Jedro

1. Če je toženec pridobil stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, in če je na podlagi te pravice pridobil pravico do drugega stanovanja, stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju ni mogel izgubiti, dokler ni pridobil pravice na drugem stanovanju. Zaradi kasnejše nezakonite dodelitve drugega stanovanja, mu stanovanjska pravica na prejšnjem stanovanju ni prenehala, temveč je v prejšnjem obsegu obstajala še naprej. Ni pa stanovanjska pravica na prvem stanovanju prešla na drugo stanovanje, saj je v tem stanovanju toženec brez veljavnega pravnega naslova.

2. Sodišče mora v takem primeru delno ugoditi zahtevku. Tožeča stranka bi lahko uspešno zahtevala izpraznitev stanovanja ob zagotovitvi stanovanja, ki ga je toženec vrnil ali v primeru nemožnosti toženčeve preselitve v to stanovanje, ob zagotovitvi drugega (prejšnjemu stanovanju) enakovrednega stanovanja.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se izrek sodbe sodišča prve stopnje v celoti glasi: " Tožena stranka je dolžna izprazniti dvoinpolsobno stanovanje in ga izpraznjenega stvari in oseb izročiti tožeči stranki v 15 dneh potem, ko ji bo tožeča stranka dala na razpolago prejšnje stanovanje, ali prejšnjemu stanovanju enakovredno stanovanje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka." V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala, da izprazni dvoinpolsobno stanovanje, ki se nahaja v II. nadstropju stavbe v Mariboru in ga izroči tožeči stranki. Toženo stranko je tudi obsodilo na plačilo pravdnih stroškov.

Tožeča stranka se je pritožila. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in obe sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Nesporno je, da je toženec pred preselitvijo v sporno stanovanje imel stanovanjsko pravico na stanovanju v Mariboru. Vendar je imel stanovanjsko varstvo le na tem stanovanju. Zato ni mogoče sprejeti stališča, da gre tožencu stanovanjsko varstvo, ki ga je imel na prvem stanovanju tudi za drugo stanovanje. Če pa bi tožena stranka želela stanovanjsko varstvo na prvem stanovanju, bi to morala uveljavljati z nasprotno tožbo.

Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz določila 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa tožeča stranka ne uveljavlja.

Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli pravilno stališče, da odločba Komande garnizije z dne 2.8.1991 ni veljavni pravni naslov za toženčevo vselitev v sporno stanovanje, saj po 25.6.1991, ko je bila na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ, komanda garnizije ali drugi organ, ki je pred 25.6.1991 upravljal z vojaškim stanovanjskim skladom, ni bil več upravičen razpolagati s stanovanji. Zato je odločba Komade garnizije z dne 2.8.1991 o dodelitev stanovanja brez pravnega učinka.

Ni pa mogoče slediti nadaljnjim izvajanjem sodišča druge stopnje, ko je zavzelo stališče, da ugotovljeno dejstvo, da je toženec pred tem imel stanovanjsko pravico na stanovanju v Mariboru, ki je bilo tudi v vojaškem skladu, pomeni, da ima toženec stanovanjsko pravico tudi na drugem stanovanju. Res je imetnik stanovanjske pravice po Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS št. 35/82 in 14/84) stanovanjsko pravico lahko pridobil in izgubil le na način in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Če je toženec pridobil stanovanjsko pravico na prejšnjem stanovanju v skladu s tedaj veljavnimi predpisi, in če je na podlagi te pravice pridobil pravico do drugega stanovanja, stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju ni mogel izgubiti, dokler ni pridobil pravice na drugem stanovanju. Zaradi kasnejše nezakonite dodelitve drugega stanovanja, mu stanovanjska pravica na prejšnjem stanovanju ni prenehala, temveč je v prejšnjem obsegu obstajala še naprej. Ni pa stanovanjska pravica na prvem stanovanju prešla na stanovanje, saj je v tem stanovanju toženec brez veljavnega pravnega naslova.

Sodišče mora v takem primeru delno ugoditi zahtevku. Tožeča stranka bi lahko uspešno zahtevala izpraznitev stanovanja ob zagotovitvi stanovanja, ki ga je toženec vrnil (po nespornih ugotovitvah je to stanovanje na .... v Mariboru) ali v primeru nemožnosti toženčeve preselitve v to stanovanje, ob zagotovitvi drugega (prejšnjemu stanovanju) enakovrednega stanovanja. Gre torej za odločanje v mejah postavljenega zahtevka (2. člen ZPP), za kar je procesno dovolj ugovor tožene stranke in zato nasprotni tožbeni zahtevek ni potreben. Drugačna materialno pravna presoja bi pomenila neenakost pred zakonom. Tisti, ki je v stanovanju ostal, stanovanjske pravice ne bi izgubil; drugi, ki je eno stanovanje izročil in se vselil v drugega, pa bi zgolj zaradi tega dejstva ostal brez vsakega stanovanja. Pri tem je potrebno poudariti, da je tožeča stranka s tem, ko je pridobila izpraznjeno stanovanje, pridobila tudi pravico razpolaganja z njim, tako da se v premoženjski masi stanovanjskega sklada ni nič spremenilo. V nasprotnem primeru pa bi tožeča stranka neupravičeno pridobila stanovanja, ki bi bila, če do nezakonitih odločb ne bi prišlo, zasedena in bi tožeča stranka z dotedanjimi imetniki morala skleniti najemne pogodbe po SZ (Stanovanjski zakon, Uradni list RS št. 18/91-I) ali stanovanja privatizirati po Uredbi o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Uradni list RS št. 61/92). V tem delu je bilo treba revizijo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 1.odstavku 395. člena ZPP in glede dela, ki se nanaša na zavrnitev revizije na določilu 393. člena ZPP. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče moralo na podlagi 2.odstavka 166. člena ZPP odločiti še o pravdnih stroških dosedanjega postopka. Pri odločitvi o pravdnih stroških na prvi in drugi stopnje je revizijsko sodišče izhajalo iz doseženega uspeha v pravdi. Ker je tožeča stranka z zahtevkom delno uspela, delno pa je uspela v pravdi tožena stranka, mora vsaka stranka trpeti svoje stroške postopka (2. odstavek 154. člen ZPP). Tožeča stranka stroškov revizijskega postopka ni priglasila.