Jedro

V konkretnem primeru zgolj s "klasično" paulijansko tožbo, kjer je krog pasivno legitimiranih strank omejen na tretjo osebo, s katero je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje dolžnika (drugi odstavek 259. člena OZ), izbrisa služnosti ni mogoče doseči. V skladu z določbo drugega odstavka 255. člena OZ ni pomembno, ali bi vrednost premoženja iz izpodbijanega posla omogočila celotno poplačilo upnikove terjatve, temveč gre za to, da dolžniku zaradi tega posla ni preostalo nobeno drugo premoženje, s katerim bi lahko (v celoti) poplačal svoje obveznosti. Smisel navedene zakonske ureditve je torej v tem, da o oškodovanju upnikov ni mogoče govoriti, če bi dolžnik kljub izpodbijanemu poslu še vedno lahko (v celoti) izpolnil svoje obveznosti.

Obveznost tretjega toženca kot solidarnega dolžnika je samostojna, zato so pri presoji objektivnih pogojev izpodbijanja pomembne zgolj okoliščine iz pravnega razmerja med njim in upnico. Upnica terjatve z več solidarnimi dolžniki namreč ni zavezana, da se pred izpodbijanjem pravnih dejanj enega od njih poskuša najprej poplačati od vseh ostalih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka spremeni tako, da morata prva in druga toženka v roku 15 dni nerazdelno povrniti tožnici 1.001,00 EUR pravdnih stroškov, vsi trije toženci pa morajo v roku 15 dni nerazdelno povrniti tožnici 30,00 EUR stroškov postopka zavarovanja; sicer pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (II., III. in IV. točka izreka), sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prva in druga toženka ter tretji toženec sami krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala ničnost pravnega dejanja tretjega toženca (izročilne pogodbe z vknjižbenim dovolilom, sklenjene s prvo in drugo toženko), neveljavnost vknjižbe lastninske pravice na prvo in drugo toženko ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (I. točka izreka). Ugodilo pa je podrejenemu tožbenemu zahtevku, s katerim je ugotovilo, da je pravno dejanje tretjega toženca (izročilna pogodba z vknjižbenim dovolilom, sklenjena s prvo in drugo toženko) brez pravnega učinka proti tožnici, za njeno terjatev do tretjega toženca v skupni višini 40.245.508,59 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Prvi in drugi toženki je naložilo, da sta dolžni za izterjavo navedene terjatve dovoliti izvršbo na izročene nepremičnine z ID znaki: parcela 1 (na solastniškem deležu do ¾), parcela 2 in parcela 3 (III. in IV. točka izreka). Tožence je še zavezalo, da morajo v roku 15 dni nerazdelno povrniti tožnici 1.031,00 EUR pravdnih stroškov (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del te sodbe (II., III. in IV. točko izreka) se pritožujeta prva in druga toženka, zoper stroškovni del (V. točko izreka) pa vsi trije toženci (odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju pritožbe tretjega toženca je pritožbeno sodišče v tem delu razveljavilo). V pritožbi navajajo, da je tožba nesklepčna in posledično izrek sodbe nezakonit. Stranke izročilne pogodbe so štiri. Tožnica je v tožbenih navedbah in predlaganem izreku izpodbijala dolžnikovo pravno dejanje v celoti, pri tem pa kot toženki navedla le A.K. in T.K. (in M.K. kot izročitelja, kar pa ni pravilno). Ostala stranka te pogodbe (žena tretjega toženca V.K.) pa ni bila tožena. V kolikor bi želela tožnica dejanje izpodbiti le delno, bi moralo to iz njenih navedb izhajati. Tudi sodišče prve stopnje je štelo, da se dejanje izpodbija v celoti, zato bi morale biti tožene vse stranke, ne glede na to, v kakšnem svojstvu so pogodbo podpisale. Z izročilno pogodbo je namreč V.K. pridobila služnost stanovanja na spornih nepremičninah, ki je do tedaj ni imela. Pridobljena pravica pa brez njenega sodelovanja v postopku ne more biti ukinjena, zato je brez vsake logike in pravne podlage razlaga sodišča prve stopnje, da temu ni tako. Razlogi izpodbijane sodbe so torej v tem delu nepravilni ter med seboj in izrekom v nasprotju. Po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se šteje, da je bilo dolžnikovo dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi tega dolžnik nima več dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Že na prvi pogled je jasno, da dolžnik, tudi brez izpodbijanega dejanja ne bo nikoli imel dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Ta znaša več kot 20 milijonov evrov, vrednost premoženja v izpodbijani pogodbi pa je zgolj 164 tisoč evrov. Poleg tega je sodišče prve stopnje v II. točki izreka zapisalo, da znaša terjatev tožnice preko 40 milijonov evrov, v obrazložitvi pa je pojasnjeno, da je bila ta terjatev v stečajnem postopku že poplačana za slabih 20 milijonov evrov in torej znaša sedaj le še nekaj več kot 20 milijonov evrov. Ne glede na navedeno pa je tožnica zamudila rok za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, saj je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da gre v konkretnem primeru za neodplačno razpolaganje. V 3. členu izročilne pogodbe je navedeno, da prva in druga toženka prevzemata dolžnost preživljanja svojih staršev (tretjega toženca in V.K.) v kolikor sredstva staršev za ta namen ne bi zadostovala. Določena je torej protidajatev za prejete nepremičnine, obstoj protidajatve pa opredeljuje odplačen pravni posel. Glede na navedeno je bil rok za vložitev tožbe eno leto, ne pa tri leta, kot je napačno štelo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tudi ugotovilo, da na dan sklenitve izročilne pogodbe ni obstajal nikakršen dolg glavnega dolžnika do tožnice, obveznost pa je zapadla v plačilo šele leta 2014. Poleg tega je na dan sklenitve izročilne pogodbe glavni dolžnik posloval dobro. Glede na navedeno je jasno, da tretjemu tožencu (dolžniku) ni moglo biti znano, da bi lahko s svojimi dejanji oškodoval upnika. To pa velja še toliko bolj, ker je vrednost upnikove terjatve v primerjavi z odsvojenim premoženjem neprimerljiva. Tožba je tudi preuranjena glede na to, da je stečajni postopek še v teku in se ne ve, koliko bo tožnica v tem postopku poplačana. Po mnenju pritožbe je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in se pri tem sklicevala na svoje dosedanje navedbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba sicer pravilno navaja, da sta prva in druga toženka, kot pridobiteljici spornih nepremičnin ter tretji osebi v smislu drugega odstavka 259. člena OZ, edini pasivno legitimirani v pravdi zaradi izpodbijanja pravnih dejanj dolžnika (tretjega toženca). Pravilno tudi povzema, da je tožnica primarno uveljavljala ničnost tega pravnega posla, in da so vsi trije toženci sosporniki zgolj glede tega primarnega tožbenega zahtevka. Nepravilen pa je pritožbeni očitek, da je kumulacija zahtevka za ničnost in zahtevka za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v isti tožbi nemogoča, in da je zaradi tega tožba nesklepčna, izdana sodba pa nezakonita. Ker je tožnica celotno tožbo usmerila tudi zoper tretjega toženca, bi moralo sodišče prve stopnje izpodbojni zahtevek zoper njega kvečjemu zavrniti. Opustitev tovrstne odločitve pa ne predstavlja procesne kršitve, ki bi vplivala na zakonitost izdane sodbe (na primer kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), temveč gre za položaj po 325. členu ZPP. Stranke bi torej v predpisanem roku lahko podale zgolj predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

