le ponavlja navedbe, da tožena stranka protipravno zadržuje njena finančna sredstva, da jih kljub številnim pozivom ni nakazala na račun tožeče stranke, da se ne odziva na pozive pooblaščenca tožeče stranke. Na tovrstne navedbe pa je sodišče v izpodbijanemu sklepu že pravilno odgovorilo.

7. Tožeča stranka bi se lahko izognila dokazovanju, da bo uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena, če bi izkazala za verjetno, da b0 tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo. Navedeni pogoj iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ ne zahteva nikakršnega tehtanja. Zato tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi uveljavlja, da bi bila škoda, ki bi jo utrpela tožena stranka, neznatna v primerjavi s težko popravljivimi posledicami, ki jih bo brez zavarovanja utrpela sama, ali s katerimi primerja svoj oškodovani položaj z dobrim finančnim položajem tožene stranke. Navedeni zakonski pogoj zahteva le ugotovitev, da bo toženi stranki nastala škoda, ki ustreza pojmu neznatne škode. Drži, kot navaja tožena stranka, da je pojem neznatne škode pravni standard. Vendar za izkaz tega standarda ne zadošča, da tožeča stranka zgolj zatrdi nastanek neznatne škode. Ker gre za odprt pravni pojem, ga je potrebno zapolniti s konkretnimi okoliščinami obravnavanega primera, ki po mnenju tožeče stranke utemeljujejo, sodišču pa omogočijo presojo, da bo zaradi začasne odredbe nastala škoda za toženo stranko le neznatna. Da tožeča stranka pavšalnih navedb glede škode ni podkrepila z nobenimi takšnimi dejstvi oziroma okoliščinami konkretnega primera, je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

8. Nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, se neizpodbojno domneva, če bo tožeča stranka terjatev uveljavila v tujini (četrti odstavek 270. člena ZIZ). Ker navedena domneva o obstoju nevarnosti ni vezana na sedež tožeče stranke, ampak na kraj uveljavitve terjatve, za presojo ni pravno odločilne pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da je tožeča stranka tuja pravna oseba. Da bo do izvršbe sodne odločbe prišlo zunaj Slovenije, torej zunaj države izdaje sodne odločbe, tožeča stranka ni niti zatrjevala. Navedena domneva je vzpostavljena, ker ima sodna odločba pravno veljavo v državi, v kateri je izdana, za njeno izvršitev v tujini pa je potreben postopek njenega priznanja, zaradi katerega je posledično postopek izvršbe v tujini precej daljši, kot bi bil v državi izdaje sodne odločbe.

9. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške.