Jedro

Aluminijasta cev, četudi meri v raztegnjenem stanju 5 metrov, sama po sebi ni nevarna stvar. Nevarna v smislu drugega odstavka 131. člena OZ tako ni stvar, ki bi taka postala šele z nepravilno uporabo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je dolžna tožena stranka plačati odškodnino v višini 10.253,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 10,30 EUR od 15.9.2003 dalje, od zneska 19,60 EUR od 24.9.2003 dalje in od zneska 10.223,65 EUR od 24.11.2003 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 72,14 EUR.

2. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, višjemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Pritožnik navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z imenovanjem izvedenca s področja varstva pri delu, saj lahko le ta pojasni, ali je bilo za varstvo pri delu pravilno poskrbljeno in ali so vsi udeleženci pri skupnem poslu opravili svoje obveznosti z vidika spoštovanja predpisov o zdravju in varstvu pri delu. Prav tako je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič M. B.in S. K., direktorico podjetja G. d.d. (v nadaljevanju: G.) in vodjo projekta na gradbišču L. K.. Pribaviti bi moralo tudi pogodbe, sklenjene med G. in E. d.d. (v nadaljevanju: E.), kot tudi projektno dokumentacijo. Napačen je zaključek prvostopnega sodišča, da mastnost cevi ni bila razlog nezgodi, poleg tega pa je k nezgodi prispevalo tudi dejstvo, da tožnik ni imel obutih čevljev z ojačitvijo. Sodišče bi moralo upoštevati, da je to nevarno in tudi za odgovor na to vprašanje postaviti izvedenca s področja varstva pri delu. Stališče sodišča, da je bil za varstvo pri delu dolžan poskrbeti le delodajalec je zmotno, saj je bil izvajalec družba G., lastnik predmetov pa E.. Tudi iz kooperantske pogodbe med G.in delodajalcem tožnika družbo M. d.o.o. (v nadaljevanju: M.) izhaja, da bi morala družba G. z gradbišča odstraniti vse delavce, ki ne posedujejo predpisanih zaščitnih sredstev. Tudi o tem vprašanju bi moralo sodišče postaviti izvedenca za varstvo pri delu. V predmetni zadevi je šlo za udeležbo več subjektov pri skupnem izvajanju gradbenih del, pri čemer sodišče ni ugotavljalo, ali je bila družba G. investitor ali izvajalec, kar pa je za presojo odločilnega pomena. Investitor mora namreč poskrbeti za ustrezen načrt organizacije gradbišča, izvajalec pa mora skladno z varnostnim načrtom izvajanje del organizirati tako, da zaradi njih na gradbišču ne bodo ogrožena življenja in zdravje ljudi. Naročnik ali nadzornik projekta mora imenovati enega ali več koordinatorjev za varnost in zdravje pri delu, ta pa mora zagotoviti izdelavo varnostnega načrta. Tožnik je zatrjeval, da je bilo delo organizirano napačno, saj ni bilo zagotovljeno dovolj varnostne opreme. Tudi o teh vprašanjih bi sodišče moralo postaviti izvedenca s področja varstva pri delu. Ostali udeleženci gradbenega posla ne morejo svoje zakonske obveze s pogodbo enostavno prenesti na delodajalca. Sodišče pa je nenazadnje napačno sklepalo, da v konkretnem primeru ni šlo za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost. Aluminijasti nosilci so objektivno nevarni, saj so težki okoli 35 kg in dolgi 2,5 metra, ko se razširijo pa 5 metrov, poleg tega so bili mastni. Tožnik je moral te dvigovati nad svojo višino, zato je to delo objektivno nevarno.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta imeli družbi G. in E., ne pa tudi delodajalec tožnika M., pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti. Tožnik trdi, da je odškodninska odgovornost na obeh navedenih družbah, in sicer po pravilih krivdne odgovornosti, ker nista zagotovili varnega delovnega okolja, družbi E. pa očita tudi objektivno odgovornost za nastalo škodo.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopnega sodišča, da se lahko v konkretni zadevi morebitna odgovornost za nastalo škodo presoja le po pravilih o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Aluminijasta cev, četudi meri v raztegnjenem stanju 5 metrov, sama po sebi ni nevarna stvar. Do nastanka škode je namreč prišlo zato, ker se je na cevi odpela varovalka, posledično je tožniku del cevi padel na nogo, tožnik pa ni imel ustrezne obutve za tovrstno delo. Iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja (niti ni tega pokazal dokazni postopek), da bi se pri uporabi tovrstnih cevi takšne nezgode redno dogajale, pač pa je šlo za enkratni dogodek v posledici slabega varovanja predmetne cevi. Tožnik je za nezgodo odgovoren sam, saj ni upošteval varnostnih navodil proizvajalca. Nevarna v smislu drugega odstavka 131. člena OZ tako ni stvar, ki bi taka postala šele z nepravilno uporabo. Tudi če bi šlo za nevarno stvar, pa je za presojo (objektivne) odškodninske odgovornosti ključno vprašanje imetništva nevarne cevi. Ta imetnik pa v nobenem primeru ni bila več družba E., saj je bila družba M. prevzemnik in uporabnik teh cevi, torej bi nevarnost prešla nanjo.