6. Tožnica je v podrejenem delu vložila "klasično" izpodbojno tožbo z dvočlenskim tožbenim zahtevkom oblikovalne in dajatvene narave. Najprej je uveljavljala, da je izpodbijano pravno dejanje dolžnika (tretjega toženca), torej izročilna pogodba z vknjižbenim dovolilom za sporne nepremičnine, sklenjena s prvo in drugo toženko v obliki notarskega zapisa z dne 27. 8. 2012, brez pravnega učinka proti upnici (tožnici), v obsegu, ki je potreben za poplačilo njene terjatve do tretjega toženca. V skladu s tem je zahtevala, da prva in druga toženka dopustita poplačilo tožničine terjatve iz premoženja, ki ga je tretji toženec z izpodbojnim dejanjem nanju prenesel. Sodišče prve stopnje je temu zahtevku v celoti ugodilo, ob tem pa pojasnilo, da je zoper tožnico prenehala (izgubila učinek) celotna pogodba, vključno z vsemi pridržanimi pravicami in omejitvami. Z omenjeno izročilno pogodbo sta namreč prva in druga toženka ustanovili v korist svojih staršev tudi brezplačno dosmrtno služnost stanovanja ter prepoved odtujitve in obremenitve teh nepremičnin. Ti pravici sta vpisani v zemljiško knjigo.1

7. V dejanski podlagi svojega podrejenega zahtevka je tožnica zgolj zatrjevala, da je tretji toženec z izročilno pogodbo, s katero je prenesel nepremičnine na prvo in drugo toženko, storil dejanje, s katerim je oškodoval upnike. Izrecno in nedvoumno ni navedla, da izpodbija izročilno pogodbo v celoti - torej tako glede prenosa lastninske pravice na nepremičninah, kot glede ustanovitve služnosti stanovanja ter prepovedi odsvojitve in obremenitve teh nepremičnin. Iz njenega tožbenega predloga prav tako ne izhaja, da bi uveljavljala neveljavnost omenjene služnosti, oziroma da bi zahtevala dopustitev "bremen proste" izvršbe. Ob navedenem pa je tudi pomembno, da sta tako tretji toženec kot njegova žena V.K. pridobila služnost stanovanja na podlagi izročilne pogodbe, vendar pa je ta stvarna pravica nastala šele z vpisom v zemljiško knjigo. Tudi če bi šlo pri tej ustanovitvi za akcesoren dogovor, torej za dogovor, ki bi bil odvisen od veljavnosti glavnega posla (izročitve nepremičnin prvi in drugi toženki), velja, da je vpis v zemljiško knjigo konstitutivnega pomena za nastanek služnosti (drugi odstavek 234. člena v zvezi z 248. členom Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ).

8. Brez izrecno postavljenega tožbenega zahtevka, ki bi bil usmerjen v ustrezno prenehanje te služnosti, ter brez sodelovanja obeh služnostnih upravičencev (torej tudi V.K.) v postopku, služnost stanovanja ne more biti ukinjena. V konkretnem primeru zgolj s "klasično" paulijansko tožbo, kjer je krog pasivno legitimiranih strank omejen na tretjo osebo, s katero je bilo ali v čigar korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje dolžnika (drugi odstavek 259. člena OZ), izbrisa te služnosti ni mogoče doseči. V tem delu so torej pritožbena naziranja utemeljena, vendar pa zaradi tega ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Kot je bilo že omenjeno, v izreku ni govora o prenehanju teh ”pridržanih pravic“, razprava glede prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin pa je nenazadnje brezpredmetna, saj ta pravica ne preprečuje prisilne prodaje v izvršilnem postopku.

9. V nadaljevanju pritožba napačno interpretira drugi odstavek 255. člena OZ, ki kot dodaten pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj določa dolžnikovo neplačevitost. V skladu s to določbo namreč ni pomembno, ali bi vrednost premoženja iz izpodbijanega posla omogočila celotno poplačilo upnikove terjatve, temveč gre za to, da dolžniku zaradi tega posla ni preostalo nobeno drugo premoženje, s katerim bi lahko (v celoti) poplačal svoje obveznosti. Smisel navedene zakonske ureditve je torej v tem, da o oškodovanju upnikov ni mogoče govoriti, če bi dolžnik kljub izpodbijanemu poslu še vedno lahko (v celoti) izpolnil svoje obveznosti. Pravno zmotna in vsebinsko irelevantna so torej pritožbena zatrjevanja, da tretji toženec tudi brez izpodbojnega dejanja ne bi imel dovolj sredstev za poplačilo upnikove terjatve (ker vrednost premoženja v izročilni pogodbi znaša 164 tisoč evrov, upnikova terjatev pa presega 20 milijonov evrov), oziroma da izpodbojno dejanje ni razlog temu, da dolžnik sedaj nima dovolj sredstev za poplačilo upnika (ker že pred tem ni imel dovolj sredstev za poplačilo).