7. Pravilen je tudi zaključek sodišča, da mastnost cevi ni v vzročni zvezi z nastalo nezgodo, saj te tožbene navedbe ni potrdil noben izmed izvedenih dokazov. Celo tožnik sam je izpovedal, da se nezgoda ni pripetila zaradi mastnosti cevi, temveč zgolj zaradi odpete varovalke. Ker sta vprašanji, ali je aluminijasta cev nevarna stvar in ali je bila mastnost cevi v vzročni zvezi z nastalo nezgodo, materialnopravni vprašanji in torej v okviru presoje sodišča, je slednje za odgovora nanju utemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu.

8. Odškodninska odgovornost za nastalo nezgodo je tako lahko le krivdna, pri čemer je ta v konkretni zadevi lahko le na delodajalcu tožnika. Tako že Zakon o delovnih razmerjih v 43. členu določa, da je delodajalec tisti, ki je dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi. Določba 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu pa določa obveznost delodajalca, da zagotovi varnost in zdravje v zvezi z delom, zato mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu. Tudi 4. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih določa, da je delodajalec dolžan delovna mesta urediti tako, da ni ogrožena varnost in zdravje delavcev pri delu in z ustrezno organizacijo preprečiti in omejiti tveganja, ki lahko nastopijo na delovnih mestih. Kooperantska pogodba tako ne pomeni prenosa zakonskih obveznosti od izvajalca gradbenih del na delodajalca, kot to zmotno meni pritožba, temveč prav nasprotno predstavlja konkretizacijo zgoraj navedenih materialnopravnih določb. Hkrati pa ravno zaradi (tako zakonske kot pogodbene obveznosti delodajalca) iz 23. člena kooperantske pogodbe ne izhaja obveznost družbe G., da izvaja redni dnevni pregled, ali imajo vsi delavci predpisana zaščitna sredstva ter da jim ta sredstva zagotovi, temveč le upravičenje, da jih odstrani z delovišča, če ne bi nosili predpisanih zaščitnih sredstev.

9. Pritožba opozarja na zakonodajo s področja gradbeništva, in sicer na 82. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1), po katerem mora investitor poskrbeti za ustrezen načrt organizacije gradbišča, izdelan v skladu s pogoji gradbenega dovoljenja, in za izdelavo varnostnega načrta v skladu s predpisi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu ter zagotoviti, da bo gradbišče urejeno v skladu z varnostnim načrtom. Izvajalec oziroma v primeru, če je več izvajalcev tisti izvajalec, ki ga imenuje investitor, mora gradbišče urediti v skladu z varnostnim načrtom in izvajanje del organizirati tako, da zaradi njih na gradbišču ne bodo ogroženi varnost objekta, življenje in zdravje ljudi, promet, sosedni objekti ali okolje. Med strankama je nesporno, da je tožnik dela na gradbenem objektu opravljal v okviru svojega delodajalca in ne morebiti za družbo G. ali E., vzrok nezgodi pa ni v organizaciji gradbišča, temveč v neustrezni delovni obutvi. Povedano drugače, po prvem odstavku 85. člena ZGO-1 mora investitor zagotoviti gradbeni nadzor, ki ga lahko opravlja sam ali pa ga poveri nadzorniku. ZGO-1 torej govori o nadzoru nad gradnjo in vprašanjem organizacije gradbišča, medtem ko je vprašanje ustrezne delovne opreme vprašanje, ki ga obravnava Zakon o varnosti in zdravju pri delu in je v pristojnosti delodajalca. Navedeno povsem konkretizirano izhaja tudi iz 6. člena Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, po katerem mora naročnik projekta in/ali nadzornik projekta v vseh fazah načrtovanja in priprave projekta upoštevati temeljna načela varnosti in zdravja pri delu iz Zakona o varnosti in zdravju pri delu, še zlasti ko odloča o arhitektonskih, tehničnih, tehnoloških in/ali organizacijskih vidikih, da bi lahko planiral različne postavke ali faze del, ki jih je potrebno izvajati hkrati ali v zaporedju, in ko določa čas, potreben za dovršitev takih del ali faz del. 10. Glede na tako materialnopravno stališče za odločitev ni relevantno, ali je bila družba G. investitor ali izvajalec gradbenih del, sodišče prve stopnje pa je iz tega razloga utemeljeno zavrnilo tudi dokazne predloge s pridobitvijo pogodbe med E. in G., projektno dokumentacijo, postavitvijo izvedenca za varnost pri delu ter zaslišanjem v pritožbi navedenih prič, ki bi izpovedovale o zagotovljeni varnosti na gradbišču. 11. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 353. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V zavrnitvi pritožbe je zajeta tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP dolžna nositi tožeča stranka sama.