10. Nepravilna je pritožbena navedba, da obstaja nasprotje med II. točko izreka sodbe, kjer je navedeno, da znaša terjatev tožnice do tretjega toženca v skupni višini 40.245.508,59 EUR, in razlogih sodbe, kjer naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila ta terjatev že poplačana za slabih 20 milijonov evrov in da sedaj znaša le še nekaj več kot 20 milijonov evrov. O obstoju, višini in zapadlosti terjatve upnice do dolžnika (tretjega toženca) se je sodišče prve stopnje najprej ukvarjalo v 13. točki obrazložitve. Štelo je, da je znašal seštevek glavnih in stranskih terjatev na dan vložitve tožbe 40.245.508,59 EUR. Te tožničine navedbe (s strani tožencev) niso bile prerekane, prav tako pa so bile skladne s predloženimi dokazili. V 18. točki obrazložitve pa je sodišče prve stopnje (zgolj) pojasnilo, da je uspela tožnica izkazati, da ta obveznost do konca glavne obravnave še ni bila poplačana. Povzelo je njene navedbe, da je bil poslovno stanovanjski objekt glavnega dolžnika na Ferrarski cesti v Kopru v stečajnem postopku sicer prodan, vendar je nadalje pojasnilo, da četudi bi celotna kupnina (20 milijonov evrov) pripadla tožnici kot upnici, bi njena nepoplačana terjatev še vedno znašala več kot 20 milijonov evrov. V 18. točki obrazložitve je torej res obravnavalo vprašanje obstoja upničine terjatve ob zaključku sojenja, vendar pa ni zapisalo nobene decidirane in nepogojne ugotovitve glede natančne višine, ki bi imela za posledico nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Ugotovitev sodišča prve stopnje je bila v tem delu usmerjena zgolj v to, da terjatev upnice v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom ni mogla biti v celoti poplačana, oziroma da v določeni višini še zmeraj obstoji.

11. Neprepričljivo je tudi pritožbeno stališče, da predstavlja izpodbijana pogodba odplačen pravni posel zaradi tega, ker sta prva in druga toženka prevzeli dolžnost preživljanja svojih staršev. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega stališča, da je izročilna pogodba v osnovi neodplačen pravni posel. Ker pa se lahko stranke dogovorijo za vnos posebnih obveznosti za prevzemnike (za "elemente odplačnosti"), je tudi pravilno pojasnilo, da je za presojo prave narave tega posla treba ugotoviti pogodbeno voljo oziroma skupni namen strank. Po izvedenem dokaznem postopku je prepričljivo zaključilo, da je želel tretji toženec s predmetno pogodbo predvsem enakomerno razdeliti svoje premoženje med obe hčerki, ne pa da bi si s tem poslom želel zagotoviti preživljanje zase ali za ženo ali kaj podobnega. Pri tem je ustrezno upoštevalo vsebino pogodbenega besedila ter še posebej izpovedbo prve toženke in tretjega toženca. Ocena teh dokazov ni selektivna in parcialna, kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč celovita in vsebinsko skladna. Pravi namen pogodbenih strank je torej v sodbi ustrezno ugotovljen, tega zaključka pa pritožba z drugačno interpretacijo posameznih dokazov ne uspe omajati. Tudi vlaganje prve toženke v nepremičnino (hišo) ne more predstavljati nasprotne dajatve ter s tem utemeljiti odplačnosti izročilne pogodbe. Podlaga tega posla torej ni bila v tem, da bi si izročitelj (tretji toženec) v zameno za izročeno premoženje zagotovil določeno (premoženjsko) protidajatev s strani prevzemnic (prve in druge toženke). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno štelo, da so bile obveznosti prevzemnic glede preživljanja očeta in matere v tretjem členu izročilne pogodbe zgolj hipotetične (če se bo za to pokazala potreba in če sredstva staršev ne bodo zadostovala), ter da ne presegajo zakonsko določenih preživninskih obveznosti otrok do staršev. Zaradi tega predmetni posel ni postal odplačen, kot zmotno zatrjuje pritožba, temveč je v pravnem smislu šlo zgolj za dvostransko obvezno nevzajemno pogodbo, kjer so vse stranke sicer pridobile določene pravice in prevzele določene obveznosti, vendar pa obveznost ene stranke ni bila pogojena z obveznostjo druge stranke. Za izpodbijanje tega posla velja triletni rok (prvi odstavek 257. člena OZ), ki ga tožnica ni zamudila.

12. Ker torej v predmetni zadevi ne gre za odplačen pravni posel, je tudi subjektivni pogoj izpodbijanja mileje določen. V nasprotju z odplačnimi pravnimi dejanji se pri neodplačnih ne zahteva, da bi prejemnik koristi kakorkoli vedel ali moral vedeti za možnost oškodovanja upnikov (tretji odstavek 256. člena OZ), zato so pravno nepomembne pritožbene navedbe, da prva in druga toženka nista mogli vedeti, da bi lahko dolžnik s tem dejanjem upnici škodoval. Tudi pogoj na dolžnikovi strani je za upnika ugodnejši, saj iz citiranega člena izhaja domneva, da je dolžnik vedel, da to neodplačno razpolaganje pomeni oškodovanje upnikov. Ocena sodišča prve stopnje, da gre pri tem za neizpodbojno domnevo je pravilna in skladna z novejšim stališčem Vrhovnega sodišča2. Pritožbene navedbe o dolžnikovem (ne)zavedanju možnosti škodovanja upnikom so torej prav tako pravno nerelevantne.

13. Tožba v tej zadevi ni preuranjena, ker je stečajni postopek nad glavnim dolžnikom še v teku in se še ne ve, koliko bo tožnica (upnica) poplačana oziroma ali bo do njenega oškodovanja res prišlo. Pritožba v tem delu dejansko stoji na stališču, da je objektivni pogoj izpodbijanja podan šele tedaj, ko se upnik ne more poplačati od nobenega drugega (solidarnega) dolžnika iste terjatve, oziroma da ta pogoj ni izpolnjen vse do takrat, ko še obstaja teoretična možnost poplačila njegove terjatve s strani enega (solidarnega) dolžnika. To naziranje ni utemeljeno. S tem, ko se je tretji toženec zavezal, da bo odgovarjal kot porok in plačnik, je prevzel odgovornost za celotno obveznost. Privolil je, da tožnica kot upnica zahteva poplačilo bodisi od glavnega dolžnika, bodisi od tretjega toženca ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1019. člena OZ). Obveznost tretjega toženca kot solidarnega dolžnika je torej samostojna, zato so pri presoji objektivnih pogojev izpodbijanja pomembne zgolj okoliščine iz pravnega razmerja med njim in upnico. Upnica terjatve z več solidarnimi dolžniki namreč ni zavezana, da se pred izpodbijanjem pravnih dejanj enega od njih poskuša najprej poplačati od vseh ostalih. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnika, če zaradi njega dolžnik (tretji toženec kot solidarni dolžnik) in ne kdo drug (prvotni glavni dolžnik), nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (drugi odstavek 255. člena OZ).3 Pritožbeno zavzemanje, da bi bilo mogoče oškodovanje upnice presojati šele po koncu stečajnega postopka, ki se vodi nad prvotnim glavnim dolžnikom, torej ni utemeljeno.

14. Delno utemeljeno pa pritožba oporeka stroškovni odločitvi. Ker sta v postopku izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj pasivno legitimirani zgolj prva in druga toženka (ne pa tretji toženec) je pritožbeno sodišče to odločitev spremenilo tako, da je zgolj prvi in drugi toženki naložilo v plačilo pravdne stroške, ki so povezani s podrejenim tožbenim zahtevkom. Gre za stroške plačane sodne takse za podrejeni tožbeni zahtevek v višini 927,00 EUR in potne stroške pooblaščenke tožnice v znesku 74,00 EUR, skupaj torej 1.001,00 EUR. Glede izdane začasne odredbe pa ta diferenciacija ni mogoča, zato je pritožbeno sodišče vsem trem tožencem naložilo v plačilo s tem povezane stroške, torej sodno takso v znesku 30,00 EUR. Kot je bilo že omenjeno, sodišče prve stopnje formalno ni odločilo, da je tožnica zoper tretjega toženca v celoti propadla, zato tudi ni pravne podlage za to, da bi mu morala povrniti vse njegove pravdne stroške.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo zgolj v stroškovni odločitvi. Sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu drugega odstavka 165. v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Ker so toženci s pritožbo uspeli zgolj glede stroškovne odločitve, glede glavne stvari pa ne, je pritožbeno sodišče odločilo, da sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Iz izročilne pogodbe izhaja, da si je tretji toženec pridržal zase in za ženo V.K. tudi brezplačno pravico uživanja vseh nepremičnin, ki sta jih s to pogodbo prevzeli prejemnici, vendar predstavlja ta pravica zgolj obligacijsko zavezo med pogodbenimi strankami in ni bila vpisana ("se ne vknjiži") v zemljiško knjigo. 2 VS RS sodba II Ips 191/2015: Škodovalna vednost je torej ob navedeni jezikovni in sistemski razlagi izkazana po sili zakona in ne more biti predmet nasprotnega dokazovanja tožene stranke. 3 Prim. VS RS sklep III Ips 7/2014.